Foto in video: Primož Korošec; Cinemagraph obdelava: Digidrom

Sem nežna duša na ledu

Anže Kopitar, hokejist

Prišel je pozno popoldne na vroč avgustovski dan. Eleganten. V temno sivi obleki. A za to je bila posebna priložnost. Zemono je gostil zadnji dosežek avtomobilske elegance znamke Mercedes-Benz. On pooseblja klasično eleganco, moč, natančnost in nemško marljivost. Anže Kopitar že enajst let v najmočnejši ameriški hokejski ligi na svetu, NHL, dokazuje, da je najboljši slovenski hokejist vseh časov. Pravzaprav, da je eden izmed najboljših na svetu. Pa ni obleka tisto, kar te prevzame pri tem simpatičnem športniku. Ampak njegova duhovitost, odprtost, prijaznost. Pa še vedno tisti pristni gorenjski naglas. »Rad se družim in pohecam, zato mi kolektivni športi ustrezajo. Mislim, da mora biti individualcem, ki jih sicer zelo spoštujem, kdaj prav dolgčas.« (smeh) Zato se je očitno dobro počutil tudi v Goodlifeovi ekipi. Nismo dovolili, da bi mu bilo dolgčas. Kljub žgočemu soncu se je profesionalno oziroma bolje rečeno kot pravi model postavil pred fotoaparat. Sonca pa je po 11 letih življenja v Los Angelesu tako ali tako že vajen.

Da bi naštela vse njegove uspehe, bi potrebovala več kot le tri strani, zato je bila za tokratni pogovor dobra iztočnica prav njegov nedavni 30. rojstni dan. Zdaj lahko z več odmika in zrelostjo gleda na vse dosežke. Pa ne samo to. Pravi, da jih kar nekaj še prihaja. »Letos je bilo zame res dobro poletje. Zelo sem se spočil in dobro pripravil za novo sezono. Mislim, da sem zato zdaj pripravljen celo najbolje kot kadar koli doslej v karieri,« je povedal že takoj.

Pred kratkim ste imeli rojstni dan. Vse najboljše. To je zdaj prva trojka?

Ja, hvala lepa. Res je, to je zdaj prva trojka.

Ko ste prišli v NHL, ste bili res še zelo mladi, 19 let. Kako zdaj, pri 30, gledate na kakšnega mladega, nadarjenega, nadobudnega hokejista, ki pride v NHL?

Ja, kako, da so fejst mladi. Ko sem jaz prišel v ZDA pred 11 leti, sem gledal 30-letnike in si rekel, ah, kje je še to. To je še fejst daleč. No, pa sem že tukaj. Po mojem tudi oni zdaj tako gledajo name, ampak bodo hitro pri meni. (smeh)

Ste imeli letos najdaljše počitnice v svoji karieri?

Letos sem si res vzel čas po sezoni, da sem se dobro spočil. V zadnjih petih letih sem odigral zelo veliko tekem, tako da sem potreboval tak počitek. Mogoče so bile res najdaljše v moji karieri.

Kako ste jih izkoristili?

Kar nekaj časa po koncu sezone smo ostali v Los Angelesu, ker so se nekatere stvari v klubu spremenile, zamenjale. Drugače pa sem v Sloveniji veliko časa preživel z družino, malo sem igral tudi golf.

Z golfom ste tudi letos zbrali kar precej denarja za dobrodelne namene.

Z Jocem Pečečnikom sodelujeva že pet let. Letos smo zbrali skoraj 111.000 evrov, kar je za Slovenijo res lepa številka. Mislim, da bodo otroci, ki bodo ta sredstva dobili, zelo veseli. Kar se naju tiče, pa zelo rada in z velikim ponosom to delava. In pomagava tistim, ki to potrebujejo.

Ameriška novinarka vas je pred časom vprašala, ali bo vaša hčerka Neža tudi kdaj igrala hokej, in ste zelo odločno rekli ne. Da drsati jo boste seveda učili. Kaj pa zdaj, ko imate tudi sina Jakoba, zanj velja isto?

Z ženo Ines oba gledava na to tako, da bosta delala, kar bosta sama želela. Mogoče bi ju prej usmeril v golf kot hokej, da bom lahko še jaz takrat z njima igral. (smeh) Sicer pa če otroka v mladih letih nekam siliš, dobi odpor. Verjetno bosta imela veliko možnosti, se bosta pa sama odločila, kako in kaj.

Neža je zdaj stara dve leti in pol. Vas pride pogledat na tekmo, trening? Vas že kdaj kaj vpraša o hokeju?

Pride tudi na tekmo, tudi vedno bolj ga razume. Zdaj ko treniram na Bledu, je prišla kdaj na trening gledat. Ima majhne drsalke, tako da po treningu pride na led malo podrsat oziroma se skupaj voziva okoli. Zagrela se je za to in je fino videti.

Potem vas je prehitela. Kdaj ste vi prvič stali na drsalkah?

Ja, po mojem me je res, ampak bolj zato, ker včasih še niso delali tako majhnih drsalk. Dve leti in pol je stara, pa že stoji na ledu. Res me je prehitela.

“Ko sem jaz prišel v ZDA pred 11 leti, sem gledal 30-letnike in si rekel, ah, kje je še to. To je še fejst daleč. No, pa sem že tukaj.”

PRVI HOLE-IN-ONE IN PRVI NHL GOL

Ko ste začeli igrati golf, ste imeli kakšne težave pri prijemu palice? Ste imeli recimo bolj hokejski prijem?

Ne, v bistvu ne. Kar hitro sem se naučil prijeti pravilno. Resda je koordinacija telesa ali dinamika mogoče malo podobna hokeju, ampak kar se tehnike tiče, je čisto drugače.

Najboljši zamah na golfu. Se ga spomnite?

Seveda, imam tudi dva hole-in-one, da se malo pohvalim. (smeh)

Česa se bolj spomnite, prvega gola v NHL ali prvega hole-in-one?

Obeh se zelo dobro spomnim, čeprav mi je še vedno najbolj pri srcu prvi gol v NHL.

To pa zelo verjamem. In to je bilo pred 11 leti?

Res je, to je bilo oktobra 2006.

Ga lahko kljub časovni oddaljenosti še vedno podrobno opišete?

Absolutno se spomnim vseh detajlov.

Zanimivo je, da imate športniki tako izjemen spomin oziroma takšno koncentracijo. To pomeni, da ste ves čas v tistem trenutku. Kako trenirate koncentracijo?

To je zame samoumevno, športniki smo res in the zone. Zame je to nekaj naravnega in najlažjega. Najteže je predvideti, kaj bodo drugi igralci naredili.

Imate takšno koncentracijo tudi pri golfu in drugih stvareh, ki jih počnete v življenju?

Na golfu mogoče res ne toliko, ker je to moj hobi in sem lahko malo bolj sproščen. Če se skoncentriram, pa je lahko tako kot na ledu.

“V naši ekipi smo res dobri prijatelji, kar niti ni čisto običajno pri drugih. Zato je moje delo lažje.”

NEŽEN KARATKER IN KAPETANSKI C

Hokej in golf sta si v nekaterih stvareh podobna, spet v drugih pa čisto različna. V golfu ni fizičnega kontakta. Razen če se pošteno skregaš s kakšnim tekmovalcem.

Ja. (smeh)

Hokej pa je zelo fizična igra na kontakt. Lani ste prejeli zelo zanimivo nagrado za džentelmensko igro Lady Byngh Memorial Trophy. Vašemu karakterju bi to vsekakor pripisali, kateri pa so dejansko kriteriji, da v hokeju prejmeš to nagrado?

Če po pravici povem, ne vem. Mislim, da svoje glasove oddajo tudi sodniki. Oni seveda spremljajo vedenje vseh igralcev, ali igraš pošteno ali si recimo zahrbten. Tudi igralci glasujejo.

Zdaj ste tudi kapetan LA Kingsov. To je še prav posebna nagrada.

To je posebna čast. Ko prideš na začetku v takšno ligo, si samo želiš ostati v njej. Potem se pa kar samo dogaja. Naslednja želja je, da zmaguješ. Nikoli pa si nisem mislil, da bom kapetan kake ekipe. To je zame zelo pohvalno in s ponosom nosim tisto črko C na dresu.

Prav od Dustina Browna ste prevzeli to črko C. Kako sta se soočila s tem izzivom? Vam je pomagal? Ste ga vprašali za kak nasvet?

Z Dustinom igrava skupaj že 11 let. Najin odnos se ni čisto nič spremenil. Nič ni bil jezen ali razočaran. Z veseljem mi je kasneje pomagal tudi s kakšnim nasvetom.

Kapetan mora skrbeti za soigralce tudi za zaprtimi vrati. Ste zdaj, če tako rečem, oče vsem drugim?

Tudi seveda, kapetan mora biti dostopen za vse, naj bo 40-letni igralec ali 18-letnik. Nekako moraš povezati garderobo. V naši ekipi smo res dobri prijatelji, kar niti ni čisto običajno pri drugih. Zato je moje delo lažje.

Imate govorilne ure za svoje soigralce?

Ponavadi ni obsežno, pridejo pa kdaj kaj vprašat. (smeh)

“Če se lahko temu tako reče, sem bolj nežna duša na ledu. Zelo nerad se pretepam. Hokej igram, da dajem gole in podajam. Se mi je pa tudi to že zgodilo.” 

STANLEY NA GOLICI IN V PLETNI

Veliko ste govorili o občutkih in ponosu, ko ste osvojili Stanleyjev pokal. Kateri pa je bil najbolj nenavaden prostor, kamor ste ga prinesli?

Najbolj nenavadno je bilo, da smo ga s helikopterjem peljali na Golico. Spraviti sem ga želel na Triglav, pa ni bilo mogoče. Ravno hoditi z njim na ramenih pa nisem želel. (smeh) Zelo prijetno je bilo tudi, ko smo najeli dve pletni in se vozili po Blejskem jezeru. Tam sem imel res občutek, kot da se je čas ustavil.

Pa še poseben član družine je pil iz Stanleyjevega pokala.

Ko zmagaš, dobiš tudi mini Stanleyjev pokal za osebno last, in potem sva z našim kužkom skupaj jedla zajtrk. Jaz iz velikega, Gustl pa iz malega.

Ta kuža je poseben član družine, ne?

Midva z Ines ga kličeva kar najin prvorejenec. In ja, v bistvu imava tri otroke. (smeh) Oba sva zelo navezana nanj. Zelo poseben karakter je in nas vedno spravi v dobro voljo.

Kako je prišel v vašo družino? Kdaj?

Dobili smo ga leta 2013, je Američan in zdaj potuje z nami tudi v Slovenijo. Ima oba potna lista. (smeh)

Hokejisti veljate za robustne športnike. Vi pa nimate takšnih nalog v ekipi in tudi ne sodelujete velikokrat v takšnih dvobojih?

Če se lahko temu tako reče, sem bolj nežna duša na ledu. Zelo nerad se pretepam. Hokej igram, da dajem gole in podajam. Se mi je pa tudi to že zgodilo. Vedel sem, da se mi enkrat bo. Resda samo enkrat in edinkrat, pa še to ni bil kakšen mogočen boj za highlightse.

PILATES ZDAJ IN SMUČANJE KASNEJE

Če ste takšna nežna duša, vam morda ustrezajo tudi kakšni drugi športi, recimo joga? Ste kdaj poskusili?

Joge nisem poskusil, v svoj trening pa sem že pred nekaj časa vključil tudi pilates, kar je sicer manj intenzivno od joge, ampak zelo fino. Meditiram pa še ne. (smeh)

Pilates je verjetno dober za gibčnost?

Absolutno. Pomaga mi pri treningu, ki je zelo intenziven in je raztezanje zato zelo pomembno in verjamem, da je zato tudi manj poškodb. Sem kar precej prožen, da se vsemu temu izognem.

V katerem športu se ne bi nikoli preizkusili?

Mislim, da mi ritmična gimnastika ne bi šla dobro. (smeh)

Kaj pa boks, bi bil za vašo nežno dušo?

Ne, tudi ne. Sploh ne.

V kateri šport vas vleče poleg hokeja in golfa?

Zelo rad igram nogomet in tenis. Glede na to, da sem rasel v kolektivnih športih, bi se odločil za nogomet. Rad se družim in pohecam, zato mi kolektivni športi ustrezajo. Mislim, da mora biti individualcem, ki jih zelo spoštujem, kdaj prav dolgčas.

Imate v pogodbi napisano, da se ne smete ukvarjati s kakšnimi adrenalinskimi športi?

V pogodbi je napisano, da si lahko suspendiran, če se poškoduješ pri drugih športih. Lahko jih torej izvajaš, samo poškodovati se ne smeš.

Je kakšen šport, ki bi ga radi poskusili, pa ga zdaj ne smete, ne morete?

Ko sem bil mlajši, sem rad smučal. Zdaj pa ne morem. Mogoče si bom po karieri privoščil tudi počitnice na snegu in smučal.

Torej še niste smučali, odkar igrate v NHL?

Ne, nisem.

Pa imate radi zimo, glede na to, da prihajate z Gorenjske?

Zelo rad imam sneg, ne maram pa dežja. Če bi bilo pol snega in pol poletja, bi bil zelo zadovoljen.

“Sicer pa, saj smo v Hollywoodu, bomo že kak scenarij napisali, kako dedek Mraz po zraku pride ali kakšno drugo pravljico. (smeh)”

HOLLYWOODSKI DEDEK MRAZ

Ko ste izvedeli, da boste šli v Los Angeles, se vam je zdelo čudno, da greste v večno poletje oziroma pomlad?

Na začetku je bilo malo čudno, ampak na takšno podnebje se zlahka privadiš, to povem iz prve roke. Ves čas živimo v poletju in nisi nič odvisen od vremena. Prva leta je bilo malo čudno, ko je božič prišel naokrog in ni bilo snega. Zdaj pa smo se tudi tega navadili.

Ja kako pa potem dedek Mraz na saneh pride in kaj rečete otrokoma?

Hmm, nismo še tako daleč, ampak bova morala malo vprašati. Sicer pa, saj smo v Hollywoodu, bomo že kak scenarij napisali, kako dedek Mraz po zraku pride ali kakšno drugo pravljico. (smeh)

Ste v 11 letih spoznali tudi kakšne hollywoodske igralce? Kdo od teh zvezdnikov je na vas naredil največji vtis kot oseba in zakaj?

Izven hokeja je bil to zagotovo David Beckham. Glede na to, da je tam igral nogomet nekaj časa, je velikokrat prišel na naše tekme in sem imel to srečo, da sva se spoznala in tudi večkrat pogovarjala. Je zelo prijeten človek, oseba na mestu. Užival sem v njegovi družbi.

Če bi lahko igrali v filmu ali seriji, katero vlogo bi si izbrali?

Ohhh, moram pa malo pomisliti … Če bi si res lahko izbral kar koli, bi si Transformerja. Zelo mi je všeč, da se avtomobili spremenijo v robote. Bil bi transformer za kak dan ali dva.

Katero nadnaravno lastnost pa bi si želeli imeti, če bi lahko izbirali?

Kaj pa vem. Mogoče, da bi bil jasnoviden. Da bi lahko predvideval, kaj se bo zgodilo.

Radi gledate filme, serije, ki so zdaj popularne?

Doma ni časa. Zdaj sta otroka tista, ki jima ga posvetim veliko. Ko smo na potovanjih, pa ja. Takrat so serije in filmi zelo aktualni. Moja kinodvorana so letala in hotelske sobe.

Katera serija je ta trenutek aktualna pri vas?

Črna lista (Black list), Suits pa tudi komedije, kot je serija Moderna družina.

V Moderni družini igra tudi vaš dobri prijatelj.

Ja, res je. Eric Stonestreet ima vlogo v tej seriji in sva kar dobra prijatelja. In mogoče jo tudi zato zdaj rad gledam.

Ampak vam nič ne namigne, kaj bo v naslednjem delu?

Ne, ničesar noče povedati. (smeh)

“Skiper jahte bi bil. Zadnje čase me vleče v navtiko. Zelo rad imam morje.”

HITRI STRELI

Za konec pa še hiter vprašalnik, da izstrelite kot pak s palice. (smeh)

Katera je vaša najljubša beseda?

Hvala. Tudi po angleško Thank you.

Švedsko še kaj znate?

Bolj malo.

Ampak kako se reče hvala, pa se še spomnite?

Ja. Tack.

Ok, katere besede ne marate?

Ne.

Kaj vas odbija?

Negativnost.

Kateri zvok vam je všeč?

Zvok naše gol sirene.

Katerega zvoka ne marate?

Pokanja.

Najljubši vonj?

Po palačinkah.

Pa jih znate tudi pripraviti?

Znam jih speči, ampak to bolj prepuščam ženi Ines. Če bi jih moral narediti otrokoma, bi znal. Pa čokolino znam tudi dobro zmešati. (smeh)

Najljubša kletvica?

Angleška, ki se začne na f.

Kateri poklic razen svojega bi še opravljali?

Skiper jahte bi bil. Zadnje čase me vleče v navtiko. Zelo rad imam morje.

Katerega poklica ne bi nikoli opravljali?

Politik ne bi bil nikoli.

Katero vrlino najbolj občudujete pri ljudeh?

Iskrenost.

Katero vrlino najbolj občudujete pri sebi?

Marljivost.

Kaj najbolj cenite pri prijateljih?

Da jim lahko zaupam.

Če bog obstaja, kaj bi si želeli, da vam reče, ko se srečata?

Da je ponosen name, da sem veliko ustvaril in da sem predvsem lepo poskrbel za svojo družino.

_______

Povzeto po članku Obisk, revija Goodlife, september 2017

_______

PREBERITE ŠE: