INTERVJU: Sara Zavernik – Chanel No. 2

4. 1. 2018

foto: Enja Brelih

Bloganje lahko odpre mnogo vrat, nujni pa sta inovativnost in vsaj kanček podjetnosti. Pa je v poplavi influencerjev danes sploh mogoče izstopati od večine? Sara Zavernik je blogerka, ki ji je z blogom The Blonde Bliss uspelo ravno to. S svojo karizmo, drugačnostjo in podjetniško žilico je dokazala, da ni muha enodnevnica ter da se s trdim delom da doseči marsikaj. Njeni skrbno izbrani modni kosi, ročno izdelani klobuki in prešeren nasmeh sestavljajo le delček njene zabavne osebnosti. Ja, Sara Zavernik je preprosto dekle z ostrim očesom za modo, a še večjim smislom za humor.

KO MODO ZAMENJAJO TRENIRKE

Zakaj ime Blondebliss?

(smeh) Prvi del, blonde, predstavlja mojo barvo las. Potem sem razmišljala, kaj bi pristajalo tej besedi in bi imelo isto začetnico ter opisovalo, kako se počutim, ko delam z modo. Tako sem prišla do besede bliss.

Torej ste ob svojem delu zelo srečni, veseli, nasmejani?

Večinoma sem. Vsi mi pravijo, da je prav moja energija ta, ki jih pritegne.

Kdo je Sara in kako se ona razlikuje od Blondebliss?

Sara je zelo rada v trenirki (smeh). Rekla bi, da med nama razlike ni, saj je to postala moja identiteta. Razlika je edino v tem, da ima Sara privatno življenje, medtem ko ga Blondebliss nima.

Kako bi se opisali s tremi besedami?

Drugačna, edgy in casual.

Sprejela sem odločitev, se zavedala, da bom morala zanjo trdo delati, ter vztrajala pri tem, kar počnem. Slej ko prej dobiš, kar si želiš, a moraš za to delati.

Kdaj ste začeli svoj blog in zakaj?

11. novembra je minilo dve leti od začetka pisanja mojega bloga. Začela sem z modo, zdaj pa pokrivam več in širim svoja obzorja. Začela sem delati tudi na področju lepote, a ne makeupa, saj nisem takšen ljubitelj ličil, bolj sem se usmerila v nego in vadbe za telo.

Veliko telovadite?

Moram reči, da kar precej – štiri do šestkrat na teden. Sem kar pridna (smeh). Telovadim pa doma, kjer sem lahko sproščena in mi je vseeno, kaj oblečem.

Se pri ustvarjanju bloga po kom zgledujete in kdo vas je navdihnil za to?

V bistvu ne, blog sem začela pisati, ker mi je bilo všeč, da sem imela svoj varni prostor, v katerem sem jaz jaz in se skozi pisanje izražam.

Spremljate kakšne druge blogerje?

Berem jih ne, sem pa vedno na lovu za navdihom – bodisi o lokaciji, adaptaciji trendov itd. Večinoma spremljam tuje blogerje, saj se mi zdi, da imajo blogerji v tujini bolj edgy stil, seveda pa sledim tudi slovenskim.

Kdo je vaš fotograf in kako izgleda tipičen fotošuting?

Že več kot eno leto me fotografira Enja Brelih, najin fotošuting pa zgleda tako, da poskušava avto parkirati čim bližje centru Ljubljane, saj vedno poslikava 3 outfite. Preoblačim se v avtu, zgodilo pa se je, da sem se morala preobleči tudi na ulici (smeh). Nato najdeva lokacijo in poslikava oblačila, kdaj pa kdaj se nama pridruži tudi kakšen mimoidoči, ki posname kakšno fotografijo ali pa naju zasuje z vprašanji. 3 outfite fotografirava približno uro in pol. Hočem, da so fotografije zares pristne. Med nama z Enjo se je, odkar sva se spoznali na londonskem tednu mode, spletla zelo močna vez, zaradi česar so najini fotošutingi zelo sproščeni.

KLOBUKI SO NJENI OTROCI

Od kod ideja za izdelovanje klobukov?

Enkrat sem za ljubljanski fashion week iskala klobuk, da bi ga kombinirala k svoji opravi. Ker nisem našla nič, kar bi mi bilo všeč, sem odšla h klobučarju in ga dala delati po naročilu. Doma sem njegove dodatke strgala dol in dodala gor svoje. S tem klobukom sem se odpravila na fashion week, kjer so me vsi spraševali, kje sem ga dobila. Tako sem prišla na idejo, da bi jih začela izdelovati sama. Naredila sem par testnih klobukov in lani novembra naredila prvo kolekcijo.

Kako pa poteka sama izdelava?

Klobučar mi naredi osnovo, torej sam klobuk, jaz pa sem tista, ki zašije etikete, trak in dodatke. Priznam, da sem najprej uničila nekaj klobukov, a sem se zatem naučila tehnike.

Nosi vaše klobuke kakšna slavna oseba?

Ula Furlan, Nejc Simčič, dogovarjam pa se še z nekaterimi. Navsezadnje je klobuk modni kos, ki ga povprečna oseba ne nosi vsak dan in je bolj primeren za posebne priložnosti.

Kaj vam je pri tem delu najbolj všeč?

Najljubše pri izdelavi klobukov mi je, da naredim unikaten kos, s katerim navdušim stranko. Super mi je, da se osebno spoznam z njimi in začutim, kaj bi radi. Ko klobuk oddam, se počutim, kot da se ločujem od svojega otroka.

Česa si pri delu želite manj in česa več?

Kot blogerka si želim manj slabih pogodb in neprofesionalnega obnašanja ter barantanja za že tako nizke zneske. V Sloveniji je to žal še vedno prisotno, a gre vendarle na boljše. Vsem sem dala javno vedeti, da ne delam ničesar brezplačno, zaradi česar so se me začele nekatere znamke izogibati. Tiste, s katerimi pa sodelujem, so tiste, ki so mi zares všeč. Tako je tudi z ostalimi službami. Nihče noče 8 ur na dan pošteno delati in na koncu v zameno dobiti trepljaj po rami. Več pa si želim mednarodnih sledilcev, saj bi lahko tako klobuke razširila tudi v tujino.

Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosna na to, da sem prejela nagrado Ameriške ambasade v sodelovanju s CEED Slovenija za najbolj perspektiven posel v prihajajočem letu.

S čim se ukvarjate poleg bloga, klobukov itd. Katere hobije imate?

14 let sem trenirala odbojko, kar še danes obožujem. Rada imam vadbe in sprehode s psom, saj si tam zbistrim glavo in se odklopim. Sem tudi velik džanki filmov in serij – obožujem The big bang theory in Two and a half men, predvsem zaradi dobrega sarkazma. Od vseh serij pa je po mojem mnenju Seks v mestu kot nekakšna biblija za ženske.

DEJALI SO MI: “ŠE ENKRAT RAZMISLI.”

Če bi morali izbrati drug poklic, katerega bi izbrali?

Verjetno bi bila podjetnica in ženska, ki bi nagovarjala druge ženske in jih motivirala ter spodbujala k razvijanju idej.

Kaj pa so o vaših idejah porekli starši in prijatelji, preden ste začeli z blogom in podjetništvom?

Dejali so mi: “Še enkrat razmisli.” (smeh) Ko sem začela, se od tega ni dalo živeti in so bile vse le sanje. Zaradi nerazvitosti tega področja pa nikomur tudi ni bil znan princip dela. Mojemu očetu je bilo jasno le to, da se fotografiram (smeh). S prihodom prvih pogodb in izdajanjem prvih računov v podjetju, je vsem postalo jasno, da to je perspektiven posel. Takrat to zame ni bilo ravno spodbudno okolje, prav tako pa me ni zaustavljalo pri mojem ustvarjanju. Sprejela sem odločitev, se zavedala, da bom morala zanjo trdo delati, ter vztrajala pri tem, kar počnem. Slej ko prej dobiš, kar si želiš, a moraš za to delati.

Se je mnenje od takrat kaj spremenilo?

Zelo so ponosni in veseli in kupujejo revije, v katerih se pojavim. Moja mama me sploh ne kliče več, ampak bolj spremlja moj Instagram profil ter mi nato pošlje sporočilo kot odgovor na moje objave. Prišli smo tako daleč, da komuniciramo preko družbenih omrežij (smeh).

Sploh največja motivacija na svetu pa mi je, ko slišim nekoga reči, da nečesa ne morem doseči.

Kaj vas v življenju najbolj motivira?

Ko dosežem nek cilj in pogledam nazaj, zakaj sem si ga želela ter kako močno sem morala garati, da sem ga dosegla, in koliko ljudi ni verjelo v to. To mi služi kot motivacija, da lahko dosežem vse. Sploh največja motivacija na svetu pa mi je, ko slišim nekoga reči, da nečesa ne morem doseči.

Bi lahko povedali eno stvar, nad katero bi bili ljudje presenečeni, če bi jo vedeli?

Imam neverjetno fobijo pred žabami. Ko sem bila majhna, sem namreč padla v mlako polno žab, od takrat naprej otrpnem, kadar samo zagledam žabo, pravzaprav sem čisto histerična – jok, dretje, cviljenje – vse. Druga stvar pa je, da sovražim nutello. Mislim, da je velika razlika med nutello in čokolado, to imam zares rada. Prav tako ne maram vanilije.

Kako izgleda vaš tipičen dan?

Zaradi službe ponavadi vstanem ob šestih, z delom pričnem ob sedmih in ga opravljam do dvanajstih. Takrat imam eno uro pavze in objavim kakšno sliko ali blog. Nato delam do treh in pripravim kosilo, nato pa se lotim vnaprešnjih objav za socialna omrežja, tako da lahko naslednjega dan vse objavim. Končam okoli devete, desete ure in se odpravim spat. Seveda je velikokrat še precej stvari za dokončati, takrat delam do polnoči, a ni druge. Tako pač je.

Kateri je vaš najljubši kraj za druženje?

Kakšen udoben bar v centru Ljubljane. Tak s fotelji, da se lahko udobno namestim. Ko si starejši, pa imaš veliko raje, da kdo pride k tebi ali pa ti k njemu.

PO SRCU JE TEŽKI ROMANTIK

Najljubši kos oblačila?

Mini krilo iz jeansa.

Najljubši modni dodatek?

Klobuk (smeh).

Najljubši modni oblikovalec?

V mislih imam nekoga, katerega kosi niso za vsak dan, a bi se ob povabilu na njegovo modno revijo razjokala. Kaj šele, da bi lahko oblekla kakšno njegovo obleko … To je Elie Saab, ki izdeluje takšne obleke, o katerih smo ženske sanjale že kot majhne punčke. Sanjske obleke s šovom, na koncu katerega je vedno poročna obleka. Ja, težki romantik sem.

Kaj je najbolj romantična stvar, ki ste jo za koga naredili?

Sedla sem na letalo, odletela v Pariz in tam prvič videla mojega zdajšnjega fanta. To je najbolj romantična in spontana stvar, ki sem jo naredila v svojem življenju. On je sicer Slovenec, a je v Franciji delal, jaz pa sem takrat študirala. Ko sem zaključila študij, sva se pričela pogovarjati preko Facebooka, po enem mesecu pa ugotovila, da bi bil že skrajni čas, da bi se spoznala v živo. Tako sem si kupila enosmerno karto za Pariz in ga spoznala na letališču.

Kako je izgledal prvi trenutek, ko sta se zagledala?

To je bil najbolj neroden trenutek vseh časov. Sploh nisva vedela, ali naj se objameva ali podava roko, medtem ko sva eden o drugem vedela vse. Bilo nama je res, res nerodno.

Zaradi bloga postaneš tudi bolj samosvoj in ne tako kritičen do sebe. Ne oziraš se več toliko na mnenje ostalih. Meni je zaradi bloga postalo jasno, kdo sem, kaj sem in kaj želim, in mislim, da te miselnosti brez bloga ne bi dobila.

Katera je vaša najboljša in najslabša izkušnja v zvezi z bloganjem?

Najslabša je bila ta, ko ti je na začetku težko, a veš, kaj si želiš. Sama sem po želji do stika s tujino svoj blog začela pisati v angleščini. Zavedala sem se, da bom delala napake, a sem vedela, da se bom iz tega veliko naučila. Nekoč sem dobila zelo negativen komentar, dolg približno pol lista formata A4, ki je grajal mojo angleščino in me žalil. V njem je pisalo, da osemletna sestrična te osebe bolje zna angleško od mene in naj zaradi sramote blog raje neham pisati. To je bil verjetno zadnji komentar, ki me je res ganil in zaradi katerega sem dvomila v moj blog. Moram pa povedati, da so vsi negativni komentarji vedno prišli od slovenskih bralcev.

Najboljša izkušnja pa je ta, da sem zaradi bloga spoznala veliko novih ljudi, zelo blizu sem si tudi z ostalimi blogerkami, s katerimi si pomagamo in si svetujemo. Zaradi bloga postaneš tudi bolj samosvoj in ne tako kritičen do sebe. Ne oziraš se več toliko na mnenje ostalih. Meni je zaradi bloga postalo jasno, kdo sem, kaj sem in kaj želim, in mislim, da te miselnosti brez bloga ne bi dobila.

Kje se vidite čez 10 let?

Takrat bom stara 35 let, to je še zelo daleč. Upam, da bom do takrat zgradila znamko The Blonde Bliss, ki bo sinonim za luksuzne klobuke in za enega boljših slovenskih blogov.

V kateri prestolnici bi najraje živeli in zakaj?

O tem nisem nikoli razmišljala, ker mi je všeč veliko mest in sem človek, ki se rad seli in ni rad predolgo na enem mestu. Zelo všeč mi je tudi Ljubljana, a je problem v tem, da nisi dostopen tujemu trgu. Morda bi se odločila za München ali New York.

Kdaj ste bili nazadnje na počitnicah in s kom?

S fantom sva bila septembra na morju na Hrvaškem. To je bil najin edini dopust to poletje, ker oba preveč delava in nimava časa za dopust.

PINGVINI, ŠTAJERSKA IN CHANEL

Kaj bi svetovali nekomu, ki hoče začeti s pisanjem svojega bloga?

Naj se ne ozira na tuja mnenja in naj enostavno naredi, oblikuje in piše tako, kot mu paše. Biti drugačen je dandanes zelo težko in bolj kot te drugi bombardirajo z mnenji, lažje postaneš kopija. Bolje se je izogibati vsem komentarjem in imeti jajca!

Vidim, da imate tatuje. Koliko jih pokriva vaše telo in kaj pomenijo?

Imam znamenje ženske, znamenje ognja, svet ter mojo najljubšo žival – pingvina. Pingvine obožujem iz dveh romantičnih razlogov. Prvi je, da ima pingvin v življenju le enega partnerja, tudi če ta umre, si pingvin ne poišče nadomestka. Drugi pa je, da pingvin po tem, ko najde svojo partnerico, odplava na tisoče kilometrov stran, poišče popoln kamen in ga nato prinese pred svojo ljubezen v upanju, da ga sprejme. Moj najbolj sveži tatu je mandala na desni roki, to pa je moja šesta tetovaža.

Najbolj kul oseba, ki ste jo spoznali do sedaj?

Mislim, da je najbolj kul oseba prijateljica Maja, ki mi je kot sestra.

Kje v Sloveniji še niste bili, pa bi tja radi šli?

Na vinsko pot na Štajerskem. Čeprav sem Štajerka, tam še nisem bila. (smeh)

Kakšna je bila vaša izkušnja z londonskim fashion weekom?

Naučila sem se, da te tam nihče ne opazi, tudi če si najbolj odpičena oseba. Ljudje so sproščeni, a primanjkuje nekakšnega druženja ob kavi. Moji klobuki pa so bili v Londonu zelo dobrodošli in lepo sprejeti, saj ima Velika Britanija drugačno zgodovino. Ljudje so me ustavljali in mi pravili, da imam božanski klobuk.

Če bi lahko izbrali eno žensko, da bi bila model za vaše klobuke, koga bi izbrali?

Olivio Palermo, ker ima božanski stil in je modna ikona.

Če bi lahko sodelovali s katerimkoli designerjem, kdo bi to bil?

Karl Lagerfeld. Všeč mi je zgodba Chanela in Karl je zelo poseben človek, čisto drugačen.

Kaj pa si mislite o Coco Chanel?

Tudi ona je pričela z ustvarjanjem klobukov in rada bi zgradila to, kar je takrat ona. Ne samo, da je iz tal dvignila imperij, za vsem tem stojijo tudi močne osebne zgodbe. Tudi sama želim, da sem kot oseba povezana s svojo znamko. Zgradila je nekaj, kar pred njo ni bilo mogoče. Kasneje sem ugotovila, da sem pravzaprav začela tako kot ona, s klobuki.

____________

Kako pa se je Sara odrezala v GOODLIFE SPRAŠEVALNIKU, si poglejte v spodnjem video posnetku.