Mafijec pleše angleški valček
Jagoda in Jurij Batagelj, (plesni) par
Na pogovor prideta s kužkom Vinkom, ki si na vsak način želi biti v kadru, ko fotograf lovi posnetek Jagode in Jurija. Poleg Vinka je zdaj v njunem življenju najpomembnejša hčerkica, a prehod iz življenja profesionalnega plesalca v življenje običajnega človeka ni najlažji, povesta državna, evropska in svetovna prvaka v latinskoameriških plesih. »Profesionalni športniki živimo v pravljici, ko končamo kariero, pa se soočimo z resničnim življenjem,« pravi Jurij. A tudi njuno resnično življenje je še kako prepleteno s plesom, prav zdaj se pripravljata na ponovitev plesne predstave Dance Amore, ki bo 16. julija v ljubljanskih Križankah, Jagodo pa smo lahko nedavno občudovali tudi v šovu Zvezde plešejo.
Jagoda: Šov Zvezde plešejo je odlična promocija za latinskoameriške in standardne plese, ki so bili malce v zatonu, mlajši so zadnje čase raje plesali hip hop. Zdaj pa so spet navdušeni tudi nad latinskoameriškimi plesi.
Jurij: Zaradi te oddaje so ljudje začeli verjeti, da se lahko tudi oni naučijo plesati v enem tednu, če je uspelo drugim. Šov ti da voljo, da lahko to storiš tudi ti, ne glede na talent, ki ga imaš ali nimaš.
Jagoda: Z delom se da narediti marsikaj, talent je samo 20 odstotkov uspeha, preostalih 80 prispeva trud.
Jurij: Nam pa je šov vzel vse vikende (smeh obeh). Plesalci in zvezde res garajo dneve in noči. Za nastopom je ogromno dela in odrekanja, včasih se mi zdi, da niti med tekmovalno kariero nisva imela toliko dela.
Jagoda: Vsi me sprašujejo, ali se res učimo samo en teden, in vsem povem, da je res tako.
Jurij: Jaz ne sodelujem, ker se poznam, sem izjemno tekmovalen človek in bi si to bolj jemal k srcu kot Jagoda. Ona zna uživati, jaz pa bi šel na nož, zato bi mi vzelo res veliko časa in energije.
Jurij: Profesionalni športniki živimo kot v pravljici, ko končaš in si star 35 let, pa ugotoviš, da ne znaš živeti kot drugi.
HEH, V PETEK V TRGOVINO KOT UPOKOJENCI
Jurij: Ko tekmuješ, skušaš biti čim bolj učinkovit, vsakemu sodniku hočeš ponuditi nekaj zanj, zelo pameten moraš biti. Ko končaš kariero, pa delaš stvari, v katere verjameš, spremeni se tvoj pogled na ples.
Jagoda: Jaz nisem tekmovalna, Jurij naju je gnal naprej. Mislim, da njemu zdaj manjka tekmovalnost …
Jurij: Res je, tekmujem tudi sam s seboj, ves čas se postavljam pred preizkušnje. Zdaj tega nimam in sem včasih še malce izgubljen. Sicer se odlično počutim, ko treniram in sodim, a je kdaj težko.
Jagoda: Ob koncu profesionalne kariere se ti spremeni tudi življenje. Najprej sva mislila, da sva odlično prestala to spremembo, takoj se je rodila Iva, ona je zdaj najina prioriteta, a zadnje čase ugotavljava, da prehod morda ni tako lahek. Iz urnika, v katerem je vsaka minuta določena tako, da bo to čim bolj učinkovito za treninge in tekme, sva se znašla v življenju brez urnika.
Jurij: Ko treniraš, vlagaš vase, delaš na sebi, vse je podrejeno temu. Po koncu profesionalne kariere ti najprej ustreza, da se malo spočiješ, potem pa ugotoviš, da pogrešaš treninge. Ples je za naju najlepši čas. Ko primeva drug drugega, tudi le za eno urico v dvorani, naju to najbolj napolni, to je za naju najlepši zmenek, na koncu imava oba nasmeh do ušes.
Jagoda: Zdaj sva si urnik organizirala tako, da najdeva čas tudi za ples.
Jurij: Hja, urnik … Včasih sva se posmehovala prijateljem, da gredo v petek v trgovino kot upokojenci …
Jagoda: Potem pa sva ugotovila, da morava tudi midva v trgovino (smeh obeh).
Jurij: Prej nisi sam skrbel za hrano in nisi na to niti pomislil. Profesionalni športniki živimo kot v pravljici, ko končaš in si star 35 let, pa ugotoviš, da ne znaš živeti kot drugi.
Jagoda: Jaz nisem tekmovalna, Jurij naju je gnal naprej.
ONA BI SPILA KAVICO, ON BI HITEL NAPREJ
Jurij: Midva vmes eno leto nisva bila par, sva pa skupaj plesala in to je res težko. Ko se razideš, potrebuješ nekaj časa, da preboliš, kar pa je nemogoče, če se nenehno videvaš. Stalno drgneš rano. A nekateri znajo dati čustva na stran in še naprej plešejo skupaj.
Jagoda: Tudi pri nas imamo take primere, Katarina Venturini in Andrej Škufca ter Miha Vodičar in Nadiya Bychkova, oni so ostali plesni pari tudi po razhodu. A nama je bilo tisto leto res grozno, raje se ne spomnim na to. Sva se pa veliko naučila in zdaj veva, da sva res za skupaj, če sva to prestala.
Jurij: V življenju vedno naletiš na ovire, zato jaz uspešnost partnerske zveze merim po tem, kako dobro jih znaš preskakovati. Nobena zveza ni popolna.
Jagoda: Imava tudi vsak svoje hobije, Jurij se na primer ukvarja z modelarstvom, tako skrbiva, da nisva samo Jurij in Jagoda kot celota, temveč tudi Jurij posebej in Jagoda posebej. Sva si pa zelo različna, Jurij je deloholik, ne zna se umiriti, jaz pa rada tudi počivam, spijem kavico, kot jo pijemo zdajle. Jurij jo spije v trenutku in že hoče početi kaj drugega.
Jurij: Od majhnega sem bil hiperaktiven, verjetno sem tudi zato takšen. Se učim, si pa še vedno ne dovolim, da bi se umiril. Ne dovolim si, da bi si rekel, za zdaj je dobro tako, kot je.
Jagoda: Tudi naš posel je takšen, prepuščeni smo sami sebi …
Jurij: Za nas ni nihče skrbel, nihče nam ni nič dal. Toliko, kot smo si prigarali, toliko smo imeli. Vse deluje na slabi vesti, ves čas razmišljaš, da moraš trenirati. Trenirali smo vse dni, vse praznike in tak način življenja se zakorenini v tebi.
Jurij: Midva vmes eno leto nisva bila par, sva pa skupaj plesala in to je res težko.
ŠE DOBRO, DA JE IMEL DEDEK ŠKARJE ZA MAVEC
Jurij: Kronične poškodbe se pokažejo kasneje, obraba kolen, zamenjani kolki, to se plesalcem zgodi po petdesetem letu.
Jagoda: To še čakamo (smeh). A jaz sem imela res veliko poškodb. Na azijski turneji sem si v Tokiu zjutraj na postelji oblačila nogavico in se mi je natrgala ahilova tetiva, naslednji dan pa sva imela tekmo v Tajpeju. Tam sem šla na urgenco, dobila blokado in hitro zdravljenje in naslednji dan sem plesala.
Jurij: Jagodi se je res velikokrat zgodilo kaj takšnega, a sva imela vedno srečo, da sva našla strokovnjaka, ki je pomagal, da sva plesala.
Jagoda: Jurij sploh ni imel poškodb, je mož iz jekla (smeh). Včasih pa samo ni povedal, da ga kaj boli, potem pa je minilo. Jaz se spomnim številnih poškodb. Enkrat sem v Ameriki ves teden trenirala z izpahnjeno koščico v stopalu. Tako me je bolelo, da nisem mogla plesati, a kar sem. Sem plesala in jokala, plesala in jokala (nasmeh).
Jurij: Spomnim se tudi, ko si je enkrat Jagoda pet dni pred tekmo zvila prst. Šla sva na urgenco in dobila je mavec. Na srečo je njen dedek mavčar in je imel doma škarje za mavec. Prerezala sva ga, šla po plastično longeto in čez pet dni na tekmo.
Jagoda: Oblekla sem dolgo obleko, da se ni videlo longete, pa je šlo (smeh).
PLEŠI LJUBEZEN
Jagoda: Dance Amore je mešanica muzikala, gledališča in plesne predstave.
Jurij: To je muzikal s poudarkom na plesu. Videli boste petje in igro, a v ospredju je res kakovosten ples. Namen je bil, da gledalci na kupu vidijo vrhunske slovenske plesalce. Naši najuspešnejši gredo pogosto v tujino in ljudje jih pozabijo, v tej predstavi pa jih lahko vidijo.
Jagoda: Ne boste videli samo latinskoameriških plesov, temveč tudi hip hop in sodobni ples. Vsi smo igralci v tej predstavi, vsaj igra svoj lik, vse se dogaja na ulici v New Yorku.
Jurij: Lani smo imeli že štiri ponovitve, zdaj pa se vračamo. Ta predstava ljudem drugače približa latinskoameriške plese. Ples vzljubiš zaradi likov. Vsi poznamo stereotipe o moških plesalcih, ki da nosijo bleščice, kamenčke, prozorne srajčke in gel v laseh. Morda se tudi zato kak najstnik ne odloči, da bi plesal. Nas so v mladosti ves čas zmerjali, da smo geji, ker plešemo. Tu pa vidiš mafijca, okrutnega morilca, ki zapleše angleški valček. Morda bo kdo to videl in si rekel: tudi jaz bi to počel.
Foto: Matevž Kostanjšek
________________________
Povzeto po članku DUEL, revija Goodlife, poletje 2018
_________________________