Ilustracije: Mitja Bokun
PORTRET: Jan Cvitkovič, režiser, scenarist, arheolog
Rad ima nekonvencionalne, srčne, bistre in duhovite ljudi. Zdi se, da nekako takšne, kot je sam. O njem je bilo napisanih že nekaj bolj ali manj uspešnih portretov. Kako uloviti tisto najbolj resnično? Težko. Zame je bilo pri njem vedno najbolj bistveno, in poznam ga natanko nekaj mesecev več kot dvaindvajset let, kar je za nekoga pri štiridesetih veliko, da je tako ali drugače vselej živel, in potem tudi snemal, tisto, kar je živel.
Pretekle dni so na Festivalu slovenskega filma prikazali njegov najnovejši celovečerec Družinica, ki prihaja v kinodvorane sredi oktobra. V vsakem Cvitkovičevem filmu živi junak, dominantni junak, posameznik, ki s svojim delovanjem želi spremeniti okolico, naj zato bizarno ali tragično konča ali pač ne. Tako je tudi zato, ker režiser resnično verjame, da posameznik v tem svetu lahko spremeni večino. »Če lahko vplivaš na tiste, ki so ti blizu, lahko spremeniš tok stvari. Če pa samo opazuješ s strani in preračunljivo razmišljaš, komu ali čemu se boš pridružil, iz vsega skupaj ne bo nič. Ničesar ne boš dosegel.«
V državi, kjer socialna pomoč temelji na prihodkih izpred dveh let, je meja med normalnim družinskim življenjem in golo revščino zelo tanka.
Njegovi Gradnikovi v Družinici so srečna družinica. Njihovo življenje je lepo in mirno. Potem pa nekega dne oba starša nepričakovano izgubita službo in idilično družinsko življenje se nenadoma obrne na glavo. Breme, ki ga starša vedno teže prenašata, vse bolj pada na ramena otrok. Cvitkovič je spet zadel bistvo: v državi, kjer socialna pomoč temelji na prihodkih izpred dveh let, je meja med normalnim družinskim življenjem in golo revščino zelo tanka.
ODRAŠČAL SEM V NENAVADNIH RAZMERAH
Pri tem filmu, nemara bolj kot pri vseh njegovih doslej, gre za neposredno reakcijo na trenutne razmere v slovenski družbi. »Poznam kar lepo število slovenskih družin srednjega razreda, ki so v zadnjem letu, dveh propadle in razpadle. Družinica je film o družini. Zgodba govori o povprečni slovenski družini srednjega razreda, ki se ji zgodijo različne osebne tragedije – izguba službe enega, nato še drugega starša. Sledi razpad, ki pa ni samo finančne, ampak tudi psihološke narave. Gre za razpad odnosov, ki so seveda posledica teh primerov. S filmom skušam družinico vzpostaviti na novo …«
Življenje samo mi je bilo vedno malce bolj dolgočasno od tistega, ki ga imam v glavi.
»Sicer pa sem ugotovil,« doda, »da so moji filmi večinoma povezani z družinami. Mogoče je to stvar, ki se vleče iz otroštva. Odraščal sem v nenavadnih razmerah, najprej v Ljubljani, potem v Vipavi pa v Idriji pri noni, v srednji šoli v idrijskem internatu. Mama je bila zelo fajn, očeta v glavnem nisem videval. Tudi ko je prišel, ni bilo vedno v redu. Morda zato snemam filme, ki govorijo o odnosih v družini.« Ženska, moški, otroci ostajajo pri njegovem ustvarjanju v ospredju, čeprav tega krogotoka ne raziskuje zavestno oziroma načrtno. »Mogoče pa bo držalo, da se v vzporednih svetovih počutim veliko bolje kot v resničnem življenju, naj gre za šah, namizni nogomet, branje knjig … Življenje samo mi je bilo vedno malce bolj dolgočasno od tistega, ki ga imam v glavi. V resničnem se nikoli nisem počutil zares doma – ko pa zaplujem v vode domišljije, je vse drugače.« Ampak mar ni tako, da takšna kot je naša domišljija, tako tudi živimo? So igralci, ki grdo sleparijo pri namiznem nogometu. »Tudi jaz znam slepariti. Pri igri s prsti, ki se ji reče mora, sem še pred dvema letoma vedno sleparil. Zdaj ne več. Ni bilo več zanimivo, ker sem zmeraj zmagal.« Pravi, da mu gre režija tako dobro od rok zato, ker se ne zajebava. »Zajebavam se v življenju, kadar delam, pa ne.«
»V obdobju, ko pišem scenarij, to počnem najraje, ko snemam film, to počnem najraje, ko montiram, je najbolj fino montiranje, in tudi zdaj imam najraje prav to, s čimer se trenutno ukvarjam: gledališče.«
»Zajebavam se v življenju, kadar delam, pa ne.«
KDO JE JAN CVITKOVIČ?
Prepričan je, da človek postane dober takrat, ko ga življenje pošteno namlati. In kdo je ta človek, Jan Cvitkovič? Režiser, scenarist, igralec, diplomirani arheolog, pisec kratkih zgodb in poezije. Za svoj nizkoproračunski režijski prvenec Kruh in mleko je leta 2001 prejel leva prihodnosti na festivalu v Benetkah in tako dosegel enega največjih mednarodnih uspehov slovenskega filma. Štiri leta kasneje si je s filmom Odgrobadogroba prislužil nagrado za najboljšega novega režiserja na filmskem festivalu v San Sebastiánu. Njegov tretji celovečerec Archeo (2011) je s portoroškega filmskega festivala odnesel nagrade za najboljši film, režijo in fotografijo, komedija Šiška Deluxe pa se je uvrstila na prvo mesto najbolj gledanih domačih filmov leta 2015 v slovenskih kinematografih. Slovenski kritiki so v reviji Ekran izbrali Kruh in mleko za najboljši slovenski film med letoma 1991 in 2011, na drugo mesto pa so postavili uspešnico V leru (1999), za katero je Cvitkovič skupaj z režiserjem Janezom Burgerjem napisal scenarij in odigral glavno vlogo. Družinica je Cvitkovičev peti celovečerec.
Najpogostejša kletvica, ki jo uporablja: »Pizdu mater, pičku mater.«
VPRAŠAJ GA, KAJ IMA RAD
Če ga hočeš bolje spoznati, ga vprašaš, kaj ima rad. Njegova igralka je Lauren Bacall, ker »je zajebana, ampak dobra«. Režiserji David Lynch, Andrej Zvjagincev, Bouli Lanners, najboljši bend nekdanje Jugoslavije Majke, najboljši bend na svetu tudi Majke, najljubša igralca Willem Dafoe, Emir Hadžihafizbegović, pisatelj Raymond Carver … »Čeprav jih je veliko. Pri meni se te reči spreminjajo, saj veš.« Najljubši film Divji v srcu, filmska glasba »veliko jih je, morda tista, ki jo je za film Ultranova napisal Jarby McCoy«. Najpogostejša kletvica, ki jo uporablja: »Pizdu mater, pičku mater.« Najljubši kader iz njegovih filmov: zadnji dve sceni iz filma Kruh in mleko; zadnjih dvajset minut iz Odgrobadogroba.
Vse poslednje, skratka.
Najljubši kader iz filmov sploh: »Kader iz filma Divji v srcu, ko se po prometni nesreči punca z razbito glavo hoče počesati. Ena najbolj seksualnih filmskih scen, kar sem jih videl. Isti film: Bobby Peru (Willem Dafoe) pride v motelsko sobo k Sailorjevi (Nicholas Cage) ženski Luli (Laura Dern) in gre na wc. Potem se vrne v sobo in jo dobesedno prisili, da mu reče: ‘Fuck me.’ In seveda prizor na koncu filma, ko Sailor po dolgem času pride iz zapora, teče čez avtomobile proti Luli in malemu dečku, potem se ustavi, pogleda dečka in reče: ‘You must be my son.’ Patetično, ampak vrhunsko.«
Večinoma nisem sposoben živeti tega trenutka. Večinoma sem v pizdi. Redko sem sposoben z mislimi biti tukaj in zdaj.
Najljubši gib? (Dolgo premišljuje, nakar začne.) »Pri človeku rad vidim …« (Nekaj nerodno prime in po nesreči prevrne kozarec. Smeh.) »No, to je ta gib. Rad imam, če me kdo preseneti z gibom. Z nepričakovanim, nepredvidljivim.« Sicer pa je tako, da v življenju nepričakovan gib ali reakcija postavi vse v novo luč.
Njegova najboljša lastnost: »Ta, da v resnici nisem slab, čeprav večkrat tako izpadem.
Njegova najljubša lastnost pri ljudeh: nepredvidljivost. Njegova najboljša lastnost: »Ta, da v resnici nisem slab, čeprav večkrat tako izpadem.« Najslabša? »Večinoma nisem sposoben živeti tega trenutka. Večinoma sem v pizdi. Redko sem sposoben z mislimi biti tukaj in zdaj. Lahko bi jih sicer naštel še veliko več, svojih slabih lastnosti: črnogledost, negotovost … Se pa stvari zadnje čase izboljšujejo.«
Najboljša poteza pri šahu: žrtvovanje. »Fenomenalno je, da na račun figure, ki jo žrtvuješ, zmagaš. Tako kot Paul Keres. On je to počel briljantno. Lepota igre je bila zanj več kot titula.«
Katerega čuta ne bi žrtvoval? »Vida, absolutno.«
__________
Povzeto po članku Portret, revija Goodlife, september 2017
_______
PREBERITE ŠE: