Intervju: Vasa J. Perović, arhitekt in ljubitelj sodobne umetnosti
Piše: Živa M. Brecelj • Foto: osebni arhiv
Arhitekt Vasa J. Perović je Beograjčan, ki se je po življenju v Londonu in Amsterdamu ustalil v Ljubljani. V tandemu z Matijo Bevkom vodi arhitekturni biro, enega najbolj zaposlenih in zaželenih pri nas. Je tudi velik ljubitelj in poznavalec sodobne umetnosti, zlasti tiste, ki nastaja v tem trenutku.
Koliko projektov imate v delu?
Trenutno jih je v različnih fazah realizacije okoli 20. Kon-čujemo projekte za izvedbo SNG Drama Ljubljana in NUK 2, končali smo projekt in pridobili gradbeno dovoljenje za novo ljubljansko avtobusno postajo, v Sloveniji delamo nekaj zasebnih hiš, do konca leta naj bi bila končana tudi gradnja najvišje stanovanjske stolpnice na Dunaju. Najdlje nas spremljata projekta Drama in NUK 2, ta že 13 let, tako da smo v sodelovanju z naročnikom že skozi čas radikalno spremenili zasnovo projekta. Namesto ločenega skladišča knjig in čitalnice bo zdaj celotna stavba odprta čitalnica s prostim dostopom do skoraj pol milijona knjig.
Ko so vaš projekt izbrali na razpisu za prenovo SNG Drama Ljubljana, Šumi na drugi strani Slovenske ceste še ni stal. Kako Šumi vpliva na stavbo SNG Drama Ljubljana?
Načrt prenove oziroma gradnje Šumija je bil 15 let trajajoč proces. Prvotni načrt je izdelal arhitekt Boris Podrecca ter predvideval multikino in stanovanja. Nato se je multikino vedno bolj zmanjševal, obseg stanovanj povečeval, spreminjali so se arhitekti. Ko smo projektirali Dramo, nismo bili seznanjeni s končnim videzom Šumija in kontekstom, v katerem se bo znašla. Nismo pa pričakovali, da bo Šumi tako velik objekt.
Vam je novi Šumi všeč?
Ne pretirano. Eden od razlogov je strokovni oziroma arhitekturni, saj ni izkoristil priložnosti, da bi postal jasno zasnovana mestna palača, predvsem zaradi slabe uporabe pritličja, ki je zelo podhranjeno in ni usmerjeno proti mestu. Poleg vhodov za stanovalce in resnično velikega dovoza v garažo tam ni ostalo veliko prostora za mesto. V mestu se stavba občuti z uporabo pritličja, ki oživi celoten projekt. Šumi za zdaj ne vključuje mesta, bomo videli, kako se bo razvijal v prihodnje.
Kako napreduje gradnja najvišje stanovanjske stolpnice na Dunaju?
Na Dunaju smo že od gradbene krize med letoma 2008 in 2012 vpeti v več projektov. Pred nekaj leti smo bili izbrani na natečaju za postavitev najvišje stanovanjske stolpnice v predelu Nordbanhof, nekdanje tovorne postaje avstrijskih železnic, kjer so izdelali nov urbanistični načrt za gradnjo nove soseske z več tisoč stanovanjskimi enotami. Tam so urbanisti predlagali nekaj urbanih poudarkov, sedem manjših stolpnic in eno zelo visoko, ter jih poimenovali Sneguljčica in sedem palčkov. Naš biro gradi osemindvajsetnadstropno Sneguljčico, ki bo vseljiva do konca leta.
Kako blizu sta si arhitektura in umetnost?
Mislim, da arhitektura ni umetnost. Vsekakor sta lahko arhitektura in umetnost v nekem odnosu, a imata različna izhodišča. Arhitektura ima zično uporabno izhodišče in dolžnost do prostora, arhitekt je veliko bolj obvezan do socialne, družbene in fizično-kontekstualne prostorske situacije, medtem ko je lahko umetnik od vsega tega povsem izoliran. Kljub povezanosti med arhitekturo in umetnostjo je umetnost lahko zaradi svoje družbene kritičnosti in izražanja stališč pogosto veliko bolj radikalna. Arhitektura je navsezadnje v veliki meri odvisna tudi od investitorjev, terja veliko nančnih vložkov in je zato še dodatno omejena. Umetnost spremljam že od študentskih let in je vpeta tudi v moje profesionalno in osebno življenje.
Kako bi opredelili svojo kakovost bivanja in prostora? Kako živite?
Zanimata me tudi oblikovanje in notranje oblikovanje, saj sta del sveta, ki nas obkroža. Glede na to, da sem živel v različnih evropskih mestih, sem si moral v vsakem ustvariti bivalno okolje, vsakič nov dom. Vedno sem ga ustvarjal s predmeti iz druge roke. Oblikovalskimi ali ne, znanimi ali anonimnimi. V mojem ljubljanskem stanovanju je nova le miza, drugo pohištvo potuje z mano že iz Londona in Amsterdama.
Imate tudi bogat nabor umetnin. Kakšen je vas odnos do zbirateljstva?
Umetniških del, ki sem jih pridobival skozi življenje, ne vidim kot zbirko oziroma organizirano akumuliranje z namenom kompletiranja določene artikulirane celote, še manj kot investicijo. Zasebne zbirke so navadno vezane na določene kategorije, kot so teme, obdobja, geografsko poreklo, določena skupina umetnikov ali kakšne druge lastnosti. Nekdo zbira na primer le portrete slovenskih avtorjev iz 19. stoletja ali pa dela slovenskega modernizma.
Moj odnos do umetnosti je popolnoma drugačen in umetniška dela so se kopičila skozi moje življenje skoraj kot sediment. Vse, kar me je zanimalo, kar sem spremljal in kar se je v umetnosti dogajalo okoli mene, je pogosto končalo pri meni doma, zdaj pa so ta dela večinoma v arhivu ali skladiščih. Ko me kdo označi kot zbiratelja, se kar malo prestrašim. Ne počutim se zbiratelja, moja zbirka pa ni zbirka v klasičnem pomenu, temveč akumulacija artefaktov, ki odslikavajo in zaznamujejo moje življenje.
Kot avtoportret?
Avtoportret, sestavljen iz velikega števila umetniških del, ki ‘orišejo’ moj svet in moje življenje, in sta se ob tem znašla pri meni.
Kaj vas je nazadnje najbolj navdušilo?
Pred nekaj tedni sem v Bruslju videl eno od del Béatrice Balcou, mlajše francoske umetnice. Razstavila je zaprto stekleno posodo, v kateri je konzervirana ličinka zajedavca, ki so ga našli na oltarski sliki amskega slikarja Rogierja van der Weydna. Umetnica je s tem razkazala novo življenje, fizično nastalo na podlagi, v lesenem panelu zelo pomembnega dela iz zgodovine umetnosti. Življenje, ki se, če hočete, hrani na ‘kulturi’, kot parazit.
Tovrstna umetnost oziroma takšen izraz je zelo blizu moji dojemljivosti. Veliko tega, kar me zanima in se me dotakne, splošna populacija morda niti ne dojame kot umetniško dejanje ali umetniški predmet.
Zelo me zanima predvsem izziv, ki ga sodobna umetnost postavlja pred gledalca. Nekdo, ki bi gledal to delo, bi videl le stekleno posodo z drobtinico na sredini. Večina sodobne umetnosti od posameznika zahteva precej kompetentnosti, veliko moraš vedeti, da bi razumel umetnikovo namero.
Remy Zaugg, Look, I am blind, look, NR. 21, 1999
Nekdo, ki pogleda sliko Roberta Rymana, vidi samo belo sliko in ni mu jasno, zakaj je ta slika pomembna ali zakaj je prav ta na trgu dosegla astronomsko visoko ceno. Kdor ne poskuša razumeti onkraj vizualne prepoznave, se ne poglablja v naslednje plasti interpretiranja umetnikove intencije.
Mar ni takšna umetnost hermetična in povsem ločena od življenja?
To je lahko v splošnem dojemanju sodobne umetnosti težava, a menim, da je današnja umetnost precej bolj življenjska, vendar hkrati veliko bolj zahtevna za gledalca.
Se strinjate, da je za razumevanje sodobne umetnosti potrebnega veliko več znanja in povezovanja, kot je morda veljalo v preteklosti?
Tudi to ni povsem res. Na prvi pogled gre pri t. i. razumljivi, zgodovinski umetnosti za raven osnovne komunikacije umetniškega dela, že na zaznavni, deskriptivni ali narativni ravni, ki ga gledalec lahko ‘prebere’ tudi, če se ne poglobi v globlje plasti dela.
Caravaggievo osnovno sporočilo, na primer, lahko razumemo zgolj kot scenski narativ, dodatno kot igro senc in dramatike, mojstrsko izvedeno, brez poglabljanja v druge ravni slike – od kompozicije do vsebine ali zgodovinske umeščenosti.
Je torej sodobna umetnost predvsem intelektualno bolj elitistična?
Je le bolj zahtevna in za njeno razumevanje potrebujemo več znanja, nikakor pa ni elitistična. Elitizem razumem kot nekaj, kar je ločeno od življenja, in mislim, da je sodobna umetnost veliko bolj povezana z današnjim življenjem.
Umetnine so bile vedno tudi statusni simbol …
V zadnjih 15 letih je tudi sodobna umetnost žal postala del ‘lifestyla’. Za primer vzemimo Damiena Hirsta ali Jeffa Koonsa. Njuna umetnost ni nujno nezanimiva ali slaba, a je za nove finančne elite postala statusni simbol, obvezni del življenjskega paketa, v katerega sodijo velika hiša, dobri avtomobili. In to je dodatno ločilo idejo sodobne umetnosti od vsakdanjosti in življenjskosti in jo komodificiralo.
Domovi ljudi, ki sebe radi imenujejo zbiratelji, so si zelo podobni, skoraj enaki. Slike so del notranje opreme, dodatni statusni simbol. En Richter, en Koons, en Hirst, dve zofi . Če odpremo revije, se povsod v domovih t. i. zbirateljev ponavljajo isti umetniki. To ni sodobna umetnost, to je lifestyle prezentacija – anomalija.
K temu pripomore tudi večina medijev, in kar lahko danes iz medijev izvemo o sodobni umetnosti, je, za koliko denarja so prodali neko sliko. Nenadoma je postalo pomembno, koliko je kaj stalo, in ne, kaj pomeni.
Večina umetniških del, ki jih imam, je v resnici brez komercialne vrednosti. Ali sem jih kupil od zelo mladih umetnikov in tako rekoč zastonj ali pa niso v denarnem smislu vredna skoraj nič, saj ti umetniki pogosto niso naredili velike kariere. Pa jih imam še vedno zelo rad.
Svoje ukvarjanje z umetnostjo bi imenoval relativno izobraženo ljubiteljstvo brez pretiranih finančnih zmožnosti. Tudi če bi imel veliko denarja, bi še vedno kupoval iste ali zelo podobne umetnine. Nekateri kosi so, seveda, po tridesetih letih, odkar sem jih kupil, vredni več, vendar je 98 odstotkov kosov precej manj vrednih kot takrat, ko sem jih kupil. Špekulativnost umetnostnega trga, kjer je glavna novica, da je nekdo kupil umetnino za en evro in jo prodal za milijon, odmika fokus od vsebine.
Kakšen je vaš pogled na velike zbirke velikih zbirateljev?
Ne smemo pozabiti, da je veliko muzejev nastalo iz zasebnih zbirk, javno, institucionalno zbiranje je novejšega datuma. Obstajajo zelo zanimive zasebne zbirke tudi danes, ene od njih tudi lahko dobijo ‘javno’ podobo kot samostojne institucije ali kot del javnega sistema.
Menim, da je to, kar večina ljudi razume kot zbirateljstvo, v resnici kar nekoliko sebično dejanje. Ko zbiratelji kupujejo pomembna umetniška dela, jih s tem umikajo iz obtoka in javnost si jih ne more več ogledati.
Gre za vprašanje odgovornosti do umetnikovega dela in zato se mi zdi pomembno, da je vse sem nabral, ta moja, zelo osebna ‘akumulacija’ del, dostopna institucijam in umetnikom za izposojo, ne popolnoma izločena iz javne sfere.