Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Kot urednika revije za življenjski slog me tu in tam povabijo v boljše restavracije in bistroje na degustacijske menije, kosila ali večerje. Ker ta vabila niso prepogosta, lokacije pa so ponavadi izbrane, rad potrdim udeležbo. Se mi zdi, da z leti človek bolj ceni kakovostno hrano, dober ambient, malo pa to pač sodi k mojemu delu.
Po več izkušnjah v izbranih restavracijah in bistrojih si upam trditi, da vsaj približno vem, kaj je dobro in kaj ne, kaj mi je všeč in kaj ne. Zanesljivo me ne zanima molekularna kuhinja, ne zanima me utekočinjena postrv, ne zanimajo me preveliki krožniki z drobtinicami hrane in okrasno travo. Pri hrani sem še precej tradicionalista, zato me zanimajo malo konkretnejši obroki, predvsem pa okušanja, ki niso nasičena s pretiranim eksperimentiranjem.
Čeprav nisem največji ljubitelj rib, sem bil že kar nekajkrat pozitivno presenečen nad krožniki res dobrih chefov, ki radi pripravijo slastno ribo. Res sem navdušen, ko chefi nekatere jedi pripravijo s tako strastjo in okusi, da se človek malodane raztopi od užitkov ob njih. Ali ko sommelierji tako dobro kombinirajo vina z jedmi, da jih hitro nasloviš z »umetniki«.
Seveda sem tudi sam že izkusil, kako lahko hrana v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami razočara, tako z ambientom kot kulinariko. Ljudje ob vseh uspehih slovenske kulinarike v zadnjem času čedalje pogosteje obiskujejo (drage) restavracije z ugledom in »mišelinkami«, a so nemalokrat tudi razočarani nad kakovostjo, še zlasti v razmerju s ceno.
In ob tem se spomnim nedavnega obiska dobre restavracije v Piranu, ki ima novega mladega chefa, novo energijo, nov degustacijski meni … Vse je bilo imenitno, od hrane do izbora vin in estetike ambienta, a z novinarji in uredniki smo se največ zadovoljnih vzdihov znebili ob pokušanju izjemnega lokalnega oljčnega olja, slanega domačega masla in več vrst kruha iz domače peke.
Ja, tako zelo »preprosto« je lahko tudi navdušujoče.