Razmišljal MIC MELANŠEK
<Vstavite poljubni izgovor, zakaj je delo z drugega konca sveta nemogoče.>
Imel sem vrhunski načrt za pisanje te kolumne. Takole je šel. Počakam na prvi sončen dan po seriji obilnega snegoževja. Kdaj bo? Aha, sreda. Odlično. Sreda bo sončna. Vstanem zgodaj, recimo okoli 7. ure, si oblečem najbolj poceni trenirko iz decathlona in jo pogumno, z laptopom v nahrbtniku mahnem na Šmarno goro. Češ, to pritiče mojemu življenjskemu slogu. Spontanost, dinamičnost, adhoc-nost. Bam! To je to. Popotnik, ki tudi v Ljubljani ne miruje.
Realnost je kruto drugačna. Ker moja glava nima nameščenega limiterja (analogija iz glasbenih vod), sem preteklo noč reševal najbolj zakomplicirane formule v excelu, iskal grafične rešitve za naše osvajanje ameriškega tržišča in po obrokih, vsakih 90 minut po malo, bral knjigo Mystic River. Nazadnje ko sem pogledal na uro, je bila ura 5 zjutraj. Sklepam, da sem zaspal ob pol šestih, zbudil pa sem se … gladko ob 10.30. Adijo Šmarna, adijo trenirka, adijo popotniški duh.
Želel sem vam solit pamet o tem, kar se zdi mnogim nemogoče. Delati s poti. Pa ne s tiste, ko greš za 14 dni v Umag in na svojem blackberryju (zgolj moja metafora za telefon, ki brni, brni, brni) kratko in jedrnato odgovarjaš na službena sporočila. V mislih imam poti, ki sva jih s Katko prečesala prvič na 552, drugič pa na 230 dni dolgem potovanju po Aziji. Ko imaš drisko, se ti rahlo gabi že vsa ulična hrana, te bolijo kolki, ker si stiščan na mini avtobusu in ne veš, kje boš danes zvečer spal, ker si ravno na poti v največjo Vuko*ebino v Laosu.
EGOIST IN HEDONIST. WANNABE.
Vem, da sem z današnjim jutranjim propadlim podvigom na Šmarno goro zapravil vso svojo kredibilnost, a bi vseeno, za vse tiste, ki vas je morda takšen način dela in življenja zamikal, želel deliti nekaj prigod, izkušenj, napotkov. Še prej pa dovolite, da se predstavim.
OGLASNA VSEBINA
Sem Mic. To ni moje pravo ime. Ne štejem tarokov. Štejem pa, ko lulam. OCD. Brez Kindla ne grem nikamor. Od januarja 2014 sem polovico dni preživel na potovanjih po Aziji. Rad fotkam, snemam, najraje pišem. Spomine shranjujem na blogu www.povsodjelepo.com. Pisanje se mi zdi, kot najbolj sočen mango, samo zame. Ja, malce sem egoista. Sem soustanovitelj Malih junakov in v tej deželi skrbim za vse okrog marketinga. Ločnico med delom in življenjem sem zabrisal. Namenoma. In lepo je. Uživam v delu in delam, ker je moj edini cilj v življenju uživati. Ja, tudi hedonista sem precej.
Sekunda. Požirek podaljšanje kave. Ups, pardon. Americana.
NOČNA IZMENA V BURMI
Piše se november leta 2014. S Katjo, mojo veliko boljšo polovico sva v Burmi. V vasici Hsipaw. Še malo naprej od tam, kjer se v Burmi vse konča. Ravno sva zaključila z enotedenskimi brezpotji po okoliških zaselkih zlatorumenega gorovja, sita pečenih čebel in fermetiranega čaja sediva vsak pred svojim računalnikom in čakava. Ura je 1.30 zjutraj. Ker je tukaj več ali manj vse še vedno pod budnim očesom države, ni z internetom prav nič drugače. V mestu je ”en internet”. Ena žila. In vsi priklopljeni nanjo. Pipco pa odpira nekdo tam spodaj v Naypyidawu, glavnem mestu. Čez dan sva se naslajala nad 0,15 kB/s prenosa. A kad padne mrak, takrat … takrat gredo prenosi v višave. Nazvgor. Strumno navzgor. Ja, celih 1,5 kB/s nama je uspelo spraviti v najino smer. Ena dobro optimizirana fotografija za na najin blog je velika 500 kB. Po navadi so tri, in če je zraven še nekaj besed, povedi in odstavkov, smo brez težav na megalomanskih 3 megabajtih podatkov. 3072 kB. 3072 sekund. 51 minut. In če v enačbo damo še to, da internet pade dol povprečno 30-krat na uro, sva v en mini prispevek investirala eno lepo, jasno, mjanmarsko noč.
V središču meta Yangon – Izjemna Shwedagon pagoda.
TIK POD NEBOM V NEPALU
Stvari se seveda spreminjajo. S svetlobno hitrostjo. Junija istega leta sva prisopihala na 4.130 metrov visok bazni tabor veličastne Annapurne v Nepalu. Ker je najina pohodniška kondicija ravno na nivoju prej omenjene Šmarne gore, sva do tja potrebovala kar en teden. En teden, sama, med mogočnimi gorami. Med nepalskimi jaki in brezzobimi gospodi. Med budističnimi zastavicami miru in tihim mrmranjem hipnotičnih molitev. Takrat, še skoraj 4 leta nazaj, sem na blogu zapisal tole filozofsko misel, ki jo moram vsakič znova še sam reinterpretirati:
Med zajtrkom sem razmišljal o nebu. O tem, kako blizu sva mu in hkrati tako daleč. Ko me je med nočnim sprehodom na stranišče objel Milky way od blizu, kot še nikoli, sem se, priznam, počutil neskočno majhnega. In vem, da bi se moral ob pogledu na okoliške sedem- in osemtisočake prav tako, pa se nisem. Počutil sem se ogromnega. Ogromnega, ker sem del njih, ker mi dovolijo, da hodim po njih, med njimi. Ker me spremljajo in mi dajejo zavetje. Ker me niso že zdavnaj požrle in izpljunile nekje drugje. Ker mi pustijo, da jih gledam, da jih tipam, da jih vonjam, da jih poslušam. Ker so me sprejele in ker vem, da bodo nesebično sprejele tudi vse ostale. Del mene so in del tebe. Velike, neskončne. In ker mi dajo vse, kar imajo, sem velik in neskončen tudi sam.
Na vrhu. Annapurna Base Camp, 4.130 m.
In pazi to. Ko se skozi vso to ezoteriko končno prebijeva na vrh, do končne postojanke baznega tabora, stopiva v kočo, prosiva za dal bhat in čaj, noge primakneva k ognjišču in … naročiva 15 minut interneta?! Holly cow! Ne, res. Naročila sva 15 minut interneta. Tokrat sicer ne zato, da bila noro produktivna, ampak … just because we can! No, dala sva eno fotografijo na Instagram, trikrat pogledala, ali je kaj lajkov, pa je bilo 15 minut mimo.
TISOČ VZPOREDNIH SVETOV, TISOČ IZGOVOROV
Moji možgani pod palmo delujejo na drugih frekvencah. Nekdo je nekoč izjavil: ”Work gives you meaning and purpose and life is empty without it.” Na žalost je ta možakar danes umrl. Verjetno potuje nekje v labirintu črnih lukenj. Nikoli, pa naj bo doma ali na potovanju, nisem do dela čutil odpora. Že res, da ga dojemam drugače, če sedim med štirimi stenami in buljim v dva velika monitorja, kot pa takrat ko lovim ravnotežje na zmajanem bambusovem stolu ob turkiznem morju in je moja največja skrb to, da me bo na poti do kosila pokončal kokos.
Če bi iskal razloge, da se ne da, bi jih našel tisoče. Utrujen. Že nekaj dni nestuširan. ”Vsi okoli mene uživajo, jaz pa naj premetavam excel?”. Pred več kot 10 leti sem na enem izmed smrtno resnih poslovnih sestankov predstavil idejo (bolje rečeno ultimat) o tem, da želim delati s poti. ”Da, seveda sem za, da imamo skupno podjetje, ampak moja produktivnost bo višja, če bom lahko zdaj tu, zdaj tam.” No, da skrajšam zgodbo. Iz tega podjetja seveda ni bilo nič. In še danes vidim njihove izbuljene oči, ki so kričale: ”A si ti nor, to je nemogoče. Mi smo resno podjetje!”
Prav. 😉
>>>>>>
MIC MELANŠEK je nekdo, ki v enem dnevu sprejme kopico napačnih odločitev, se iz njih kaj nauči ali pa ne, tolažbo vedno najde v hrani. Na srečo se ga ne prime in skozi zgodovino ohranja svojih stalnih 85 kilogramov. Razen ko ima potovalno drisko. Takrat pade na 72 kilogramov in je tečen za popi…
Od januarja 2014 je polovico dni preživel na potovanjih po Aziji. Rad fotka, snema, najraje piše. Spomine shranjuje na blogu povsodjelepo.com. Kadar potuje in kadar ne, z ekipo ustvarja inovativne knjige za otroke Mali junaki. Ločnico med delom in življenjem je zabrisal. Namenoma. Uživa v delu in dela, ker je njegov edini cilj v življenju uživat.
___________
KOMPAS PODPIRA DOBRE ZGODBE IN IZPOVEDNE KOLUMNE.
Zgodba je vsakodnevna, dogaja se venomer in vsakemu. Vedno nas nekaj novega nauči. Kakšno prigodo pa imaš ti? Kaj pa tista zgodba z dopusta, ki so jo tvoji prijatelji že siti? Pri Kompasu bi jo z veseljem slišali. In nagradili.
PRIJAVI SE NA NATEČAJ. NAGRADE SO… NO JA, POPOTNIŠKE!
___________
Ker si že tu, preberi še tole …