KOLUMNA: Jure Tepina – punce se čuva in se jim pomaga

20. 12. 2017

Razmišljal in selfnil: Jure Tepina

HEC V RESNICI

JURE TEPINA – Radoveden. Iznajdljiv. Tankočuten. Neustrašen. Pa vseeno z nekaj strahovi kot oče in moški, ki želi zaščititi šibkejše. Je novinar, ki išče zgodbe. Že precej več kot 20 let opravlja to delo. Najprej kot športni novinar TV Slovenije, zdaj raziskuje terorizem in vojaško-obrambne teme na Pop TV.

VELIKI IN MALI ŠERIF

Prodajalka je v zadregi čakala, da se računalniški program blagajne spet zbudi. Bil je petkov popoldan in vreme nič prijetno. Zadnja bencinska črpalka in avtocestna restavracija pred Obrežjem sta po tradiciji polni »gastarbajterjev« in domačini se tam nemalokrat pomešajo med turiste. Možak iz bližnjega kraja je pred prodajalko nestrpno zavijal z očmi in ni bilo veliko dvoma – prepričan je, da so njegovi črpalka, restavracija in vsi, ki smo v njej, njegova je tudi avtocesta in še mejni prehod. Medtem ko je blagajna še naprej odrekala poslušnost, se mu je pridružil mladoletni sin. Tako kot veliki Šerif je tudi mali šerif ponosno kazal svoj uhan, v nasprotju z očetom ga ni nosil bingljajočega v ušesu, ampak v obrvi, med pisano in bogato družbo mozoljev, in naznanil: »Mama teži, da hoče belo kavo.« »Ja vejš de! A se ni mogla prej zjasnt? Mali, povej stari, naj da svojo denarnico, jaz se ne pelam vsak dan na šiht za njene razvade,« je možakar oznanil na ves glas. Vsi smo se neprijetno prestopali z noge na nogo, ko je prišel sine z debelo žensko denarnico …

ŽENSKA V AVTU, KAJ PA DRUGEGA

Včeraj sem pobral svojega štiriletnika na judu. »In kaj si se danes dobrega naučil?« »Veš, oči, naučil sem se, da se punce čuva in da se jim pomaga.« Jasno mi je bilo, da se je moralo nekaj zgoditi, da je začel to omenjati. »Ja, L. je M. danes vrgel kamen v hrbet, pa sem mu rekel, da to ni lepo.« Začnem pritrjevati, češ, to res ni lepo, in medtem poskušam zaviti s Celovške v Šentvid. »A žmigavca pa nimamo, miška mala?« rečem napol na glas. »Oči, kaj je pa narobe?« »Nič, ženska v avtu, kaj pa drugega …« In takrat se zdrznem, zavem. Poskušam popraviti: »Veš, K., tega nisem lepo rekel. Tudi jaz kdaj ne prižgem žmigavca in to ni v redu. Poleg tega poznam veliko punc, ki vozijo precej bolje od kakšnega fanta. Predvsem pa moramo biti prijazni do vseh, ne glede na to, ali so fantje ali punce, ker tudi sami kdaj kiksnemo.«

Pred očmi se mi odvrti epilog z bencinskega servisa:

»Ja zâkaj pa ima tvoja mama tako debelo denarnico?« je skozi črvivo dušo in zobe siknil veliki Šerif. »Da lahko skuz nosi s sabo zrna koruze,« se je zakrohotal in pokazal gnil spodnji kočnik. Mali šerif se je smejal z njim in se naučil petelinje lekcije.

“Si svoj današnji dan v življenju porabil za to, da si kaj izboljšal, ali ne?”

JE ENAKO VREDNA KOT NJEN BRAT?

Ne samo okoli dneva boja proti nasilju nad ženskami, vsak dan me je groza, s čim se bo srečevala moja hčerka. Ne le da bo morala povsod in vsakič dokazovati, da je enako vredna kot njen brat, da bi morala biti za enako delo enako plačana, ampak jo bo čakalo še marsikaj bolj usodnega.

V Sloveniji so ženske po podatkih Agencije za temeljne pravice Evropske unije precej manj izpostavljene nasilju kot drugod po EU. Še vedno pa ga je vsaka četrta v EU deležna vsak dan, in tega me je najbolj strah. Da bo sin nekega Šerifa z uhanom v obrvi prepričan, da je moja N. njegova last in da lahko z njo dela, kar si želi.

Ko jo pošiljam v svet, lahko le zaupam njeni iznajdljivosti in presoji. Zato se mi ne zdi dovolj, da si enkrat na leto pripnem belo pentljo, ampak jo opremim z znanjem in orodjem, jo peljem na judo in na strelišče. In ko bo pripeljala fanta z uhanom na obrvi, bo oči povsem po naključju čistil (sicer popolnoma čisto) 9 mm pištolo Rex zero1, da mu ne pade kaj na pamet. Nekaj heca je gotovo v tej resnici. Vem, da s tem zagovarjam nasilje in nestrpnost kot odgovor na nasilje in nestrpnost, ampak to se mi zdi edina sprejemljiva oblika nestrpnosti in nasilja.

A ne bi smelo iti za strah pred recipročnostjo, gre za preprosto vprašanje: ali si svoj današnji dan v življenju porabil za to, da si kaj izboljšal, ali ne? Si bil dostojno človeško bitje?

Ne trdim, da je lahko, vsi pademo, jaz sem nazadnje na križišču Prušnikove in Celovške, a če se zavedamo posledic svojega ravnanja, pa naj bo še tako banalno, bodo naši sinovi pustili za sabo boljši svet, kot so ga dobili. In za to v resnici gre. Vsak dan.