Razmišljala ANDREJA GOMBOC
Na plaži v Grčiji. Turkizno modro morje, šum valov, ki nežno udarjajo ob bele kamenčke na obali, rahel vetrič boža kožo, rumeno sonce greje in nekaj belih oblačkov, ki se podijo čez modro nebo … Pomislim, kako povsem drugačen je svet, ki ga vidim z ležalnika na plaži, od tistega, ki ga gledam ob delavnikih izza svoje pisalne mize in skozi računalnik. Kako drugačen je len, počitniški dan, ko pozni in počasni kavi in zajtrku sledijo ležanje na plaži, branje knjige (ali pa tudi ne), pijača za osvežitev, in tam nekje, enkrat po zahodu Sonca, še zadnji »cilj dneva«: sprehod, večerja in kozarec vina v restavraciji ob morju. Kakšna razlika glede na dni, ko preskočim zajtrk, divjam od ene obveznosti do druge, dobršen del popoldanskega »prostega časa« preživim v prometnih zamaških in zvečer tik pred spanjem, »za lahko noč«, odgovorim še na dva ali tri najnujnejše e-maile.
Naš pogled na svet, življenje, težave in radosti, stvari in odnose je seveda ključno odvisen od tega od kod, s katere strani oziroma perspektive pogledamo nanje. Iz steklenega nebotičnika v nekem zahodnem velemestu je svet videti povsem drugačen kot iz barake v nerazvitem delu sveta. Lačen se počuti povsem drugače kot sit, prioritete in želje bolnega človeka so povsem drugačne kot zdravega, prijateljstvo je dragocenejše za osamljenega kot za nekoga, ki je ves čas obdan z ljudmi, ljubezen je prekletstvo za razočarane in dar za sveže zaljubljene, kar se nekomu zdi pravica, se drugemu lahko zdi krivica, izpit v očeh študenta pa veliko težji kot v očeh profesorja … Včasih ne igrajo vloge le kje, kdo in kako, ampak tudi kdaj: tudi če se zbudite v isti postelji, v družbi iste osebe, je ponedeljkovo jutro zelo drugačno od nedeljskega. Morda se tu in tam zavemo, da smo le delček velikega sveta, večinoma pa gledamo na svet s svoje perspektive – v skladu s tem, da je vsak človek središče svojega vesolja, v katerem se vse vrti okoli njega ali nje.
SENCA OB LUNINEM MRKU POKAZALA NOVO PERSPEKTIVO
Stvar perspektive je ključna pri marsičem. Da bi dobili pravo sliko stvari, jo moramo pogosto pogledati z več strani, poslušati različna mnenja, včasih pogledati pobližje, včasih bolj od daleč. Lep primer slednjega je naša Zemlja: z naše perspektive, ko se kot drobne mravljice premikamo le po njenem površju, je videti ravna. Če se dvignemo nad njo, na primer do Mednarodne vesoljske postaje ali še dlje v vesolje, pa se povsem jasno razkrije njena kroglasta oblika.
A za spoznanje, da je Zemlja okrogla, človeštvu ni bilo potrebno čakati do vesoljske dobe. Niti ne do Magellanove plovbe okoli sveta. Da je okrogla, so vedeli že nekateri v antični Grčiji. Poleg navideznega »potapljanja« ladje, ki se oddaljuje od obale, jim je to kazala tudi oblika Zemljine sence, ki so jo opazovali ob popolnem Luninem mrku.
»In zakaj sem pomislila na Luno in staro grško astronomijo? Ne le zato, ker sem na grški plaži, pač pa tudi zato, ker bo čez nekaj dni, 27. julija, popoln Lunin mrk.«
Luna ne oddaja lastne svetlobe, pač pa le odbija Sončevo. Njene mene, kakor jih vidimo z Zemlje, so posledica naše perspektive oziroma tega, kje na svoji poti okoli Zemlje se Luna nahaja glede na Sonce in nas (slika spodaj).
Lunine mene
LUNINE MENE
V vsakem trenutku Sonce osvetljuje le polovico Lune. Kadar je Luna na isti strani Zemlje kot Sonce, vidimo z Zemlje njeno neosvetljeno, temno stran – pravimo, da je v mlaju. Kadar je Luna na drugi strani Zemlje kot Sonce, vidimo z Zemlje njeno osvetljeno stran – takrat pravimo, da je polna luna ali ščip. Vmesni fazi sta prvi krajec (ko ima Luna obliko črke D) in zadnji krajec (obrnjena črka D). Lunine mene se ponavljajo vsakih 29,5 dni.
Kadar je Luna v fazi ščipa ali polne lune, je na drugi strani Zemlje kot Sonce in lahko pride v Zemljino senco – takrat nastopi Lunin mrk. Če bi ravnina Luninega tira okoli Zemlje sovpadala z ravnino Zemljinega tira okoli Sonca (če ne bi bila nagnjena za okrog 5 stopinj), bi Lunin mrk nastopil vsak mesec, ob vsakem ščipu. Ker pa je ravnina Lunine tirnice nagnjena, je Luna ob ščipu običajno nekoliko nad ali pod premico, ki povezuje Zemljo in Sonce, in do mrka ne pride.
ZAKAJ PRIDE DO LUNINEGA MRKA
Do Luninega mrka pride, ko se Luna skrije v Zemljino senco.
Vir: wikipedia
Če se celotna Luna skrije v Zemljino senco, pride do popolnega Luninega mrka, kadar pa je le del Lune v Zemljini senci, vidimo delni Lunin mrk. Za razliko od Sončevega mrka, do katerega pride, ko se Luna znajde med Soncem in Zemljo, in je viden le z majhnega dela Zemlje, pri Luninem mrku položaj, s katerega ga opazujemo, ni tako kritičen: Lunin mrk je viden z vseh krajev na tisti strani Zemlje, ki je v času mrka obrnjena stran od Sonca oz. kjer imajo noč.
Sestavljen posnetek popolnega Luninega mrka 16. julija 2000. Opazite obliko Zemljine sence? Foto: Akira Fujii / Ciel et Espace
LETOS IZJEMEN POPOLNI LUNIN MRK
In zakaj sem pomislila na Luno in staro grško astronomijo? Ne le zato, ker sem na grški plaži, pač pa tudi zato, ker bo čez nekaj dni, 27. julija, popoln Lunin mrk. Kmalu boste torej imeli priložnost ponoviti opazovanja starih grških astronomov in se, medtem ko bo Luna počasi drsela v Zemljino senco in čez nekaj ur spet ven iz nje, na lastne oči prepričati, kakšne oblike je Zemljina senca.
»Luna bo sicer temnejša kot običajno, a kljub mrku vidna in rdečkaste barve.«
Tudi med popolno fazo mrka (ki bo tokrat trajala kar 1 uro 42 minut in 57 sekund), ko bo Luna v celoti v Zemljini senci, ne bo v popolni temi. Osvetljevala jo bo Sončeva svetloba, ki se na poti skozi tanek obroč Zemljinega ozračja lomi proti Luni. Luna bo sicer temnejša kot običajno, a kljub mrku vidna in rdečkaste barve. Rdečkasta barva je posledica sipanja svetlobe v Zemljinem ozračju: modra svetloba se siplje v ozračju bolj kot rdeča, zato je svetloba, ki pride skozi njo do Lune, rdečkasta (slika spodaj) (sipanje svetlobe v ozračju je tudi razlog za rdečkasto barvo Sonca ob vzhodu in zahodu). Kako močno bo Luna osvetjena med mrkom, bo odvisno od razmer v Zemljinem ozračju.
Rdečkasta luna Vir: Sky&Telescope
ZEMLJINO OZRAČJE OSVETLJUJE LUNIN MRK
Če Zemlja ne bi imela ozračja, bi bila Luna med popolnim mrkom popolnoma temna. Ker pa se Sončeva svetloba ob prehodu skozi tanko plast Zemljinega ozračja lomi tudi v Zemljino senco, je Luna osvetljena s šibko svetlobo, ki je zaradi sipanja na molekulah zraka rdečkaste barve.
POGLED V POLETNO ZVEZDNATO NOČ
In če boste že pri opazovanju nočnega neba, si lahko ogledate tudi poletna ozvezdja in s pomočjo slike 5 poskusite poiskati t. i. Poletni trikotnik. Tvorijo ga tri svetle zvezde: Vega (v ozvezdju Lira), Atair (v ozvezdju Orel) in Deneb (v ozvezdju Labod), ki se v poletnih nočeh okoli polnoči nahajajo visoko nad obzorjem.
Karta poletnega neba. Prirejeno po knjigi Glej jih, zvezde v letu 2018 (Copyright CAMBIO d.o.o., Ljubljana)
KOMU SMO MI SREDIŠČE VESOLJA
Tudi ozvezdja na nebu so stvar perspektive. So le skupine zvezd, ki so gledano z Zemlje navidez blizu ena drugi in tvorijo nek vzorec. Zvezde v nekem ozvezdju so lahko v resnici na zelo različnih oddaljenostih od nas in nimajo med sabo prav nič skupnega. Če bi jih gledali od nekje drugje v vesolju, bi tvorile drugačen vzorec ali pa bi bile celo na povsem različnih koncih neba.
»Naše Osončje ni v merilu vesolja nič posebnega in ozvezdja, ki jih občudujemo na Zemlji, bi bila iz nekega drugega osončja videti povsem drugačna.«
Perspektiva, s katere gledamo na svet, ni pomembna le na Zemlji, ampak tudi v vesolju. Naše Osončje ni v merilu vesolja nič posebnega in ozvezdja, ki jih občudujemo na Zemlji, bi bila iz nekega drugega osončja videti povsem drugačna. A morda obstaja osončje in v njem planet, s katerega je naše Sonce videti kot Severnica za nas – kot zvezda, okoli katere se (navidezno) vrti vse, ves nebesni svod, vse vesolje. Kjer smo (navidezno) mi središče vesolja.
*Poglejte, kje vse boste lahko v petek opazovali Lunin mrk.
>>>>>>
ANDREJA GOMBOC je astrofizičarka. Proučuje izbruhe sevanja gama in plimsko raztrganje zvezd v bližini črnih lukenj. Je raziskovalka v Centru za astrofiziko in kozmologijo ter redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, ustanoviteljica in urednica spletnega Portala v vesolje in predsednica slovenskega tekmovanja v znanju astronomije pri DMFA Slovenije. Med svoje največje astronomske dosežke šteje razstavo Od Zemlje do vesolja v Tivoliju in prvi simpozij Mednarodne astronomske zveze v Sloveniji.
_____________
Če si že tu, preberi še tole …