Razmišljal in fotkal MIC MELANŠEK
»Drisko imam,« je rekla, ko je malce bleda in s sprednjimi lasmi prilepljenimi na potno čelo stopila iz kopalnice. »Že nekaj dni.« »To je dobro. Telo se čisti,« sem rekel s kvazi nasmeškom, čeprav sem na vse pretege poskušal razumeti mozaik čustev in občutij, ki prepravljajo misli mame, ko se njen sin za nedoločen čas odpravlja neznano kam. Usedla se je poleg mene pred televizijo v dnevni sobi in poskušala voditi vsakdanji pogovor.
SUPER SI, MAMI
Ni šlo. Pa se je zatekla k bulletproof temi.
»Si lačen?« je vprašala.
»Niti ne, hvala,« sem odgovoril in poskušal ne dajati vtisa, da tudi mene zvija v trebuhu. Prišel je tisti dan. Dan odhoda. Končno. Štiri leta sem ga čakal. Štiri leta sem metal kovance v izpraznjene pločevinke piva, ki sem si jih nastavil povsod tam, kjer sem se gibal. V mojo sobo v Velenju, v sobo v Ljubljani. V pisarno. V kuhinjo in kopalnico. Ja, kopalnico. Nikoli si ne bi mislil, koliko kovancev človek najde v žepih, preden sleče hlače in skoči pod tuš.
»Sem dala na stran nekaj pečenke od kosila.«
»Super si, mami, hvala,« sem odgovoril mirno. »Res nisem lačen.«
Tega res ne rečem pogosto, ampak takrat prav ničesar nisem mogel spraviti po grlu navzdol. Kako naj bi, ko pa so bile moje misli kot sestavljanka iz deset tisoč koščkov, razsute po slabo osvetljeni sobi. Imam vse? Imam preveč?
»Ti zavijem za seboj?« je vprašala po tem, ko sva nekaj minut nemo strmela v razburljive video oglase na velenjski televiziji.
»Prosim?« sem vprašal zmedeno.
Vstala je s kavča, odkorakala do kuhinje in se čez nekaj trenutkov vsedla nazaj k meni.
»Sem zavila nekaj koščkov,« je rekla tako, kot to znajo samo mame. »Res je dobra, ne bo ti žal.«
VRNI SE ŽIV IN ZDRAV
»No, jaz zdaj grem,« sem rekel v njeno smer, po tem ko sem se od ostalih doma že poslovil. »Mami?«
»Kaj? Kam greš?« je vprašala, ne da bi dvignila pogled, in s sunkovitimi gibi pometala daje.
»Malo naokoli,« sem poskušal napetost razbiti z neumno šalo. In čeprav sem precej prepričan v svoje sposobnosti empatije, včasih moj jezik dela po svoje in se, po tem ko problema ne uspe rešiti, zagovarja z izgovori, kot so denimo: »Nisem vedel, da je tako občutljiva!« ali pa »Zakaj me pa nisi ugriznil? Ti si kriv!«
»Ja, ja, seveda,« je rekla odstotno. “Razumem ja, seveda. Greš. Se vidimo.«
Včasih sta strah in nemoč tako močna, da telo preprosto ugasne. Stopil sem do nje, jo rahlo prijel za roko in objel.
»Vse bo v redu,« sem rekel. »Čez cesto bom.«
Za trenutek je obstala in me pogledala z očmi, v katerih so se lesketale prijazne solze. Vesel sem bil, da tokrat nisem bil delež pogleda v stilu »ko boš imel svoje otrok, boš razumel«. Bil je preprosto pogled »imej se neskončno lepo pa vrni se živ in zdrav«.
ISKANJE ITHACE
Pa saj jo razumem. Fant, star 30 let, naj bi v življenju, kot je zapisano v velikih prašnih knjigah, počel vse kaj drugega kot pustil vse za seboj in se s financami, ki zadostujejo zgolj za low budget potovanje, podal za nekaj sto dni v neznano. Brez posebnega cilja, brez jasne poti, brez ene same ideje, katero pot ubira to njegovo življenje.
OGLASNA VSEBINA
Ko sem leta 2009 bolj za šalo kot zares prek telefona privolil v 70-dnevno potovanje na Irian Jayo, moje prvo zaresno potovanje, sem očitno zapečatil svojo usodo. Iskanje Ithace. Nekatere stvari v življenju te enostavno objamejo tako toplo, da ti je prijetno, četudi te včasih malce dušijo.
In tako je bilo tudi z menoj. Enoletno popotovanje, kot sem si ga zadal takoj po vrnitvi iz Irian Jaye, je postalo moja obsesija. Prva misel vsako jutro in prva tolažba ob vseh kariernih priložnostih, ki sem jih tako nonšalatno puščal za seboj. Vsakršni načrti za prihodnost so se uklonili brez posebnega napora in če me je že uspelo kdaj kaj prizemljiti, sem s preprostim preklopom misli na svobodo, ki mi jo bo dalo enoletno potovanje, že naslednji trenutek ponovno poletel.
NEKATERIM STANOVANJE, AVTO … MENI 1.000 DRAŽLJAJEV
Nekaterim stanovanje, drugim nov avto ali (pre)velik televizor v dnevni sobi. Meni tisočero novih dražljajev, ki me čakajo na drugem koncu sveta.
»Kdaj pa, če ne sedaj,« sem opravičeval svojo, za mnoge trmasto odločitev. »Saj ne, da je zdaj v Sloveniji nevdržno slabo, ampak še slabše pa prav gotovo ne bo.«
Skupni imenovalec vsem mojim argumentom, ki so tako glasno kričali v prid enoletnemu potovanju, je bilo prepričanje, da mi bodo bogate izkušnje in nova poznanstva, po katerih bom hlastal na potovanju, prinesli dovolj novega znanja, zagona in volje, da se bom po vrnitvi že znašel. Tako ali drugače.
Kako bi sploh lahko pričakovali drugačno razmišljanje od fanta, ki je eno od svojih zaposlitev prekinil preprosto zaradi dejstva, ker mu nadrejeni ni odobril 4-urnega dopusta, ko je želel že zgodaj popoldan popiti prvo pivo na Škisovi tržnici?
Idiot, bi rekli mnogi.
Samovšečnež, nekateri drugi.
Jaz pa sem zjutraj ob petih, ko sem se blaten in rahlo dobre volje skotalil skozi vhodna vrata moje študentske sobice številka 319 v C bloku bežigrajskega študentskega naselja, v pravkar izpranjeno pločevinko piva stlačil ves drobiž, ki se mi je od pretekle noči valjal po žepih.
NA KUPČEK SVA DALA POGUM, LJUBEZEN IN DENAR
Spomini dobijo prave barve in oblike šele s časom. Zdaj je od najinega 552 dni dolgega potovanja že dvakrat toliko in bolj kot se oziram nazaj, bolj neverjetno se mi zdi, kako sva takrat jaz in Katka, moja boljša polovica, zbrala vse, kar je bilo pač zbrati potrebno, in šla na pot. Dejansko v neznano. Kako sva na kupček dala ves pogum, vso ljubezen drug do drugega, čas, ki pri 30 letih že vsaj malce diši po minljivosti in, če želite, tudi denar.
V tem trenutku sem kilometre stran od takšnega razmišljanja. Pa ne zato, ker mi ne bi dišalo. Preprosto zato, ker so moji možgani na popolnoma drugih frekvencah. A razloga za strah ni. To vem. Nekje v meni še vedno tli. In le en dober veter potrebujem, pa se bodo iskrice razplamtele v ogenjček, ogenjček v ogenj in kaj kmalu bova spet poplesavala okoli gromozanskega kresa strasti, dogodivščin in sladkosti neznanega na drugem koncu sveta.
Tik, tak.
>>>>>>
MIC MELANŠEK je nekdo, ki v enem dnevu sprejme kopico napačnih odločitev, se iz njih kaj nauči ali pa ne, tolažbo vedno najde v hrani. Na srečo se ga ne prime in skozi zgodovino ohranja svojih stalnih 85 kilogramov. Razen ko ima potovalno drisko. Takrat pade na 72 kilogramov in je tečen za popi…
Od januarja 2014 je polovico dni preživel na potovanjih po Aziji. Rad fotka, snema, najraje piše. Spomine shranjuje na blogu povsodjelepo.com. Kadar potuje in kadar ne, z ekipo ustvarja inovativne knjige za otroke Mali junaki. Ločnico med delom in življenjem je zabrisal. Namenoma. Uživa v delu in dela, ker je njegov edini cilj v življenju uživat.
_________________
KOMPAS PODPIRA POPOTNIŠKE ZGODBE, TUDI TAKE SAMOSVOJE.
“Pojdi po svoji poti.” Tako razmišlja Mic in v tem vas podpira tudi Kompas. Odprejo se ti nove poti, nova poznanstva in unikatna doživetja.
KOMPAS TI PONUDI ROKO ZATO, DA SVET ODKRIVAŠ S SVOJIM TEMPOM IN HODIŠ PO SVOJI POTI. MY WAY PO TVOJE!
_________________
Ker si že tu, preberi še tole …