Razmišljala ZALA DJURIC
Sobota je in jaz že skoraj cel dan ležim na kavču s prijateljico, s punco fantovega brata. Ona tolče špricerje in piše članek, jaz pa brusnice in kolumno, prehlajen mehur imam. Najina fanta sta nama šla pa po veganske tortice. Toliko ljubezni, toliko ljubezni. Dolga pot je bila do sem.
Veganske tortice
DROGA
Vse do puberte nisem spletla nobenih trdnih prijateljskih vezi. Kasneje pa sem si prijateljstva ustvarila na podlagi umetne samozavesti, o kateri sem že pripovedovala v predhodnjih kolumnah. Ta prijateljstva so mi strla srce oziroma sem si ga kar sama, s »fejkizmom« in pričakovanjem. Zato sem se takrat malo zaprla vase.
Nikoli nisem marala »small talka«. Iščem globino, iščem novo znanje, iščem hrano za dušo. Ne ljubi se mi stradati ob kratkih »reda radi« klepetih. Tudi v New York sem prinesla to svojo navado in se je vedno tesneje oklepala. Opazila sem, kako zasvajujoče, preprosto in lepo mi je sami. Sama sem hodila na koncerte, v kino, odpovedovala sem plane z družbo in se zatekala v meditacijo, zažiganje žajblja in poezijo. Pred kakšnim letom sem se začela zavedati cone udobja, v kateri sem se znašla. In ne, nisem šla čez sebe, samo počasi, mic po mic, sem se začela potiskati v smer k bolj socialni Zali.
VLOŽEN TRUD, NE KISLE KUMARICE
Če sem se prej bala, da bi mi nizkofrekventni pogovori škodovali, sem se jih kasneje vseeno začela udeleževati, vendar z navzočnostjo in energetskim ščitom, za vsak slučaj. Ampak sem se jih udeležila. Pogumno sem gledala v oči in se pogovarjala o vremenu, kot da bi me res navduševalo. Ko me je na primer kdo v kavarni kaj vprašal, sem mu z nasmehom odgovorila, pohvalila kos oblačila in včasih odkrila čisto noro novo osebo, potencialnega prijatelja ali vsaj kolega. Ko pa naletim na idiote, je moja obramba humor. Tudi takšni moji poti predstavljajo kak tlakovec. Vse interakcije namreč hranim nekje zadaj v možganih in jih privlečem na dan, ko je treba razviti kakšen nov igralski lik.
Nikoli nisem marala »small talka«. Iščem globino, iščem novo znanje, iščem hrano za dušo. Ne ljubi se mi stradati ob kratkih »reda radi« klepetih.
Zala s prijatelji
Nezavesten »fejkizem« škoduje, ko sam sebe prepričaš, da si »true,« v resnici pa si po nesreči »fake«. »Fake it till you make it« pa je super. Sem pač vložila malo več truda, a je bil kmalu poplačan. V družbi se nisem več tako kislo držala, temveč sem pričela iskreno uživati v povezovanju z ljudmi. Vedno bolj so me začeli zanimati kot bitja, kot ljubezen in duša, ne samo kot sebična psihološka raziskava za moje vloge in scenaristične razvoje likov.
NAJBOLJŠI PRIJATELJ
Moj najboljši prijatelj je moj fant. To mi je postalo jasno na dan, ko sva se prvič brez zadržkov skregala. Ko sva se v isti minuti poslala nekam in ljubčkala. Brezsramna, a vseeno spoštljiva, drug drugemu nudiva oporo, pomoč, razumevanje, čas, célo ljubezen, varnost, ob enem pa svobodo in mir. Udeležena sem v neskončnem sleepoverjem z najboljšim prijateljem.
New York
Mnogi umetniki in »umetniki« lovijo dandanes skoraj neulovljivo in hitro minljivo slavo, čaščenje mase, ki ne obstaja, ker edino, kar obstaja, je ljubezen. Zato je lahko najbolj samouresničujoče, če napišem pesem in jo v prijetni atmosferi ob kozarcu vina ali pesti brusnic preberem prijatelju, izbrancu ali drugim ljubeznim.
Ljubezen je edino, kar je resnično, in prijateljstva so resnična. Vsi moji prijatelji, ni jih veliko, so sonce. Hvaležna sem njihovem siju in toplini, ki jo lahko čutim z drugega kontinenta ali strani kavča. Grem ji naredit špricer in sebi čaj. Potem nas bom pa vse štiri zbrala v dnevni sobi in nam prebrala mojo resnico. Saj za prijatelje si je treba čas vzet.
>>>>>>
ZALA DJURIC je pesnica, igralka, glasbenica, umetnostnozgodovinska navdušenka, popotnica in uživačka. Ali pač samo je.
________________
Kaj pa še te dobre kolumne …