Krotilec besed

Foto: Marko Prijatelj

MOJ NAJLJUBŠI ZVOK JE MINI TIŠINA

Človek širokega nasmeha in še širše sence ne potrebuje posebne predstavitve. Njegov šegavi stil se odraža v stand up nastopih ter prevodih številnih knjig za mlade in stare, s sLOLvenskimi klasiki pa žanje, kar je s 50 odtenki njive sejal.

Boštjan Gorenc – Pižama ima energijo, ki prevzame, naj gre za njegov stand up ali ponedeljkov intervju. Ob prihodu v bar Gig je pozdravil in se pošalil s kolegi na račun njihovega obilnega zajtrka, nato pa sva naročila pijačo ter začela.

“Moram priznati, da sem velik oboževalec. Drugače sva se pred časom že spoznala.

– Saj se mi zdi, glih gruntam, kam bi te dal … sem ogabno slab pri povezovanju obrazov in imen …«

Na tvoji predstavi, Valentinovo oranje 2015, sem te prosil za avtogram – in seveda, ti podpisuješ, jaz pa še vskočim s prošnjo za podpis vstopnice za mojo punco: »Tam zadaj sedi.« Nakar ti veselo napišeš: »Matej me je poskušal prepričati, da zares obstajaš! Pižama.«

– Hahaha, d best. Čakaj, sm jst tvoj prvi intervju?

Ja …

– Ohohohohohohoho.”

Torej, ko sva že pri avtogramih – kakšna je bila morda najbolj bizarna prošnja zanj?

Najbolj bizarno … sem se počutil, ko so oboževalci Igre prestolov ob obisku George R. R. Martina v Sloveniji še meni nosili knjige podpisovat; konec koncev sem jaz samo prevedel! No, vsaj ni bilo nobenega, ki bi tja prišel in rekel: »Ah Martin, ni treba, dejmo kle Pižami za podpisat«. Izgleda, da je ljudem všeč to medkulturno posredovanje, kot bi lahko poimenoval prevajanje. Prošenj za podpis na kakšen čuden del telesa na srečo še ni bilo. Sem pa se sedaj že avtomatiziral – letos bom recimo obiskal prek 30 osnovnih šol v sklopu bralne značke in imam izdelano štampiljko s svojim logotipom sLOLvenskih klasikov, saj imajo vsi neke papirčke ali pa želijo na roko, ko veš, da se bo do tretje ure že spralo.

Torej ni nobene punce ali pa učiteljice slovenščine, ki bi prišla in rekla »Oh, Pižama, se mi lahko podpišeš?« in dvignila majico?

Oh, hvala bogu, ne. Prinesejo knjige, kar mi je bolj všeč, sej veš – knjige so kupile. [smeh] Zdaj sem izpadel kot najbolj pritlehni kapitalist, izkoriščevalec ljudskih množic.

Če skočiva na nastope – kako je s tremo, se posebej pripravljaš?

Priprave potekajo ponavadi tako, da se umaknem na samo v kot, preletim nastop, sploh takrat, ko je novejši material. Izjema je predstava 50 odtenkov njive, ki je sedaj imela že 80 ponovitev in sem tako že utečen in  sproščen – preletim vrstni red tem, osvežim imena pri šalah, kajti zgodilo se je že, da sem sredi šale pozabil ime in publika mi je z veseljem pomagala (na srečo na manjšem nastopu in je dobro izpadlo). Drugače pa predpremiere, sveže stvari – takrat je pa najbolj grozno. Če se navežem nazaj na Martina, lani, ko je imel ob neki priliki pogovor s Stephenom Kingom, ga je vprašal: »Se ti kdaj zgodi, da ko napišeš odstavek, gledaš, pa to ni to, se sprehodiš in dvomiš vase …? –Ne.« No, jaz sem tak kot Martin, se sprašujem, kako mi je to uspelo … Ko stopiš na oder in predstava steče, je super, ampak vedno je prisoten strah »prvega soočenja«. Vendar pa je vedno tudi nekaj zdrave treme, da ostajaš pozoren in nikoli preveč sproščen, da si ves čas na preži. Nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem bil preveč sproščen in potem tudi tempo ni bil pravi.

Jaz pravim, da morajo biti mišice medeničnega dna stalno v stiski.

Torej, lahko rečeva, da si slaven, skoraj zvezda …

Sploh ne! Rekel bi, da sem »delno prepoznaven«, ravno toliko, da ko nekaj delam, ljudi zanima, kaj delam. Ni pa tako, da bi me ljudje ustavljali na cesti. Zdaj ne vem, al se me izogibajo češ, lej ga un, še en, k mu država da dva jurja na mesec, ali je kaj drugega [smeh]. Ampak niti pod razno ne bi hotel kaj slavi podobnega.

“Danes ekskluzivno! Pižama: Mar so te obline prave ali ne?!”

Navdih pri stand upu? Ponavadi neumnost.

Pa se ti kdaj zdi, si posumil, da imaš morda fan club?

Pismo, ne vem, če sem. Nisem še naletel na koga, ki bi mi rekel: »Hej, nas se pa zdaj 20 dobi vsak teden in prebiramo na glas tvoje zgodbe in se pogovarjamo«. Na srečo se mi zdi, da imajo ljudje kaj pametnejšega za počet.

Kako bi, če sploh, definiral svoj poklic?

Ponavadi, če že reče kdo za definicijo, sem »človek s črkami«; vse, s čimer se ukvarjam, ima svoje korenine v jeziku. Če je to prevajanje, ko skušam nekaj iz angleščine čim bolj podobno povedati v slovenščini … ali pa je to iskanje novih besed, idej, konceptov, ki jih dajem ven skozi zgodbe, scenarije in stand up. V vsem pa je ta moja ljubezen do jezika, igranja z besedami, spomini, iskanja nekih podpomenov, ki jih navadno ne vidimo.

Krotilec besed, recimo.

V tvojih prevodih je moč zaslediti tvoje iznajdbe, kar se tiče besed, opazimo lahko »Pižamin slog« prevajanja. Zatem gotovo nekaj je?

[smeh] No, načeloma bi moral prevajalec biti neviden, a očitno grem malo mimo. A kakorkoli, Martin je že postal skoraj sinonim za moje delo, ker se že 10 let ukvarjam z njim (z izjemo zadnjih dveh spin-offov je vsa dela prevedel on, op. a.) in se mi zdi, da je mogoče prav ta slog, ki je rahlo patiniziran – angleščina ima namreč svojevrstne slovnične formulacije za arhaičnost jezika, pri čemer slovenščina tega nima in se to pomanjkanje nadomešča z značilnimi besedami, s katerimi se pričara patino na besedilo. Mogoče je pri Terryju Pratchettu, mojih dolgoletnih sanjah, vidno, da sem si privoščil veselje, ampak po tehtnem razmisleku sem njune opombe, s tako značilno usmerjenim angleškim humorjem, ki bi bil za slovenskega bralca oddaljen (tudi v oziru generacij), na hudomušen način poživil. Konec koncev je celotna knjiga v šegavem slogu, zakaj pa ne. Osebno mi je ena izmed najljubših stvari, ki sem jih moral pustiti v izvirniku, junakova tetovaža besed »love« in »hate« na prstnih členkih. Tam umeščeni tetovaži »ljubezen« in »sovraštvo« ne bi bili izvedljivi, razen seveda, če si doma v Krškem.

Za mlajše bralce, ki jim angleška imena nič ne povedo, je potrebno najti besede, kot so recimo Kapitan Gatnik in gospod Gnilc, s katerimi dosežeš isti učinek kot v izvirniku.

Torej, prevajalec, komik – si si to želel postati kot otrok?

Hm … v osnovni šoli sem še želel postali učitelj matematike, saj mi je najbolje šla. S prihodom srednje šole sem želel biti učitelj angleščine kljub odličnim ocenam pri matematiki, tip učitelja aka Robin Williams v filmu Društvo mrtvih pesnikov, pogovori o poeziji, tacanje tamalih po mizah v slogu »Oh captain my captain!«, ampak na faksu sem spoznal Terrya Pratchetta in s kolegi smo debatirali o prevodih, s prihodom prevajalskih predmetov v šoli pa sem se še bolj poglobil v to. Tako sem nekaj časa delal oboje, prevajanje in delo v prosveti, vse od osnovne šole, preko zasebnih jezikovnih šol in do maturitetnega tečaja. Trenutno tako živim v blaženem stanju, ko se mi ni treba ukvarjati s poučevanjem. Potem pa me je vrglo v prevajanje, stand up pa je prešel iz improvizacije, natančneje moderiranja improviziranih predstav, in tako sem sedaj tu. Izhajajoč iz tega, da ko me nekaj zanima in se spravim to početi in na koncu vidim, da mi to gre, nadaljujem – in tako zdaj pri prevajanju in stand upu že dolgo vztrajam.

V elementu, ko zažiga na odru.

Radovednež po srcu, a tudi oče. Kako recimo tvoji otroci kažejo zanimanje, kakšno literaturo, komike?

Ah ne, mali je še premlad, a med branjem Roze sama iz njegovih rim sestavljava svoje, za spremljavo imava še prdenje … [smeh], s temi osnovami. Najprej fundamente: prdenje, spotikanje, padanje, potem pa začneva z besednimi igrami in bolj bizarnimi koncepti.

No, ravno pred kratkim sem gledal star intervju s pokojnim Robinom Williamsom, ki je rekel, da je njegov najljubši zvok hkrati tudi najbolj človeški – prdenje. Prek tega se namreč lahko poistoveti s komerkoli, tudi s papežem, ki včasih zagotovo kakšnega spusti, potem pa prihitijo s kadilom, da zakrijejo …

[smeh] Moj najljubši zvok pa je, ko sva ravno pri nastopih in stand upu, tista mini tišina, ki nastopi med šalo in smehom publike. To je dokaz, da so ljudje morali sami narediti povezavo in šale niso dobili na pladnju, enostavne kot lego kocke, ki bi jo hitro sestavili v glavi in je to to. Skozi naša kulturna predznanja lahko poštekaš in … Meni je najhuje, ko tudi sam kot prejemnik kulture, sem obravnavan kot bebec. Želim aktivno sodelovati in delati te miselne povezave. Jimmy Carr je imel eno najboljših: »White boards are really remarkable.« [sekunda tišine, nato smeh]

Ta klik, ane?! Ko se na koncu kar malo potrepljaš po ramenih, ponosen: »Hej, poštekal si, poštekal si! Zdej si član te kaste klele gor! Bum, obvladamo!« [smeh]

Kako pa izgleda običajen dan Pižame?

Dopoldne zabijem za računalnikom, z 8–9 urami prevajanja, če pa imam čas, pride do aktivne prokrastinacije; to je, ko veš, kaj boš delal, ampak moraš najprej v glavi premleti vse, vmes pa imaš uro ali dve časa za igranje Hearthstona, ki je manualno delo z glavo na off, kjer lahko vmes brskaš tudi za delo in ustvarjaš zapiske, melješ v sebi, premišljuješ in potem greš delat. Vse, kar si prebavil/premlel/prežvekovačil, se nato pred teboj oblikuje v zaključeno celoto. Zvečer so navadno nastopi, če pa teh ni, so pa tu knjige in serije.

Kaj te pa nasmeje do solz?

Kot je rekel Izidor Cankar – teden življenja za dobro zavito frazo. Dobre besedne igre, to je prava stvar. Ker besednih iger imaš dveh vrst – dobre, kot je tista od Jimmija Carra, in pa t. i. »cheesy puns«. Recimo, med snemanjem podcasta Glave se vedno vrinejo te za lase privlečene, preprosto zato, ker so tako brezzvezen način humorja (kot so rekli vampirji v seriji True Blood).

Zaradi jezikovne predanosti so mi prvi najljubši, sploh ker nimam krasnega vizualnega spomina in lažje operiram z besedami.

Jimmy Carr je imel eno najboljših: »White boards are really remarkable.«

Kaj meniš o stripih in risankah?

Bojack Horseman je trenutno meni najboljša risanka, ker je totalno nora kritika in satira zvezdniškega sveta, kjer nastopa tudi Will Arnett, ki je zame eden najboljših glasovnih igralcev; pa ne samo to – komaj čakam, da grem Batmana gledat, ko bom le imel čas.

Glede stripov pa, zadnje čase je delo Tomaža Lavriča noro, Meksikajnarji sploh, Pijani zajec od Davida Krančana … Sam sem trenutno v fazi snovanja scenarija za strip o Cankarju s Tanjo Komadina; tukaj smo trije ustvarjalski pari: Žiga X Gombač in Igor Šinkovec, Andrej Rozman Roza in Damijan Stepančič ter midva. Najin del ima delovni naslov »Trpljenje mladega Ivana!«. Ne morem namreč iz svoje kože, delati nekih resnih študij, ampak bom pač vse travme iz otroštva, iz branj Cankarjevih terapevtskih tekstov, ki jih silimo otrokom v branje, to bom poskusil obrniti na glavo. Vse od Ivanove obsedenosti s kavo, materine obsedenosti s tekom, da ne bi spet kdaj voza zamudila … Bomo naredili pehar suhih hrušk v stilu misije nemogoče. Drugače bi pa tuje stripe skoraj lahko lažje spremljal. Nam mogoče manjka nek komercialen strip, ampak drugače pa je naša stripovska scena nora.

Tvoje življenje se vrti okoli besed, imaš morda najljubšo?

[brez obotavljanja] Žmoht! Ker je totalno onomatopoijska, ker že skozi izgovorjavo čutiš sočnost, sama beseda sočnost že nazaj potegne, z vsebnostjo s-ja in zapiska, ampak žmoht … to je pa debelo, se vali, te zaobjame, vse debelo.

Robin Williams in njegova najljubša – pussy. Kletvice so pri nas, kar je golota v ameriških filmih; vsi govorijo o tem, vendar je tabu. A Slovenci smo kar precej izrazni …

Zelo! Predvsem smo izrazni, ko pride do obrazne mimike, ko nas nekdo prekolne in buljimo, ko ugibamo, kaj je hotel povedati. Recimo »bes te plentaj«, kar pomeni, »grdo govoriti o nekom.« No, to je recimo primer, ko v intervjuju lahko preklopiš na štose iz stand upa in daš na prosti tek. [smeh]

Sicer pa pri nas, kar se jezika tiče, niso problem kletvice, ampak je problem purizem, ki je trajal vse do 90. let. Ta težnja, da je literatura edina prava, če se piše v knjižni slovenščini. Manjka nekega lokalnega jezika, sploh če primerjaš z angleščino – če tam določene črke izpustiš, točno veš, da gre za nižji pogovorni jezik. Pri nas pa … ne vem, še jaz, ki sem za zapisovanje tudi neknjižnega jezika, se vprašam, če je to vredu. In to je posledica tega »treninga«, da želimo imeti vse pošlihtano.

Ampak če gledaš v zadnjih dvajsetih letih, je npr. Andrej Skubic, kot nekakšen zastavonoša – spomeničar – s prevodom Trainspottinga, ki je sedaj z nadaljevanjem ponovno aktualen, del generacije mlajših pisateljev, ki je ni strah. In tu ne gre za kršenje norm – delati nekaj le zaradi tega je brezzveze, zadaj mora stati nek razlog.

Ko prevajaš ali ko pišeš, kaj ti je osebno bolj pri srcu? Kje je »žmoht«?

[smeh] Prevajanje je po svoje kul, ker je kreativni del že narejen in je moja naloga le prenesti/prirediti pisateljeve besede v slovenščino. Pri ustvarjanju pa imaš proste roke, ampak se je pa potrebno matrati, tudi brcati v rit, da nekaj narediš, tudi ko volja splahni. Na srečo delam krajše stvari, kot so Klasiki, pravljice … Da mi ni potrebno narediti celega stenskega zemljevida oseb in dogodkov kot v Homelandu (vohunsko-preiskovalna serija, op. a.) in lahko shajam še brez tega.

Kaj te navdihuje pri tvojem delu?

Pri stand upu – ponavadi neumnost. Kot komik in satirik moraš stopiti korak stran in pogledati dogodke z nekega drugega zornega kota, moraš narediti stil. Tvoja naloga je, da pokažeš ljudem, da to neumnost pač vsi delamo in da je okej, pa tudi sam sicer dobiš nek nov pogled na svet.

Je pa tudi odvisno, pri zgodbah so navadno mini vzgibi, recimo beseda, ki te gloda, in tuhtaš, kaj bi z njo lahko naredil, vidiš v glavi prizor, ki se ti je vtisnil v spomin, ali pa je le preprosto neka idejica … Uniformnega recepta za nastajanje ni, prepuščaš se navdihu. Kot je rekel Terry Pratchett, loviš delce navdiha – ti šibajo po vesolju, dokler ne najdejo prave glave.

Kaj te v življenju vznemiri?

Ljudje, ki ne znajo voziti! [smeh] To mi je prišlo zdajle na pamet, ker sem se skoraj zaletel na Dunajski, ker je avto pred mano prehiteval brez smerokaza, jaz pa sem mahal razkačenemu vozniku za mano, da naj njega pogleda, saj jaz nisem nič kriv! Sicer pa, vsi smo prepričani, da znamo najbolje na svetu voziti, pa vseeno delamo napake. Tukaj manjka strpnosti in pozornosti, zato Pižama svetuje – namenimo tudi vsem ostalim v prometu pozornost. [smeh] Kot je rekel nek mariborski forist: “Na cesti nisi sam, tu je še pol tvoje fabrke”.

Pižama svetuje – namenimo tudi vsem ostalim v prometu pozornost.

Kot je rekel nek mariborski forist: “Na cesti nisi sam, tu je še pol tvoje fabrke”.

Kaj te pa zabije?

Človeška neumnost – ne posameznikova, temveč celotnega človeštva – to, da nas zgodovina še vedno ni naučila dovolj in da še vedno podlegamo populističnim vzorcem. Še zmeraj se ne zavedamo, da smo v dobi, ko imamo vse informacije in laži na dosegu prsta, pa vseeno nismo sposobni kritičnega razmišljanja in vrednotenja teh informacij. Slepo goltamo, kar nam naš socialni mehurček ponuja, in …. Dejansko ta nezmožnost, da se soočimo z »drugo stranjo« v kulturni debati. Navadno je reakcija, da se zapremo in nasprotno stran zabijemo. Brez kresanja idej ni napredka! Seveda je potrebno potegniti črto, kjer stvarem, ki posegajo v pravice drugih na škodo drugega, ne moremo dati legitimne pozicije za vzpon. Ampak potrebno je iskati kompromis in se ne avtomatsko postavljati nad druge ljudi – potrebno je sobivati in biti človeški.

Vem, da je težko iti čez zavedne in nezavedne predsodke in v sočloveku prepoznati človeško bitje, brez »nalepk«, ki jih družba nadeva, mu dati priložnost, da se pokaže, da je človek tudi on.

Tako da …to je moj message. [smeh]

Katere so pa majhne, ali pa tudi večje pregrehe, ki naredijo tvoje življenje lepše? Razen seveda »neki za piknt«?

Jaz sem se pred kratkim na grd način naučil, da si je potrebno vzeti čas zase. Lani, sredi decembra, sem bil povsem izžet, preobremenjenost me je dohitela. Sedaj si vzamem trenutke zase in na srečo sem trenutno v poziciji, ko si to lahko privoščim.

Sicer pa pregrehe … kaj so pregrehe? Mini užitki …. Vedno se najde kakšna računalniška igra, zadnjič sva recimo s kolegom igrala NBA za konec tedna – in to ni lahko. Veš, koliko je potrebno razmišljati zraven! Bom malo pritiskal …ja, leta 94, ko je bil TV basket, pa je bil en gumb za podajo in met. Na Playstationu pa z vsemi gumbi in akcijami na zaslonu ni več le sprostitev, ampak dejansko miselni napor. Da le ne igraš, kot da si v prvi slovenski košarkarski ligi, pa čeprav se trudijo. [smeh]

Ampak trud … trud je najbolj precenjena kategorija v Sloveniji. »Ohoho, sej se je trudu! Sej je vse v redu.« Ne ni no, pa kaj pol če se je trudil. Če se jaz zdaj trudim za šivalnim strojem dva tedna in če kdo to obleče in reče »Sej je dober, se je trudu«, mu bom sam, lastnoročno, tri vzgojne pripeljaj.  Trud ni način, zanima nas rezultat in priznam, dokler si otrok in poskušaš stvari, se učiš, se trud pozna in je pomemben. Takoj ko pa ti želiš uspeti … »Sej je dober komad, sej se je trudu …« Ne, ne in ne! Ne moreš potem tega na Evrovizijo poslat samo zato, ker se je nekdo trudil. In naj tukaj povem, da o tem govoriva, preden se je karkoli izvedelo o nastopajočih. [smeh] To je lahko zelo nehvaležno, ker je naenkrat eno delo več vredno, ker se je nekdo deset ur trudil, medtem ko je nekdo z znanjem to naredil v pol ure – je zato manj vredno, ker ni toliko truda, kljub temu da je boljši rezultat? Pri nas se bolj ceni trud kot rezultat, kar je res malo čudno.

Kakšne načrte imaš za prihodnost?

Več časa zase, pisanje besedil, nastopov za druge – ti napišeš, potem pa nekdo drug nastopi, medtem ko ti uživaš doma. Drugače pa v otroški in mladinski literaturi, sploh za generacijo 10–15 let. Tamali me navdihujejo; ko hodim po osnovnih šolah in vidim, kako so pripravljeni sprejemat literaturo, če je predstavljena na njim zanimiv način. Tako tudi vzgajaš to mlajšo generacijo, med drugim zato, da bo delež 42 % ljudi, ki v enem letu ne preberejo niti ene knjige, v prihodnosti padel.

Še zadnje vprašanje – kaj je zate goodlife?

[pokaže na zvočnik] Evo, Roxet v unpluged verziji. To je to. [smeh] Goodlife je zame, da znaš uživati tudi v majhnih stvareh – ne na način, da si z majhnim zadovoljen, temveč da uživah v majhnih trenutkih. Profesionalen goodlife je zame to, da pridem gor na oder, nasmejem ljudi in dobim pozitiven odziv, ker se jim to dobro zdi. Ali v svetu pediatrije, da me ustavi zdravnik in se mi zahvali za knjigo, ki ga je ful nasmejala. Zaseben goodlife pa je, da se z družino okol hajkaš in imaš čas zase. To je to.

[sežem po telefonu da ustavim posnetek]

– AAAAAA ni se snemal!

[klik]

_________

Knjiga Boštjana Gorenca – Pižame, sLOLvenski klasiki 1, lahko pride tudi v vaš dom. Kliknete tu in jo naročite.