Konec oktobra je končala snemanje vohunske ameriške serije Berlin Station (kdor jo je gledal prvi dve sezoni, ve, da je imenitna!), ki so jo snemali v Budimpešti in Berlinu. Katarina nastopa v celotni sezoni, kar je resničen dosežek. V seriji igrajo velika imena, kot so Ashley Judd, Richard Armitage (Hobbit), Richard Jenkins (dvakratni nominiranec za oskarja) itd. Trenutno snema film italijansko-slovenske koprodukcije z delovnim naslovom Paradise (Paradiso) v Saurisu sredi Karnijskih Alp, kjer je sneg že razkošno pobelil hribovje. »Učim se italijansko in jem preveč pancete!« se je nasmejala, ko sem jo vprašala, kako ji je.
Prvič sva se pogovarjali pred dvajsetimi leti. Ne spomnim se natančno, za kateri časopis, a vem, da sva se dobili tik pod njenim takratnim najemniškim stanovanjem na enem od ljubljanskih nabrežij in se bolj kot o tem, kako je delati na televiziji, pogovarjali o tem, da se je treba spraviti h knjigam, bilo je predizpitno obdobje in Katarina sredi študija ekonomije. Kar je takrat naredilo vtis name, vedno ga, je bilo, da je z redko nežnostjo in spoštljivostjo govorila o svoji mami, s čim natančno je bilo povezano, se ne spomnim, čas spomina marsikaj odtegne. A otroci, ki imajo pri dvajsetih takšno vez z roditelji, so nekaj posebnega. In nekaj posebnega morajo zato biti tudi njihovi starši. To se ve.
RAZLIČNE POSTAJE IN POTOVANJA
»Berlin Station je Paramountova serija v desetih delih, tretjo sezono smo letošnje poletje snemali v Budimpešti in Berlinu,« pove, »v njej igram Sofio Vesik, direktorico telekomunikacijskega podjetja, ki obvlada računalniške sisteme, obenem pa je srčna mirovnica – v svoji državi se zavzema za mir in enakopravnost. Je Estonka, zato sem se morala naučiti tudi nekaj estonščine.«
V zadnjih nekaj letih ima njeno življenje kljub nenehni nestanovitnosti, ki jo prinaša igralski poklic, tak vrstni red: avdicije, snemanje, avdicije, snemanje. In vmes, kadar je mogoče, počitek. »Kar pestro je, drži. Nikoli ne veš, kdaj boš uspešno opravil avdicijo, včasih odpotujem z danes na jutri. Zgodilo se mi je že, da sem morala v zadnjem trenutku odpovedati dopust. Tako sem nehote zafrknila družino in prijatelje. Resnica je, da težko kaj resneje načrtujem za teden vnaprej. A pravi prijatelji to razumejo. Včasih se počutim, kot da nimam pravega doma, čeprav ga imam,« razmišlja med odmorom snemanja.
KOT SKOK V MRZLO VODO
Nedelja je. Sonce počasi izginja za gorovjem. Čas za espreso. In prvi letošnji sneg v Karnijskih Alpah. Ker je zmanjkalo elektrike, je ta hip na snemanju toplo samo v kantini, ki ima generator. Nasproti nje sedi glavni igralec filma Paradiso, Vincenzo Nemolato, ki ga poznamo iz filmov mojstrov, oskarjevca Paola Sorrentina, bratov Taviani, Mattea Garroneja … Na njeni levi sedi Davide Del Degan, avtor meni enega najdražjih dokumentarcev v preteklih letih, L’ultima spiaggia, ki pripoveduje o tržaški plaži Pedocin in vseh njenih posebnostih, ločenih na dva dela z zidom. Strašno duhovit. In prejemnik nagrade zlati globus za kratki film Interno 9, čaroben.
»Po eni strani sem si vedno želela živeti tako,« nadaljuje Katarina, »saj zelo rada potujem, rada spoznavam nove ljudi in predvsem hlastam za izkušnjami. Po drugi strani pa moraš biti precej samostojen, prilagodljiv in močan, ker si mnogokrat tudi zelo sam. Potuješ sam in pogosto je potovanje pravzaprav izlet v neznano. Naenkrat se znajdeš v prostoru s tujci, nikogar ne poznaš in potem se začne snemanje. Vsakokrat je kot skok v mrzlo vodo. Znova in na novo. Nov scenarij, nov režiser, novi soigralci. Hkrati pa je v vsem tem ravno dovolj adrenalina, da te zasvoji. Obožujem snemanja, čeprav so naporna. Takrat sem v nekakšnem vzporednem svetu – v ‘balončku’, z začasno družino. A imela sem srečo, da sem na vsakem setu spoznala res krasne ljudi, s katerimi ostajam v stiku, tako da se iz vseh teh snemanj in kopice novih ljudi tu in tam rodi tudi pravo prijateljstvo, ki ostane za vedno. In to mi zelo veliko pomeni.«
Katarina Čas
»V Budimpešti snemajo ogromno holivudskih in ameriških televizijskih serij. Napolnijo hotele, restavracije, najemajo lokalne kateringe, lokalne maskerke in frizerke, scenografe, lučkarje itd. Želela bi si, da bi bila Slovenija tudi tako bolj izkoriščena, posledično tudi njene turistične zmogljivosti.«
K.A.T. – PEVKA
Njeno letošnje leto je bilo izjemno delovno, zelo malo prostih dni in nič letnega dopusta. »Zato mami, takoj ko je kakšen prost dan vmes, ukradem svojega psa nazaj in se naužijem sprehodov z njim.« Kaj torej počne, ko ni na snemanjih? »Rada se družim s prijatelji, rada ustvarjam. Načrtujem nekaj projektov, ampak trenutno ni pravi čas zanje, na čakanju je tudi naš pevski projekt K.A.T.« Pevski? »Ja. Ko imam čas, grem z veseljem v studio, to je nekaj popolnoma novega zame in res uživam pri ustvarjanju skladb skupaj z Mitjo Novljanom in Martinom Štibernikom, ki sicer ustvarjata tudi pod imenom MisterMarsh.«
Pevko igra tudi v filmu Metoda Pevca z naslovom Vse je drugače, ki je trenutno v postprodukciji in ob njej igra Janez Škof. »Ja, prav zaradi tega filma in vloge pevke Ines sem sploh šla v studio in preverila, ali zmorem peti.« In? »Nisem Severa in nikoli ne bom,« se nasmeje. »Obožujem njen glas. Reciva, da se jaz petja lotevam bolj igralsko, interpretiram besedila in v tem neznansko uživam. In tako se je nekako sočasno s snemanjem filma rodil tudi projekt K.A.T.« Jaz sem slišala nekaj skladb in zvenijo prav fino. »Sicer je Ines, ki jo igram v Pevčevem filmu, precej drugačna od mene, a mi je bila vseeno zelo blizu. Uživala sem biti ona, čeprav je tragičen lik.« In Janez Škof? »Ines in Frenk, Janez Škof torej, se imata zelo rada. Več pa še ne smem povedati.«
Kako uriti poklic, če nimaš veliko priložnosti za igranje, so samo avdicije in snemanja? Gledališki igralci vadijo vsak dan. Sploh gre za to ali je že vse, kar potrebuje za delo, ponotranjila »Forma igralca je pomembna in igralci, ki so zaposleni v gledališču, nastopajo ali vadijo vsak dan. Sama sem sicer nastopala v nekaj predstavah v komercialnih gledališčih: Divjak v Siti teatru, režiser Aco Popovski, igrala sem ob Urošu Fürstu in Primožu Pirnatu pa v Kokomediji z Anamarijo Mitić v Špas Teatru, teksta sta napisala Gašper Tič in Jure Karas, režiral Lado Bizovičar, pa v predstavi Svetilnik v Gledališču
Koper v režiji Jaka Ivanca, in spet 5.žensk.com pa moskinzenske.com, oboje v Špas Teatru. Doživela sem tudi po več sto ponovitev posameznih predstav, a vendar nisem bila nič bolj ali manj uspešna na avdicijah, tako da nisem prepričana, ali vsakodnevna možnost igranja dejansko pomaga. Res pa je, da več ko igraš, bolj si samozavesten, več vlog si odigral, bolj si raziskal sebe, veš, kaj zmoreš in kaj se moraš še naučiti. Igra je zame stalen proces učenja. In vsaka vloga zahteva od tebe nekaj novega, drugačnega. Zavedati pa se je treba, da je gledališka forma igralca nekaj popolnoma drugačnega kot forma filmskega igralca. In tudi proces dela je precej drugačen.«
ZNAM SE DELATI NORCA IZ SEBE
Zdaj že ve, zaradi katere dodane vrednosti sta z njo hotela delati Scorsese in Al Pacino? Je bil odločujoč humor? »Ko te pokličejo, da si naredil avdicijo in da so se odločili zate, se ne sprašuješ več, zakaj, ampak si samo hvaležen. Najbrž gre za seštevek talenta, energije, humorja, odvisno, kaj iščejo. Scorsese me je izbral na avdiciji, ki sem jo posnela s prijateljem v Ljubljani. Vsekakor je iskal igralko s smislom za humor, ampak dvomim, da je odločilo samo to. Mislim, da so ljudje mnogokrat presenečeni, da se znam delati norca iz sebe. Težko bi rekla, da dobivam vloge samo zaradi smisla za humor, saj pravzaprav niti nisem imela veliko komičnih vlog. Chantalle iz Volka z Wall Streeta zagotovo je nekakšen komičen lik, prav tako Sophie v filmu Danny Collins, kjer igram zaročenko Ala Pacina. Preostalo, kar sem delala v tujini, serije in filmi, pa so bile večinoma drame. Enako slovenski film Prebujanja Petra Bratuše in seveda novi Metodov film.«
Kako se je spremenila kakovost njenega življenja, kaj je pridobila? »Spremenila sem se, a tudi zato, ker sem starejša. Laže ločim zrno od plevela. Laže rečem ne. Delo v tujini pa mi je dalo svojevrstno svobodo, ker moje delo ni vezano samo na Slovenijo. Torej več priložnosti, več možnosti. Slovenija je gledališko zelo močna, žal pa ni filmska država in prav veliko možnosti, da bi to postala v prihodnosti, ni. Zato pa bi si želela, da bi čim več tujcev prišlo snemat v Slovenijo, ker imamo ogromno sposobnih ljudi, ki bi si zaslužili več dela. V Budimpešti snemajo ogromno holivudskih in ameriških televizijskih serij. Napolnijo hotele, restavracije, najemajo lokalne kateringe, lokalne maskerke in frizerke, scenografe, lučkarje itd. Želela bi si, da bi bila Slovenija tudi tako bolj izkoriščena, posledično tudi njene turistične zmogljivosti.«
»Ines in Frenk, Janez Škof torej, se imata zelo rada. Več pa še ne smem povedati.«
NE STRINJAM SE Z MITOM ZA ŽENSKE PO 40.
Imela je priložnost sodelovati z igralci, kot so Al Pacino, Christopher Plummer, Leonardo DiCaprio, v živo je doživela ozadje tistega, nad čimer se je leta poprej navduševala, ko jih je gledala na velikem platnu. »Vsi ti res izjemni igralci se v resnici vedejo zelo normalno, vsaj moje izkušnje so takšne. Najbrž zato, ker živijo svoje sanje, se ne primerjajo z drugimi, in njihov ego ne trpi. Torej nimajo razloga, da bi kazali svojo moč navzven, ker vedo, da jo imajo. Ni se jim treba dokazovati sebi ali drugim.« Koliko pa drži ameriški holivudski mit, da je igralkam med 30. in 45. zelo težko dati vloge? Veliko govorijo o tem, a jih vseeno gledamo v imenitnih vlogah. »Mislim, da se je to spremenilo v zadnjih letih. Ogromno igralk je postalo producentk, zato da imajo moč odločanja, izbire scenarija, igralske zasedbe, skratka lahko soustvarjajo. Dejstvo je, da so navadno glavne vloge dodeljene moškim, ženska pa je poleg kot ljubica ali žena. Margot Robbie je s svojo produkcijsko hišo podpisala pogodbo z Warner Bros., in sicer da bo njena produkcija razvijala in snemala samo projekte, kjer je v ospredju zgodba o močnih ženskah. Reese Witherspoon in Nicole Kidman sta združili moči in ustvarili serijo Big Little Lies, ki je pobrala vse mogoče nagrade. V ospredju so ženske, starejše od 40 let. Tudi sama dobivam vedno bolj zanimive vloge, tako da se z mitom, da dela za igralke ni, ko so enkrat stare štirideset, ne strinjam.«
Se namerava seliti v Kalifornijo? »Ljubljana je še vedno moj dom. Kakovost življenja v Sloveniji je precej visoka. Sicer se vidim ob oceanu, tako da se ne bi branila hiške kje na Venice beachu, Manhattan beachu, ampak Los Angeles je lahko tudi zelo umeten in narejen. Pogosto je prvo vprašanje, ki ti ga tam postavijo, kaj delaš, in ne, kako si. Jaz pa ne maram ljudi, ki preveč očitno mrežijo in samo gledajo, kako zlesti naprej. Ta princip mi je precej tuj. Če bi bila bolj agresivna, bi mogoče že živela v LA. Bomo videli, kaj in kako.«
Zadovoljstvo in hkrati presenečenje, da ji je v svetu filma tako uspelo, sta verjetno ogromna. A za vsem tem je velik trud. Kako vzdržuje delovno kondicijo? »V film sem se zaljubila pri trinajstih, ko sem igrala v Peklenskem načrtu z Majdo Potokar, Daretom Valičem pa Vesno Jevnikar, Gojmirjem Lešnjakom; mislim, da se je takrat zgodila moja podzavestna iniciacija za film. Vedno me je zanimal kot celoten proces, ne samo igra. Rada soustvarjam z vsemi oddelki, od tega, kakšni naj bodo kostum, maska, scenografija, glasba, težim, ali lahko pridem v montažo, itd. Zadovoljstvo seveda je, predvsem zato, ker sem si vedno želela delati nekaj v povezavi s filmom. In vedela sem, da bo to verjetno zelo težko, če bom omejena samo na Slovenijo. Tako da sem zelo hvaležna, da sem šla na tisto prvo avdicijo v tujino, ki mi je pomagala do prve tuje vloge v nagrajevani irski črni komediji The Guard (Policist) režiserja Johna M. McDonagha. In do agenta.« Morda pa bi morali s kolegico Margot Robbie, nemara zato, ker imata obe simpatičen smisel za humor, napisati scenarij za film o dveh ženskah, blondinkah, in njunih posebnih dogodivščinah v Holivudu? »O, krasna ideja! Mogoče pa res.« (smeh)
Ilustracije: Mitja Bokun
___________
___________
Če ste že tu, preberite še …