Uf še danes se spominjam dne, ki se je zgodil točno 1 mesec nazaj. Slovo. Dobim še zadnji objem in poljub, solze mi polzijo po licu. Gledam ga, kako odhaja, in mu maham. Vse dokler ne izgine izpred mojih oči pri carini. Stopim iz letališča in si rečem: »Sedem mesecev brez njega ob meni.« Njega, ki mi je najboljši prijatelj, življenjski sopotnik in partner. In prva pesem, ki jo zaslišim, je »It’s gonna be ok«.
In kot da bi se nekaj v meni spremenilo, sprostilo. Res sem verjela temu refrenu. In še danes mu verjamem. Ker je točno tako. Vse je ok. Pa se vprašam: »Sem malo zamrznila svoje telo, da mi ni potrebno čutiti pogrešanja? Sem se 100 % vrgla v delo in študij, da mi ni potrebno čutiti žalosti?« Verjetno bo nekaj na tem. Da lahko zdržim. To je drugič, ko sva časovno toliko časa narazen. »Preživela« sva že eno 6-mesečno misijo. Kmalu bo tako, odkar sva skupaj, da bo več v tujini kot pri meni. Doma. Čeprav on ni več verjel, da bo sploh kadarkoli lahko odšel v tujino, sem jaz točno vedela, da bo šel. Pred menoj ni nikoli šel za tako dolgo časa. Ampak jaz sem vedela, da je to neizogibno. Zakaj? Morda mi je to pravila moja intuicija, ampak predvsem pa to, da sem vedela, da moram to izkušnjo ponoviti. Ker ljudje ponavljamo tiste izkušnje iz otroštva, ki so nas najbolj bolele, da lahko dobimo novo drugačno izkušnjo in jo hkrati predelamo.
Moj oče je nekje do mojega petega leta veliko službeno potoval. Sicer največ za 14 dni, ampak meni kot otroku se je zdelo celo večnost. Tako sem ga pogrešala. Tako zelo, da sem vsakič zbolela, ko je odšel in mami je ostala z menoj. Kako velik paradoks je bil to, da je on razvijal zdravila za druge, meni pa bi pomagalo samo to, da bi ostal doma in me objel. Najboljše zdravilo. Ne vem, kaj me je takrat tako zaznamovalo, morda sem si v svoji otroški glavi zamislila, da ne bo nikoli več prišel nazaj. Pa čeprav vedno je.
Med prvo misijo se je veliko dogajalo. Predvsem čustveno. Moje telo, ki je nosilo vse te spomine nekje zapisane, se je prebudilo. Imela sem vročino, ostala sem brez glasu, velikokrat me je vse bolelo, kašljala sem. In noro sem ga pogrešala. Prav telesno. Identično izkušnji iz otroštva. Slišala sva se vsak dan in si govorila vse te občutke. Da sva lažje zdržala. Sedaj med tem drugim odhodom je res vse ok. S prvo misijo sem dobila drugačno izkušnjo. Da je res ob meni, kljub temu da ga ni. Ga pogrešam, a je veliko bolj vzdržno kot prvič. Če je kakšen dan naporen, sem res vesela, da imam na drugi strani skypa nekoga, ki zdrži z mojim pogrešanjem.
Še nekaj napotkov za tiste s podobno situacijo pa lahko preberete tukaj v Sanjinem razmišljanju.
…..
Sanja Kranjc
_____________
Sanja Kranjc
SANJA KRANJC je strokovni vodja zavoda Amasia. Dela tudi kot prostovoljka v društvu Projekt Človek, kjer pomaga ljudem, ki so svojo stisko utiševali na napačen način. Predava teme, ki so povezane z odnosi, komunikacijo, vzgojo, razlikami moškimi in ženskami ipd, ter o stvareh, ki jih želi imeti vsak čimveč v našem življenju – sreča, pozitivnost, veselje, hvaležnost. Obiščite njeno stran LJUBEČI ODNOSI.
___________
___________