PIše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Čedalje bolj verjamem, da za srečno življenje ne potrebujem(o) (pre)veliko dobrin in razkošja. Včasih se mi je zdelo, da me bo najbolj osrečilo, če bom odpotoval v Avstralijo, na Fidži ali Bora Boro. Da bom največji frajer, če bom spal v najdražjih hotelih in jedel v najprestižnejših restavracijah. Da moram zapraviti ogromno denarja, da bom čisto pravi hedonist.
Že pred časom pa sem precej spremenil ta prepričanja. Seveda sem kdaj spal v dragem hotelu, jedel v oh in sploh restavraciji, odpotoval v Dubaj … A zdaj mi je vedno bolj dovolj – manj. Krajši oddihi v bližnjih evropskih mestih (Rim, Dunaj, Atene, Trst), fina kosila v nepredragih bistrojih, ki so
zdaj tudi večji hit od t. i. ne dininga, vedno pa najdem tudi prijetne hotele po zmerni ceni. In sem zadovoljen.
Ni dolgo, ko sem gledal čudoviti film Popolni dnevi režiserja Wima Wendersa o čistilcu stranišč v Tokiu. Film z izvrstno glasbo starejšega datuma me je presunil, ker z zgodbo življenja glavnega lika razkriva, kako malo potrebujemo, da smo – srečni. Včasih je, kot gledamo v filmu, dovolj le to, da iz zemlje v parku odrežemo drobno rastlino in jo doma posadimo v lonček in z njim okrasimo zbirko sobnega zelenja.
Da, tako malo je lahko dovolj za osebno srečo in blagostanje.