Jure Miklavc in Robert Lešnik – Industrijska oblikovalca

Jure je industrijski oblikovalec, ki vodi svoj studio in predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Robert vodi center za oblikovanje zunanjosti osebnih vozil pri Mercedes-Benzu. Prvi živi v Sloveniji, drugi v Nemčiji. Ne poznata se osebno, in ko smo se dogovarjali za intervju, se je zdelo, da nimata veliko skupnega, a spletni pogovor je razkril, da še zdaleč ni tako. Ali kot bi rekel Jure: »Ko se oblikovalci zberemo na kupu, govorimo isti jezik.«

Jure: Vodenje projektov, sistemske rešitve, upravljanje z identiteto, s tem se ukvarjava oba, tudi metodologija je verjetno podobna. Mi v studiu sicer delamo zelo raznovrstne projekte, a vsem je skupno, da je vsaka nova naloga nekaj med zmenkom in detektivskim delom. najprej ugotavljaš, ali je med nami in naročnikom sploh kemija, potem je treba določeno področje zelo hitro zelo podrobno spoznati in poiskati dobre rešitve. Robert: Moja žena je modna oblikovalka in pogosto mi reče, da sem »fahidiot«, da ne znam delati nič drugega kot avtomobile. (smeh) V tem poslu sem že 22 let, a mi še nikoli ni bilo dolgčas. To je dober znak. Kar počnem, je zelo zaprto in tajno, oblike vozil, ki se bodo vozila po naših cestah, so zavite v tančico skrivnosti, zato si ljudje morda ne predstavljajo, kaj pravzaprav počnem. Mislijo, da rišem avtomobile in pika. A jaz skorajda nikoli več ne sedim in rišem, vodim reči, skrbim, da z ekipo dosežem rezultate, prodajam ideje. Pravzaprav sem igralec, ki mora prepričati druge. Za vse se moraš boriti, tudi če delaš pri Mercedesu.

OSTATI V SLOVENIJI ALI ODITI V TUJINO?

Robert: Ko sem bil star toliko, kot je zdaj moj šestnajstletni sin, smo imeli telefon z vrtljivo številčnico, potem je Iskra naredila telefon s tipkami in tisti v ulici, ki ga je imel, je bil frajer. Mi smo doživeli ta velikanski napredek tehnologije, moj sin pa si sploh ne more predstavljati, da je obstajal čas pred internetom. Ko sem bil star 22 let in sem moral iti v tujino, če sem hotel študirati avtomobilsko oblikovanje, je bilo to res nekaj posebnega, danes pa je povsem običajno. Vsakemu mlademu rad rečem: nimaš še družine, pojdi za dve leti na Kitajsko. Jure: Še zlasti pri oblikovanju je tako, da je v stroki treba delovati globalno. Jaz sem v karieri najprej delal za lokalna podjetja, potem za podjetja, ki so tržila izdelke na svetovnem trgu, in takrat sem spoznal tujino. Ko sem pozneje začel sodelovati s podjetji iz tujine, mi zato ni bilo težko, počutil sem se povsem domače. Robert, te lahko nekaj vprašam? Mercedes velja za zelo nemško podjetje, koliko ljudi, ki delajo s teboj, je nemcev in koliko tujcev?

Vedno sem mislil, da me navdihujejo potovanja. Priletiš v Peking na letališče, vsi gledajo dol, jaz pa gor, da vidim, kako je hala postavljena. Dolgo sem mislil, da je to moj glavni vir navdiha, zdaj zaradi koronavirusa potovanj ni, meni pa navdiha še ni zmanjkalo.

  • Robert

Robert: Med oblikovalci je polovica nemcev, drugo polovico sestavljamo preostali. Jaz sem edini Slovenec, sicer je tu še en modelar, a ne zna slovensko, njegovi starši so prišli sem kot »gastarbajterji«. A jaz sebe ne vidim tako, mislim, da sem na začasnem delu v tujini. Spomnim se ljudi, ki so nekoč hodili v nemčijo delat, ne pa živet. Vsako marko so vložili v hiše v domovini. Jaz živim drugače, moja žena je nemka, moja družina je v nemčiji. no, če še nekaj dodam k odgovoru na tvoje vprašanje, lahko povem, da je višje v hierarhiji še vedno daleč največ nemcev. Ko smo imeli nedavno sestanek vodstva, je bilo od desetih ljudi tam devet nemcev. In jaz. (smeh) Jure: Ko hodim po svetu kot član žirij za mednarodne oblikovalske nagrade, kot je red dot, vedno ugotovim isto: ko se oblikovalci zberemo na kupu, govorimo isti jezik. navade, kultura, hrana, všeč so nam enake reči.

TISTI AVTO, KI JE VIDETI KOT BODIBILDER

Jure: naš poklic je vse manj podoben temu, kar si ljudje predstavljajo, vse bolj pomembni so raziskovanje, strategija, upravljanje in določevanje izhodišč. Ozkega oblikovalskega dela je čedalje manj, drugega pa čedalje več. Seveda so se spremenila tudi orodja, ki pospešijo oblikovalske faze. Midva z Robertom živiva v odličnem času, od svinčnika sva prišla do 3D-tiska, 3D-skeniranja in še marsičesa. Privilegij pa je tudi, da ti v vsakem podjetju pokažejo vse tehnologije, drugim to skrivajo, oblikovalci pa imamo navadno dostop do vsega. Robert: Jaz ljudi ločujem na tiste, ki so kreativni, in one, ki niso. ni pomembno, ali si oblikovalec, glasbenik, pisatelj … nočem zveneti vzvišeno, a večina sploh ni kreativna. Če ljudi prosiš, naj opišejo svoj sanjski telefon, tega ne bodo znali, znajo samo izbrati med desetimi telefoni. Marsikdo rad pokritizira kak avto in reče, da mu sprednji del ni všeč, ne zna pa povedati, zakaj bi ga izboljšal in kako. Pa saj ni treba, da govoriš kot avtomobilski oblikovalec, lahko govoriš kot na primer moja žena, ki terensko coupe vozilo opiše z besedami: tisti avto, ki je videti kot bodibilder s širokimi rameni in majhno glavo. (smeh) Jure: Oblikovalci imamo to sposobnost, da lahko napovedujemo prihodnost. Kar mi trenutno delamo, se bo uresničilo čez dve leti ali tri. Tako vplivamo na družbo. na splošno ljudje težje pogledajo v prihodnost. Če bi jih pred prihodom avtomobila vprašali, kaj si želijo, bi rekli, da bi radi hitrejšega konja.

PO NAVDIH KAR PRED VRATA

Jure: Ideje črpam iz opazovanja narave, ljudi, tehnologije, odnosa med ljudmi in predmeti. Oblikovalec nisi od devete do pete ure, oblikovalec si vsak dan ves dan. To je pogled na svet, pri katerem hočeš ves čas vsako stvar razumeti in jo še malo izboljšati. Zato se v prostem času raje povsem odklopim. Takrat vozim motocikle na dirkališčih, saj le tedaj ne mislim na oblikovanje. Robert: Jaz na vse pozabim med smučanjem. Sicer ne smučam veliko, ko sem bil še mlad, pa sem bil petdesetkrat na leto na Pohorju, sem le Mariborčan. (smeh) Glede navdiha pa sem nekaj o sebi spoznal zdaj v času koronavirusa. Vedno sem mislil, da me navdihujejo potovanja. Priletiš v Peking na letališče, vsi gledajo dol, jaz pa gor, da vidim, kako je tista hala postavljena. Dolgo sem mislil, da je to moj glavni vir navdiha, zdaj zaradi koronavirusa potovanj ni, meni pa navdiha še ni zmanjkalo. (smeh) Vsak dan lahko odkriješ kaj novega. Pri nas pri Mercedesu ravno gradijo sosednjo stavbo in pred nekaj dnevi so postavili skelet okoli nje. Ko smo se nedavno pogovarjali, kako vgraditi naslednje generacije senzorjev v avtomobile, sem se spomnil na ta skelet. Torej mi ni bilo treba leteti v Peking. (smeh) Velikokrat se spomniš tudi kakšne podobe iz filma. Ko si ga gledal, se tega nisi zavedal, šele čez leta se je spomniš in ti ponudi rešitev.

Oblikovalec nisi od devete do pete ure, oblikovalec si vsak dan ves dan. To je pogled na svet, pri katerem hočeš ves čas vsako stvar razumeti in jo še malo izboljšati. Zato se v prostem času raje povsem odklopim. Takrat vozim motocikle na dirkališčih, saj le tedaj ne mislim na oblikovanje.

– Jure

KAKO JE DOMA, KAKO V PISARNI?

Jure: nekaj let sem živel v neprenovljeni hiši, da sem ugotovil, kakšne so moje potrebe in v kakšni hiši bi rad živel. Podobno je bilo s studiem. Tam smo zdaj vsi v enem prostoru, kar olajša komunikacijo, naša zgradba je med samimi zasebnimi hišami, in ker nismo želeli izstopati, so arhitekti stavbo potopili pod nivo tal. Ko greš mimo, studia sploh ne vidiš, hkrati je rešitev zelo trajnostna. Svojo okolico torej želim vedno urediti tako, da je funkcionalna in estetsko zadovoljujoča, seveda pa ne sme manjkati prava vsebina. Rad imam čiste prostore, ne maram navlake. Studio tako deluje kot prazen okvir, ko pride projekt, ga povsem napolnimo s tem, stene in mize postanejo projekt. Ko se konča, vse pospravimo in začnemo znova. Robert: Moje okolje je bilo zelo odvisno od življenjskega obdobja. Ko sem študiral, sem noči preživel v šoli. Po diplomi sem začel delati in po večerji sem šel s prijatelj na kako pijačo, tudi takrat sem bil malo doma. živel sem za službo in bolj malo me je zanimalo, kakšen je moj najeti dom. Ko si starejši, pa postane zasebno življenje vse bolj pomembno in temu sledi želja, da imaš dom, kakršnega si želiš. Imam srečo, da imava z ženo podoben okus, morda ne glede cene, glede oblik pa. (smeh) Ona izbere tri predloge in skoraj gotovo izberem enega od njih. V službi pa sem kar pedanten. na moji mizi so vsi dokumenti pravokotno zloženi. Vsak del mize je rezerviran za določene reči, in če kdo kaj premakne, dam to hitro nazaj. Jure: Pri meni je enako. na mizo gledam kot na plakat, ki ga je treba oblikovati, vse mora biti smiselno urejeno. Obiskovalci smo pač vajeni sestavljati celote, malenkosti nas zmotijo in seveda smo takšni tudi v življenju. Robert: V naši kuhinji nič ne stoji na pultu. Ko kuhamo, je posoda zunaj, ko ne, ne boste videli kozarcev na pultu in ponev, ki visijo s sten. Jure: Mislim, da bi uživala, če bi prišla na obisk drug k drugemu, tudi pri nas doma je podobno. (smeh) Med karanteno sva s partnerico prenovila teraso. Ko sva dobila domov lonce za rože, sva potrebovala en teden, da sva se zedinila, kako jih bova razporedila. A to ni napor, to je užitek.

Piše: Leja Kovačič • Foto: osebni arhiv