VANCOUVER • Najlepše in zelo drago kanadsko mesto

S 27.000 kilometrov dolgo pacifiško obalo na zahodu in Skalnim gorovjem na vzhodu, divjimi pragozdovi, številnimi medvedi in sinjimi ledeniškimi jezeri velja kanadska provinca Britanska Kolumbija za najlepšo – le redko se njeno ime pojavi zapisano brez pridevnika »beautiful« (angl. čudovita).

Najprej z EasyJetom iz Ljubljane v London in nato z WestJetom do Vancouvra, največjega mesta v Britanski Kolumbiji. Ste že kdaj leteli devet ur brez hrane ali pijače? No, tudi zame je bilo prvič, a to je bil moj zdaleč najcenejši čezoceanski let.

Ko sem v Vancouvru pristala z delovnim, in ne turističnim vizumom, sem mesto in njegovo okolico dojela precej drugače, kot če bi tam preživela le nekaj dni. Le kaj je tukaj tako čudovitega, sem se spraševala. Kje so zgodovinske zgradbe, umetniške galerije in neodvisni oblikovalci pa edinstveni barčki in restavracije z lokalnimi specialitetami? Izkazalo se je, da so zelo dobro skriti med velikimi stolpnicami in verižnimi restavracijami. V Severni Ameriki velja pravilo ena ni nobena in ime restavracije šteje toliko, kolikorkrat se pojavi na zemljevidu, kajti to tukaj pomeni, da je kakovostna in zaupanja vredna.

Kulinarične skrivnosti Vancouvra

In kakšna je hrana? Azijska. Da, prav ste prebrali – Vancouver je namreč najbolj »azijsko« mesto zunaj Azije. Triinštirideset odstotkov prebivalcev ima azijske korenine, kar je precej več kot katerokoli drugo večje mesto zunaj Azije. Sledi San Francisco s 33 odstotki azijskega prebivalstva.

Torej, azijska kuhinja cveti in najboljši ramen je v Ramen Danbo na ulici Robson ali četrti aveniji. Redko se zgodi, da pred vhodom ni vrste, in takoj ko odložiš žlico, na mizi že čaka račun. Napitnine so nekaj normalnega, vsaj 15-, če ne 20-odstotne. Že tako zasoljenim cenam – Vancouver je najdražje kanadsko mesto – je treba prišteti še napitnino in 12-odstotni davek, ki ni vključen v ceno na meniju. A ravno napitnine so tiste, ki mnogim omogočajo preživetje v tem precenjenem mestu.

Ulica Granwille

V središču Vancouvra je vedno živahno, a tukaj ne boste našli neodvisnih dizajnerskih trgovinic, starinskih zgradb in kavarn kot v večini evropskih mest, temveč visoke stolpnice, številne trgovine priznanih severnoameriških znamk in restavracije z bolj ali manj hitro prehrano. Ulica Granwille pa se konec tedna spremeni v žurerski raj; ob večerih je zaprta za promet in v temi zažarijo neonski napisi številnih klubov. Po nekaterih podatkih naj bi Granville Street nekoč imela največ neonskih napisov na svetu, takoj za Šanghajem.

Hipsterski vzhodni Vancouver

Mt. Pleasant in Vzhodni Vancouver sta soseski, v katerih sem našla, kar sem iskala: neodvisne umetniške trgovinice, odbite cvetličarne in knjigarne, lokalčke in pivovarne pa tudi ulično umetnost. V Rocanini Coffee Roasters in Prado Cafe pripravijo precej dobro kavo, kar v Vancouvru ni samoumevno. Največjo izbiro točenih piv ponuja pivovarna Craft, zanimiva pa je tudi najdlje obratujoča kraft pivovarna Storm Brewing. V East Vanu, kot mu pravijo domačini, stoji najbolj priljubljen neodvisni kino: Rio Theather iz leta 1938 z zanimivim naborom neodvisnih igranih filmov in zabavo v živo. Malce severno od obeh sosesk pa je zaščitni znak Vancouvra – velika svetleča kupola oziroma Science World.

 Na daljše izlete se domačini in turisti najraje odpravijo s trajektom; ponavadi gredo na katerega od okoliških otokov ali pa kar na največjega izmed njih.

 

Narava na dosegu roke

Mesto je še posebej priljubljeno, ker ga obdaja čudovita narava. Že v njem so peščene plaže, kot sta Kitsilano in English Bay, ter Stanley Park. Park, ki leži na polotoku, lahko raziščemo peš ali s kolesom. Številne pohodniške poti vodijo skozi naravni pragozd, mimo z lokvanji poraščenega jezera Beaver, kjer srečamo čaplje, različne vrste rac in rakune. Čudovit je tudi sprehod ob njegovem obrobju s pogledom na znameniti most Lions Gate in severni Vancouver.

Tofino, deskarski raj in medvedi

Na daljše izlete se domačini in turisti najraje odpravijo s trajektom; gredo na katerega od okoliških otokov ali pa kar na največjega izmed njih: Vancouver. Medtem ko tjulnji v zalivih in pristaniščih niso nič posebnega, je za kite grbavce ali orke treba malo več sreče, a tudi ti niso redkost. Na otoku Vancouver pa so tudi črni medved; gre za eno izmed območij z največjo gostoto črnih medvedov na svetu. V Britanski Kolumbiji jih je namreč več kot 120.000 in več kot 7000 jih biva na otoku Vancouver.

Divji ples narave

Otok Vancouver je eden redkih predelov v Kanadi, kjer je mogoče deskati na valovih. Najbolj priljubljeni so mesteci Ucluelet in Tofino ter plaža Long Beach, ki poteka med njima. Dolge peščene plaže in dobre razmere tako za začetnike kot profesionalce omogočajo deskanje vse leto. Zaradi blagega in vlažnega podnebja, kar se odraža tudi v množici jezer in bujnem pragozdu, so zime na otoku precej priljubljene. Pa ne le zaradi deskanja, tudi zaradi viharjev. »Storm watching«, opazovanje neviht, je priljubljena dejavnost, saj so res nekaj posebnega: od strel, ki zažarijo čez celotno nebo, dežja, ki pada bočno, šestmetrskih valov in hitrosti, s katero se vreme spreminja, je zimska sezona opazovanja neviht skoraj tako priljubljena kot poletno poležavanje na plaži in večerno posedanje ob tabornem ognju.

Olimpijske gore

Uro in pol vožnje po avtocesti od morja do neba severno od Vancouvra pa je verjetno najbolj znano smučarsko središče Whistler. Tam so leta 2010 potekale zimske olimpijske igre, na katerih sta blesteli Tina Maze in Petra Majdič. Tako pozimi kot poleti ponuja nešteto dejavnosti, sama sem se odločila za vzpon z gondolo in pohod po 9,5 kilometra dolgi poti High Note.

Whistler

Pot se začne na »vrhu sveta« na 2240 metrih ob velikanskem inukshuku, skulpturi iz kamna v obliki človeka, kakršne so Inuiti nekoč postavljali za označevanje poti, lovišč, primernih krajev za postavitev tabora. Leta 2010 je bil inukshuk simbol olimpijskih iger. Od tod se razprostira čudovit razgled na koničast stratovulkan Black Tusk in številne druge vrhove. Neverjetni razgledi so nas spremljali tudi na pohodu: od trat, posutih s cvetlicami, potokov in kosov ledu, ki se niso stalili niti poleti, do pogledov na veliko turkizno jezero Cheakamus v daljavi.

Jezera Joffre

Še bolj severno od Whistlerja pa so najlepša jezera, kar sem jih videla v Kanadi – Joffre. Vzpon do njih ni zahteven, pot vodi mimo spodnjega, srednjega in zgornjega jezera, pravi izziv pa je manevriranje med številnimi pohodniki, ki jih je na lep sobotni dan na pretek. A kristalno čista turkizna voda, mogočni iglavci in razgled na ledenik Matier v ozadju odtehtajo gnečo. Za razglede brez pretirane družbe pa se splača prenočiti v kampu ob zgornjem jezeru in počakati na odsev sončnega vzhoda na gladini vode.

Piše: Manja Kovačič 

Foto: Manja Kovačič