TOMI MEGLIČ, SIDDHARTA, VS. BOJAN CVJETIĆANIN, JOKER OUT

»V šestdesetih se je zgodil naval rokenrola, pa potem v devetdesetih grunge in po 30 letih je očitno spet čas za rokenrol. V Sloveniji imamo prave zastavonoše, zato me ne skrbi, kaj bomo poslušali,« pravi pevec Siddharte Tomi Meglič. »Slovenska scena je v renesansi. Ne le rokenrol, vsi žanri. Moja generacija se je aktivirala, čutimo, da smo del tega trenutka, imamo kaj pokazati,« ga dopolni pevec skupine Joker Out Bojan Cvjetićanin. Klepetala sta o tem, kako podobne so si med seboj različne generacije domačih rokerskih zvezd.

Bojan: Tomija poznam od svojega četrtega leta, ko sem začel poslušati Siddharto. Tomi: Zastrašujoče. Bojan: Fizično pa se poznava približno štiri leta. Na začetku je bilo bolj bežno … Tomi: Je bilo res? Bojan: Na kakem koncertu smo se ujeli, spregovorili kako besedo. Več pa se družimo zadnji dve leti. Tomi: Oni so zdaj začeli svoj vsemogočni pohod, izdali ploščo … Pa tudi zasebno se glasbeniki radi družimo, ker imamo podoben bioritem, pokonci smo dlje kot drugi.

»Naš bend sestavlja pet pridnih študentov, pravi rokenrol etos nam tega niti ne bi dovoljeval. Veseli smo, da je tako, ker bi radi preživeli 27. leto. Očitno pa so bili tudi fantje iz Siddharte dovolj pridni … Saj si starejši od 27 let, Tomi?« – BOJAN

Ponoči potrebujemo družbo in najboljša družba za glasbenike so punce in glasbeniki. Bojan: Poleti imamo res podoben bioritem, zdaj pa moram jaz zaradi obveznosti na fakulteti usklajevati nočno in jutranje življenje.

KDAJ SE JE TREBA TUDI KAM BUTNITI

Tomi: Glede na to, kar sem videl pri skupini Joker Out, sem za nasvete že malo prepozen. In tudi ne vem, ali so moji nasveti primerni za mlado skupino z modernejšim načinom razmišljanja. Nihče ne želi, da so si bendi podobni med seboj, oni imajo svojo glavo, razmišljajo po svoje in to izražajo. Morda jim lahko le svetujem, pri katerem špricerju je treba spiti pol litra vode. Bojan: (smeh) Ko nasvet potrebujemo, ste ga vsi glasbeniki pripravljeni dati. Tomi: Ampak v resnici si jih dajemo med seboj. Ni nujno, da pridejo samo od nas, oni imajo več uvida v to, kaj se dogaja v današnjem času. Bojan: No, glede špricerjev ti bom verjetno res težko svetoval. (smeh obeh) Tomi: Fantje so zreli, vedo, kaj jim lahko rokenrol da in kaj lahko oni dajo njemu. Kdaj se je treba tudi kam butniti, zato bi bil nasvet, naj se nikamor ne butnejo, res trapast.

SIDDHARTA JE PAČ SIDDHARTA, JE INSTITUCIJA

Tomi: Epidemija na moj navdih ne vpliva. Redko opisujem tisto, kar se dogaja v tem trenutku, vse je bolj domišljijsko, retrospektivno. Omejitve pa so glede koncertov in druženja, kar ni dobro. Ljudje jih potrebujejo, tega se ne da zaustaviti. Bojan: Ljudje so jih res potrebovali, poleti smo to na koncertih začutili. V zraku je bilo mogoče zaznati poželenje. Za nas, mlade glasbenike, ki si moramo še pridobiti bazo poslušalcev, pa je bilo to obdobje celo dobro. Mladi so tako pogrešali dogodke, da so potem, ko je bilo mogoče, šli na vsakega. Upal bi si torej reči, da smo zato mladi bendi dobili še več oboževalcev, ki jih sicer morda ne bi. Siddharta tega ne potrebuje, ker je to Siddharta, institucija … Tomi: Težko je sprejeti tak kompliment, je pa res, da smo na sceni že več kot 25 let. Organizirali smo se, kot je treba. Ker smo malo starejši, smo verjetno malo manj entuziastični in malo bolj leni, zato ne znamo izkoristiti tega časa. Kar pa je tudi prav, ker se tako lahko pojavijo nova imena na glasbeni sceni. Tudi nam je šlo že na živce, da so se na festivalih pojavljala vedno ista imena. Novi bendi za nas niso konkurenca, to je priložnost za vse nas, da se scena razvije. Kar zadeva institucijo, pa … Skupine, ki so uspešne in polnijo dvorane, so pač institucija. Tudi mladi bendi so presegli raven hobija, to je zanje način življenja. Ko se za to odločiš in v to zaplavaš, postaneš institucija.

LETO ČAKANJA IN POL NA RAZPRODAN KONCERT

Bojan: Naša zgodba s koncertom v Cvetličarni je res posebna. Vse skupaj se je začelo z igrivo idejo, ali bi nam sploh uspelo napolniti Cvetko. Takrat smo šli tja, Siddharta je praznovala obletnico albuma ID. Prišli smo noter in se zavedeli veličine prostora. Kljub temu smo rekli, da gremo v to, in napovedali dva koncerta. Prvega smo razprodali, drugega napol, no, potem pa je prišla korona in smo leto in pol čakali na koncert. Za nas je bil ta čas neskončno dolg. Tomi: Strašno mora biti, če leto in pol čakaš na razprodan koncert. Bojan: Skupaj smo pet let, več kot petino časa smo čakali na ta koncert. Če ne bi bilo družabnih omrežij, bi gotovo veliko oboževalcev odplavalo drugam. Tako pa smo lahko ostali z njimi v stiku, lani decembra smo sami po Sloveniji vozili svoje izdelke, spoznali veliko ljudi, dobili kekse, čokolade, alkohol, lepo je bilo. Tomi: Bil sem na tem njihovem prelomnem koncertu, res je pokalo od navdušenja. Pogovarjal sem se s starejšimi – ja, obstajajo še starejši od mene (smeh obeh) – o Beatlih in Big Foot Mami, pri njih smo najprej slišali takšne glasne odzive publike. Na to nas je spomnil koncert Joker Out. Mi smo živeli v bolj svobodnih časih, smo imeli pa manj stika z oboževalci, ker še ni bilo družabnih omrežij. Pri prelomnih dogodkih pa je tako, da so za vedno zapisani v tebi in tistih, ki so bili tam. Pišeš slovensko glasbeno kulturo, kar je velik dosežek.

RADIJSKE POSTAJE STAVIJO NA VARNOST

Tomi: Jaz imam rad tako koncerte kot ustvarjanje glasbe. Seveda pa je v živo bend najboljši, takrat je sila najmočnejša. Bojan: Slovenske radijske postaje so trn v peti marsikateremu domačemu izvajalcu, ki je uspešen na terenu. Če bi se zanašali samo na radijsko predvajanje, bi nam trda predla. Na žalost je pri nas tako, da izvajalci zelo težko prodremo na komercialne radijske postaje. Očitno lastniki oziroma glasbeni uredniki ne verjamejo, da smo dovolj dobri, da bi nas lahko prodali.

Tomi: Niste dovolj varna izbira. Bojan: Zanimivo je, da nas označujejo za pop bend, a kljub temu težko pridemo na komercialne radijske postaje. Domača scena, ki je ves čas prisotna na radijskih postajah, pa na koncertnih odrih ne obstaja. Očitno obstaja obratno sorazmerje, kar me žalosti. Zlasti ker te iste postaje glasbenike rade izkoristijo za spletno promocijo in intervjuje. A ko prideš na intervju, da bi predstavil novo ploščo, med pogovorom vrtijo Billie Eilish. Absurdno. Tomi: Radijske postaje stavijo na varnost. Pesem mora biti že usidrana v ljudeh, tako da bomo prvo ploščo Joker Out verjetno poslušali čez dvajset let.

»Radijske postaje stavijo na varnost. Pesem mora biti že usidrana v ljudeh, tako da bomo prvo ploščo Joker Out verjetno poslušali čez dvajset let.« – TOMI

GORIVO OSTAJA ISTO, LE AVTOMOBILI SO MALO DRUGAČNI

Tomi: Rdeča nit rokenrol življenja je ista. Tehnologija, mediji, marsikaj je drugače, gonila sila pa ostaja ista. Kako je bilo v šestdesetih, ne vem, ko gledam dokumentarce, vidim, da je bilo podivjano. Sem si pa oddahnil, ko sem videl, da je na koncertih Joker Out podobno. To ti nariše nasmeh na obraz. Rokenrol kot gorivo ostaja, le avtomobili so malo drugačni. Bojan: Mi in naši sodobniki verjetno živimo bolj čisto kot generacije pred nami. Naš bend sestavlja pet pridnih študentov, pravi rokenrol etos nam tega niti ne bi dovoljeval. Veseli smo, da je tako, ker bi radi preživeli 27. leto. Očitno pa so bili tudi fantje iz Siddharte dovolj pridni … Saj si starejši od 27 let, Tomi? Tomi: Sem. Na srečo in na žalost. (smeh obeh)

Piše: Leja Kovačič • Foto: Primož Korošec