Aleks Simčič in Aleš Kristančič o slovenskem vinarstvu
Piše: Leja Kovačič . Foto: osebni arhiv
Eno je zgodba, ki jo vsak vinar mora imeti, drugo pa realnost, torej kaj se zgodi, ko odpreš flaško po dvajsetih ali tridesetih letih in se ti ni prav nič nerodno postaviti ob bok flaški kateregakoli vinarja, ki je pred leti prodajal mnogo dražje kot ti. To je tisto, kar Slovenci imamo. S tem pridemo daleč. A če je danes Slovenija po svetu znana po svojih vinih, moramo vedeti, da nam ni bilo prav nič podarjeno,« pravi Aleš Kristančič, v smehu pa mu pritrdi Aleks Simčič: »Treba je bilo vzeti flaško in iti po svetu.« Čeprav si lahko v Brdih pomahata z enega hriba na drugega, se ne vidita prav pogosto, dan ima pač omejeno število ur, dela pa je veliko. A ko se vidita, je lepo, da ponoriš, se strinjata.
Aleks: Ravno sem bil na Kitajskem, tam so slovenska vina našla svoje mesto. Ne samo zaradi količin, ki jih prodamo, temveč tudi po prepoznavnosti pri vinskih poznavalcih. Aleš: Na Kitajskem smo priljubljeni pri tistih, ki znajo uporabljati svoja čutila in se ne zanašajo samo na sloves. Imamo potencial, da postanemo zelo priljubljeni pri kitajskem srednjem razredu. Me pa včasih preseneti, ko mi kdo piše, da je pil naše vino na primer v Azerbajdžanu.
Aleks: Le kako je prišlo tja?
Aleš: Morda po morju v kaki flaški, ki je padla z barke. Ali pa greš na Maldive na samoten otok in misliš, da ne boš srečal nič in nikogar znanega, a kar naenkrat na mizi vidiš naša vina. (smeh)
Aleks: Vinski svet je hkrati velik in majhen.
TEŽJE JE DELO, VEČJI JE LAHKO LONČEK Z VINOM
Aleš: Človek v dobri kapljici vina uživa, dokler je živ.
Aleks: Je pa pomembno, da mladi ne pijejo slabih vin, da nimajo slabih izkušenj. Če bodo pokušali dobra vina, bodo do tega imeli pravi odnos.
Aleš: Potem znajo tudi reči ne, če jim kaj ni všeč. Aleks, jaz in drugi vinarji smo bili na isti poti, lahko bi nam vino tudi škodovalo, a nam zaradi nehotene, a hkrati močne vzgoje ni. Če bi kdo od naših staršev videl, da bi si točili likerje ali pivo, bi nam verjetno kaj rekli, dobro vino pa smo vedno lahko pokusili. Ko so govorili o dobrem vinu, sem ga tudi sam želel pokusiti. Če smo mi staroselci vinskega sveta in če je vino del naše kulture, potem ne potrebujemo prepovedi, ki jih poznajo v državah, kjer vino nima takšne tradicije. Pri nas je del kulture, da se pije ob obroku, da se pije, ko delaš, ker vino daje moč. Moja nona je vedno rekla: “Težje je delo, večji je lahko lonček z vinom.” Kot otrok sem našim koscem nosil lončke z vinom, tisti bolj pridni je dobil večjega. (smeh) Vino imamo tudi v himni. Zato bi bilo bolje, da bi v zakon napisali, da raje pazimo, kakšno vino pijemo, čeprav bi seveda še vedno veljala omejitev za vožnjo. Če piješ dobro vino, je alkohol v tej zgodbi najmanj pomemben, vse drugo je bolj pomembno.
PRI NAS JE NARAVA PRECEJ MANJ UNIČENA
Aleks: Mi smo največji porabniki tega, kar izdelujemo, smešno bi bilo, če bi delal sam proti sebi. (nasmeh) Sreča je, da Slovenija ni prišla pod vpliv, pod kakršnega so prišle kake visoko produktivne regije, tam so zastrupili cela območja. Pri nas je narava precej manj uničena kot kje drugje.
Aleš: Grdo obdobje v kmetijstvu se je začelo z začetkom uporabe pesticidov. Mi smo bili takrat na primer vsaj osem let v zaostanku za našimi sosedi. Jaz sem hodil na srednjo kmetijsko šolo, kjer so nas veselo učili o vseh herbicidih. Mi pa smo doma trte še vedno okopavali. Profesorja sem vprašal, zakaj jaz svojega očeta ne morem prepričati v uporabo herbicidov. Rekel je, da moj oče ni hodil v šole, jaz pa bom to spremenil. Kar težko verjeti, kajne? No, oče mi ni dovolil, da bi prav veliko spremenil. Takrat smo zaostajali za svetom, ker tega nismo počeli, zdaj pa vemo, da smo bili na pravi poti. Če bi delali drugače, danes ne bi bili, kjer smo. Brda bi morala biti oaza naravnega kmetijstva, potem bi lahko manj vlagali v promocijo in več v to, kar delamo. To je prihodnost.
BOGASTVO BRD JE, DA SO ŠE VEDNO V ROKAH DOMAČINOV
Aleš: Prav je, da so ljudje šli v Toskano, da so videli, da so lahko primerjali. Ni treba, da se počutimo manjvredne v primerjavi s katerokoli regijo. Smo delavci, pravi kmetje. Biti moramo še boljši kot Toskana. Tja je prišlo veliko tujega kapitala, veliko znanih imen iz drugih panog, tudi šovbiznisa, mi pa smo tu Simčiči, Kristančiči, Jakončiči, Polenčiči, Prinčiči in drugi »čiči« naredili vse sami. (smeh) Če bi Stinga vprašal, koliko dni macerira, bi znal odgovoriti? (smeh)
Aleks: Sting ima namreč v Toskani klet.
Aleš: Enkrat se je k nam pripeljal zelo ugleden avto, nekdo me je prišel vprašat, ali bi šel k Stingu delat vina. Sem rekel, da bi, če je tudi on za, da jaz postanem pevec. (smeh)
Aleks: Bogastvo Brd je, da so še vedno v rokah domačinov, skrbeti moramo, da bo tako tudi v prihodnje, ker se bodo le tako lahko entuziazem, energija, volja in želja po napredku prenesli naprej. Vemo, da je v vinarstvu en rod premalo, da se pokažejo rezultati. Kar danes žanjemo, je rezultat dela malo več kot 30 let, to pa je vodilo nekaj posameznikov.
TI BOŠ NASLEDNIK, TI BOŠ NASLEDNJI GOSPODAR
Aleks: Velik izziv je, kako vključiti naslednjo generacijo. Ko smo bili mi mladi, je bilo drugače, ker ni bilo toliko drugih možnosti, ni bilo takšnega pretoka informacij, ustaljena praksa je bila, da so otroci prevzeli posel. Danes pa to ni samoumevno, saj imajo mladi več možnosti. Treba jih je torej motivirati, da to dojamejo kot izziv.
Aleš: Poglej svojo zgodbo; oba sinova sta se odločila, da nadaljujeta zgodbo. Kljub težkemu delu na kmetiji vam je uspelo otrokoma dati dovolj lepo otroštvo, da tega nista zasovražila.
Aleks: Meja je tanka …
Aleš: Mi nismo imeli toliko izbire kot mladina zdaj, kot je rekel že Aleks. Prve besede, ki sem jih jaz slišal, so bile: ti boš naslednik, ti boš naslednji gospodar. Jaz pa kot majhen sploh nisem imel pojma, kaj to pomeni. (smeh) Mene pa je Vesna (žena, op. p.) naučila, da je treba otroka pustiti, in če se bo potem odločil, da bo ostal doma, bo ob tem srečen. In tudi pri nas sta se oba otroka odločila, da bosta zgodbo peljala naprej. Ko sem bil jaz majhen, pa je moj oče v tujini kupil nov traktor, potem so ga morali tam razstaviti, da smo ga lahko pripeljali v Slovenijo, saj smo lahko uvozili samo rezervne dele, ne pa celega traktorja. No, in ko smo to počeli, je oče rekel: to delam zate, da boš imel ti lepše življenje. (smeh) Takrat je bilo pač tako, a jim nič ne zamerim. Zdaj pa je počasi tudi za nas prišel čas, da se posvetimo kaki skrivni strasti, kajne, Aleks? Lahko gremo okoli soda vina tudi stokrat, preden se nekaj odločimo, saj nas nič več ne priganja. (smeh)
Aleks: Večina mladih v Brdih je zelo zagrizenih. Dobivajo se, se učijo, poskušajo. Ne samo naši otroci, vsa generacija je zelo ambiciozna.
Aleš: Njihova volja in predanost sta neizmerni, zelo smo hvaležni za ta sveži veter, ki nas žene naprej.
Aleks: Tudi zaradi njih vidimo, da nam ni treba biti ne Bordeaux in ne Burgundija, da smo Brda. Ni nam treba imeti vsega, kar imajo drugi, dovolj dobri smo s tem, kar imamo tu.