Ilustracija: Blaž Porenta
TAO PORCHON-LYNCH, učiteljica joge, plesalka, igralka
Ne zgodi se pogosto, da človek v hotelski avli naleti na 97-letnico z brezhibno eleganco, odeto v svilo sredi prihajajočega mraza, v drži in z gestiko igralskih div iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Tao Porchon-Lynch je v Guinnessovo knjigo rekordov zapisana kot najstarejša učiteljica joge na svetu. Še vedno jo, nekajkrat na teden, poučuje v newyorškem okrožju Westchester. Obenem pa potuje po svetu, zmaguje na plesnih tekmovanjih in piše knjige …
Življenje nekdanje igralke studia MGM, manekenke modnih hiš Chanel in Lanvin se bere kot napet roman: rodila se je v Indiji, živela v Franciji in Angliji in se v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustalila v ZDA. Njena profesionalna in zasebna pot se je križala s tisto Marilyn Monroe, Joan Crawford, Marlene Dietrich, Gena Kellyja in seveda Gandija.
V Indiji, kjer se je rodila, je ostala do leta 1939, njen stric, pri katerem je odraščala in bila vzgojena, je bil tesen prijatelj premierja Nehruja in Gandija. »Spomnim se, kako je ta mali mož sedel na tleh pri nas doma na večerji in vsi gostje so silili v njegovo bližino … Kmalu po tistem pa mi je stric rekel, da greva na potovanje in naj dam v torbo malo perila, nekaj preprostih oblačil, in tako sva se udeležila solnega pohoda.«
Leta 1939 je zapustila Indijo in se odpravila v Francijo, k svoji teti. »Moj oče je bil Francoz, ki se je bil rodil v Angliji, mama pa Indijka. Mama je umrla med mojim rojstvom, zato sta me vzgajala stric in teta. V Franciji in Angliji sem se pridružila odporniškemu gibanju in moja naloga je bila, da ljudem pomagam pobegniti pred smrtjo, ne glede na narodnost in veroizpoved.«
IZ INDIJE DO HOLLYWOODA
Njeno življenje je bilo in ostaja zelo zanimivo in razgibano; rodila se je v Indiji med prvo svetovno vojno in odraščala v živahnem okolju indijskega obmorskega mesta Pondicherry v Bengalskem zalivu. Še pred svojim dvajsetim letom se je preselila v Francijo, tam živela pri teti in pred nacisti skrivala Jude, ko pa je sama padla v nevarnost, je pobegnila v Veliko Britanijo in svoje delo pri uporniškem gibanju nadaljevala v Londonu. Med bombardiranjem Londona je celo kot plesalka nastopala v enem od priljubljenih lokalov in Britancem dvigovala moralo. Potem je leta 1948 poskusila srečo v ZDA, zaradi pariške slave in plesnega talenta je podpisala pogodbo s filmskim studiem MGM in takrat se je rodilo njeno prijateljstvo z igralcema Cesarjem Romerom in Burgessom Meredithom, začela je poučevati jogo, potem pa so se pridružili še drugi iz MGM. »Pri tem mi je pomagala Indra Devi, precej starejša od mene, ki je igralce poučevala jogo pred menoj. Videla je, da hočem postati filmska igralka, v resnici pa sem bila bolj nadarjena za poučevanje joge. Sama je bila veliko pomagala, prav z jogo, Glorii Swanson in Greti Garbo.« Zato so torej ženske filmske zvezde iz petdesetih videti tako prefinjene, kot da bi imele poudarjene čisto drugačne mišice, kot jih imajo ženske danes. (smeh) »Ne vem, vem, da so takrat ženske bile ljubke …« Se spominja, kaj je tako korenito vplivalo na to, da se je odločila za jogo, ki ji je tako spremenila življenje? »Bilo je še prej, pred jogo, spomnim se, ko mi je stric nekoč rekel, da nikdar in v nobeni situaciji ne gre na druge ljudi gledati zviška. Resnica je ena, je govoril, so samo različni zorni koti, iz katerih gledamo nanjo. To mi je zelo jasno vcepil v glavo. Bil je prijatelj indijskega jogijskega guruja, filozofa in pesnika Šri Aurobinde, ki je imel v naši provinci svoj ašram. Lahko rečem, da sem imela zelo dobre učitelje. Nikoli nisem pozabila, kaj so me učili.«
Ko je umrl njen mož, Bill Lynch, je Tao ves svoj čas posvetila jogi. Organizirala je nešteto seminarjev o jogi in zdravem načinu življenja ne samo v ZDA, kjer jo je ob neki priložnosti na Times Squaru gledalo in poslušalo kar petnajst tisoč ljudi, temveč povsod po svetu.
SPOROČILA NARAVE SO MEDITACIJA
Seveda pa so bili, ko se spominja svojih prvih desetletij življenja, trenutki – ko je, tako kot marsikdo v svetu zabave in blišča, čeprav prijetnega – kot zatrjuje, skoraj izgubila tla pod nogami. »Morala sem se vračati v Indijo, vsaj za nekaj časa, da sem se spet posvetila izključno jogi in duhovnosti, morala sem se vračati na tisto obalo, kjer sem kot osemletna deklica videla fante, ki so izvajali jogo, za katero mi je bila takrat teta rekla, da nikakor ni primerna za deklice.« »Tako sem se za nekaj časa vrnila domov, v času ameriškega lova na čarovnice, tudi na umetnike, ki so se spogledovali s komunizmom … V času kitajskega pustošenja po Tibetu, zaničevanja budizma … Hotela sem priti do Resnice.«
Navadno slišimo, da je meditacija najboljša prijateljica joge. Tao meni, da jo je mogoče izvajati, tako kot jogo, kadar koli in povsod. »Zame je meditacija pogled na čudovito pokrajino, poslušanje zvokov narave, igra z živalmi, na katere naletim med sprehodom. Enostavno verjamem v naravo, in vsa njena sporočila so zame meditacija.«
NIKOLI SE NIČESAR NISEM BALA
Tao tudi ne verjame v starost. Verjame v cikel življenja. »Tako kot se več stoletij stara drevesa čez pomlad na novo rodijo, tako je tudi zame. Zakaj bi torej naše naloge odlagali na jutri? Kaj pa, če jutri nikdar ne pride? Biti celosten je ena najtežjih nalog v življenju, zato se izogibajmo početi stvari samo napol. Ne razmišljajmo, kaj lahko gre narobe, razmišljajmo samo o tistem, kar gre lahko prav. In potem se bo vse resnično zgodilo tako, da bo prav.«
Tudi zato je nikdar nič ni ustavilo. »Zavestno sem sprejemala odločitve. Nikoli se nisem ničesar bala, moj stric je vedno govoril, če v nekaj zares verjameš, boš to tudi storil. In tako sem v ZDA prišla kot ena najslavnejših fotomodelov in manekenk modnih hiš Jean Dessès, Coco Chanel, Jeanne Lanvin, Marcela Rochasa, Jeana Patouja in Else Schiaparelli.« Nadeli so ji vzdevek »najdaljše noge Evrope«. Igrala je tako na odrskih deskah kot v filmih, med njimi v produkcijah, kjer sta nastopila Elizabeth Taylor in Bob Hope. Imela je smisel za povezovanje ljudi, obenem pa tudi za posel, studiem je zaradi svojih poznanstev z vsega sveta pomagala tako pri produkcijah kot kasneje tudi pri distribuciji.
KO DIH POTUJE SKOZI TELO
Medtem ko se pogovarjava o njenem življenju in o tem, kako ljudi naučiti biti radostni, se večkrat vrne k spominom na svojega strica Vitala Porchona, ki jo je naučil, da nikdar ne sme odnehati na poti k ciljem, in k svojima učiteljema Šri Aurobindi in svamiju Vivekanandi, ki je jogo razširil v zahodni svet.
Tao pravi, da je, ko gre za jogo, dihanje pomembnejše od vsega in da poze, ki jih ne izvajaš pravilno, k ničemur ne pripomorejo. »Pomembno je, da med izvajanjem joge čutite, kako dih potuje po vašem telesu – če ste v stiku z dihom v svojem telesu, boste lahko izvedli kar koli. Tega sem se naučila že zelo zgodaj in seveda tudi tega, da je za učitelja joge ključno, da premore sočutje. Nismo vsi enako grajeni in naša telesa niso enako prožna. In to za vadeče ne sme biti ovira, ne smete jih usmerjati tako, da se primerjajo z drugimi …«
Ampak da se vrnemo k njej, potuje po svetu, zmaguje na plesnih tekmovanjih, piše knjige, ima neverjetno oster um in prožno telo; kakšna je njena skrivnost? »Poskušam biti čim bolj povezana z energijo univerzuma.« Kako? »Verjamem v pozitivno mišljenje, pošiljanje dobre energije, verjamem, da bo vse dobro, če bomo le spoštovali in ljubili drug drugega. Bistvo vseh nas je ta večna energija, ki jo premoremo in jo mnogi v življenju zavržejo. Ko človek pozabi, kdo je in zakaj je tu, je dobro, da se po pomoč obrne k naravi, samo iz narave se lahko naučimo, kaj je dobro in kaj je prav. Tam je mladost, večna regeneracija. Obenem pa ne verjamem v odlašanje, v odlašanja vseh vrst, mislim, da je treba živeti, kot da je to naš zadnji dan, naš najboljši dan v življenju …«
VINO, VISOKE PETE IN SMEH
Zato jo vprašam, česa si sploh še želi, ko je vse že doživela in doživlja življenje nekajkrat bolj intenzivno kot desetletja mlajši ljudje. Prešerno se zasmeji in pravi, da bi rada prepotovala ves svet: »Videti svet! Ničesar se bati in videti ves svet!«
Verjetno je, tako kot pravi njena prijateljica, soavtorica njene biografije in sama zelo uspešna ženska, dr. Terry Kennedy, za Tao koncept starosti zelo preprost. »Vitalnost je nekaj, kar človek izžareva in kar prihaja od znotraj, nekaj, kar delaš z drugimi in je samo dobro, samo dobre misli in dejanja.«
Tao ne je mesa in ne pije vode. Je dobra poznavalka vina in ena od ustanoviteljev American Wine Society. »Zjutraj spijem sok, iztisnjen iz sadja, in včasih pozabim jesti. Bistveno je, da se veliko smejem, zato pravim, da bi ljudje, ki se niti enkrat ne nasmehnejo čez dan, morali razmisliti, kaj je narobe z njimi in njihovim ‘smejalnim aparatom’.«
O starosti ne govori, zato pa ve, kaj je vitalnost: »Tega se je mogoče naučiti, v nasprotju s starostjo, ki gre svojo pot. Biti vitalen pomeni vzpostaviti globok odnos z naravo in njenimi ‘skrivnostmi’.« Kaj so te skrivnosti? »Treba je znati razumeti odnos med ljubeznijo in izgubo, upanjem in radostjo, zmago in predajo … Samo za to gre, za ravnovesje, to narava dobro razume, človek pa se mora priučiti.«
Ko jo ob koncu najinega srečanja vprašam, čemu se najteže odreče, odgovori, da so to visoke pete. »Ko ne delam joge, sem ves čas v visokih petah, in tudi na Machu Picchu sem ‘priplezala’ v njih.« Še vedno pleše, do danes je bila na različnih tekmovanjih s plesnimi partnerji, ki so sedemdeset let mlajši od nje, kar 700-krat na prvem mestu.
»Bistveno je, da se veliko smejem, zato pravim, da bi ljudje, ki se niti enkrat ne nasmehnejo čez dan, morali razmisliti, kaj je narobe z njimi in njihovim ‘smejalnim aparatom’.«