KSENIJA BENEDETTI, šefinja Protokola Republike Slovenije
Živahna je. Obožuje humor in pravi, da je zato življenje lažje. Pozitivna je. Profesionalna. Vsega se loti temeljito, pa naj gre za protokolarno službo, avdiozapis njene knjige ali ljubiteljsko telefonsko fotografijo. Na videz izjemno uglajena in lahko bi rekli tudi hladna, v sebi pa nosi veliko sproščenosti in cel paket energije.
Veselila sem se srečanja in zamudila v predsedniško palačo. O tem sem takoj obvestila njeno tajnico. Mojstrica protokola mi je oprostila, saj je šlo za višjo silo v obliki zaprte bližnje ceste zaradi prometne nesreče. A priznam, nervoza je bila v meni, ker protokol zahteva, da se držimo dogovorjene ure. »Razumem,« je mirno dejala in mi priznala, da ima sicer alergiji na klasično zamujanje in neprimerno rabo telefonov. Usedeva se na udobno zofo ter se ob kavi in čaju zapleteva v zanimiv pogovor. Pisarna je polna spominov in literature, lepa in urejena. Na omari ima poseben prostor uokvirjena, njej posvečena pesem na belem papirju, zapisana z modrim kemičnim svinčnikom, rojstnodnevno darilo moža, Borisa Cavazze. »Poglejte, v moji pisarni je red, a ni vse kot iz škatlice.«
Primorka Ksenija Benedetti deluje uglajeno in uradno, a pod površino se skriva iskrivost, ki jo takoj opaziš. »Najbrž sem edina šefinja protokola na svetu, ki ima tri tatuje,« se navihano zasmeji. Enega poleti skriva pod kakšnim večjim kosom nakita na zapestju, druga dva, na hrbtu in rami, pa z oblačili. Rada jih nosi že dvajset let, čeprav možu in mami tatuji niso všeč.
Prav posebna ženska je. Energije ji zagotovo ne primanjkuje, to sem zaznala takoj, ko sva se rokovali. Verjame v vesolje. »Sem agnostikinja in ateistka obenem, verna sem v drugem pomenu. Nekaj je. Preveč stvari se mi je zgodilo ‘po naključju’, da bi bila lahko samo racionalna. Temu pravim vesolje.« Močna ženska je, zato jo je vesolje združilo z močnim moškim. »Midva sva uspešna vsak na svojem področju. Rada pa imava bolj intimno vzdušje. Dopolnjujeva se. Vedno dam njemu najprej prebrat svojo kolumno in tudi o njegovem delu se pogovarjava. In to je fino, ta obojestranska spodbuda in opora,« iskreno opiše njun odnos.
Audio knjiga Protokol Simfonija Forme
SIMFONIJA FORME
Pred devetimi leti je izšla prva izdaja njene knjige Protokol, simfonija forme. Šeststo strani v 2000 izvodih je bilo razprodanih v treh mesecih. Zgodila se je čisto naključno, pravi. »K meni je prišla dr. Danijela Brečko, nekdanja direktorica založbe GV planet, z zamislijo, naj napišem knjižico o protokolu. Takoj sem se lotila dela, a je do izida trajalo kar štiri leta. Vedno se vsega lotevam temeljito, zato potrebujem tudi določen čas. Podobno se je zgodilo z avdioknjigo. Ravno tako so ‘me našli’ mladi fantje podjetja Audibook, ki so želeli posneti mojo knjigo. Rekli so, da bi začeli kar takoj. Čakajte malo! Najprej jo moram še enkrat prebrati in morda posodobiti. Kdo pa bo bral? Imamo svoje bralce, so dejali. A sem raje vseh dvanajst izbrala sama. Začela sem doma z Borisom, Sebastianom in njegovo partnerico Ajdo Smrekar ter nadaljevala z ljudmi, ki so mi ljubi tako in drugače: Vesna Milek, Vojko Belšak, Ivan Lotrič, Lotos Šparovec, Milena Zupančič, Darja Zgonc, Jožica Avbelj, Marcel Štefančič in Boštjan Romih. Meni so vsi glasovi všeč, od Marcela do Ivana, tako kot v glasbi – poslušam vse od klasike do roka!«
Ideja za to obliko knjige se je porodila Anžetu Ocvirku. Med tekom je ugotovil, da izgublja čas za študij. Tako se je začelo snemanje prvih avdioknjig za študente prava kot pomoč pri študiju. »Moja knjiga je ena izmed prvih, ki je pomenila širitev njihovih avdioknjig tudi na druga področja. Bila sem počaščena. Fantje so mi povedali, da so se veliko naučili o protokolu, » v smehu razloži idejni koncept.
Poslušajte kako zveni knjiga s pomočjo Mirage AR9 aplikacije na vašem pametnem telefonu
NAJPOMEMBNEJŠA POSTRANSKA STVAR NA SVETU
Je vsakdanje življenje lažje ob poznavanju protokola, me zanima. »Seveda. Sem zagovornica večje sproščenosti, ampak ne gre brez spoštovanja do drugih ljudi in za to v bistvu gre. Nekoč je obstajal kup pravil, ki jih danes ni več, ampak je že v redu tako. Ni treba, da smo tako zapeti. Spoštovanje lahko živimo sproščeno. Sama sem zelo sproščena oseba, a nikoli ne bom šla prek meja. Nikoli. In vem, da se to da. Ni nam treba nazaj v 18. stoletje. Saj tudi jaz ne znam čisto vsega narediti najbolj prav, recimo jesti kakšnih polžev, ker jih nisem nikoli jedla. Ni pa treba, da se pri hrani vsi povsem zapacamo in glasno ‘mlaskamo’, ker je to zoprno za človeka, ki sedi zraven. Osnove so ključne, saj jaz nisem protokolarna policistka!«
Protokol in pravila primernega vedenja so podobno kot nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je nekoč dejala in všeč mi je ta stavek. »Seveda, to niso najpomembnejše stvari v življenju, tako kot tudi ‘fuzbal’ ni. Čeprav včasih deluje, da je. Ni konec sveta, če ne naredite česa povsem po pravilih ali koga narobe naslavljate. Bistveno je spoštovanje. Ko to prekršite, avtomatsko prekršite tudi pravila. Pa še nekaj je, kar je odvisno od občutljivosti različnih kultur in narodov. Če se pogovarjate z Nemci in Avstrijci, bo treba čisto natančno povedati vse nazive in prav nobenega pozabiti. Če boste z Japonci, se jih nikakor ne smete dotikati, in podobno. V poslu je ta pravila treba poznati, sicer lahko sklepate slabše posle. Tega se ne zaveda dovolj poslovnežev. Nekateri gospodarstveniki pa so v tem res briljantni.«
Protokol je komunikacija, zato me zanima, kako dobra mora biti v nebesedni komunikaciji. Ste jo veliko preučevali, vprašam. »Ne. To je prišlo z leti. Vse te stvari so del značaja in res je, da se pozna, če se je v otroštvu vzgoja dotikala primernega spoštljivega vedenja ali če je bilo take vzgoje preveč – potem so ljudje preveč zapeti. Prava mera mora biti. Res pa je, da tudi meni kdaj kaj uide pri nebesedni komunikaciji,« se zasmeji. »Moj obraz je lahko leden, s pogledom pa ne morem ‘zablefirati’.«
Prihod kraljice ELIZABETE II in VOJVODA EDINBURSKEGA
CARPE DIEM
Je zahvala največji poklon vašemu delu? »Tako je. Nekateri to znajo narediti primerno, drugi pa žal ne. Napišejo diplomatsko zahvalo ali takšno iz srca. To zaznam. Osebne čestitke so še bolj pomembne. Prijazen stisk roke in zahvala ne le meni, ampak celotnemu timu. Nikoli ne bi bila tukaj tako dolgo, če ne bi imela takih sodelavcev. To so izvrstni ljudje, izvrstna ekipa smo. Enako je v poslu – ljudje se ne zavedajo, kaj pomeni dober tim sodelavcev. Treba je skrbeti za ljudi, ne samo za denar.«
»Vaš posel dejansko zahteva, da zrežirate dogodke, zato je Borisova izjava, da je protokol zrežiran teater, popolnoma na mestu.« »Dejansko za vsak dogodek napišemo scenarij.« Kaj jo najbolj fascinira – je to natančna dispozicija ali morda ljudje? »Ljudje. No, nekateri. Drugi pa manj. Videla sem že veliko ljudi in veliko različnih značajev ter imela možnost spoznati spremembe teh značajev, ko so prišli na določen položaj. Skoraj vedno s spremembo značaja na slabše. No, seveda ne vsi, nekateri pa zelo drastično, in to me blazno moti. Tega z ničimer ne morem opravičiti. Zato mi je pri Borisu všeč, da je tako preprost, čeprav je igralski velikan, in v sebi nosi naravno pravičnost in zato je včasih tudi tako brutalno iskren.«
Ksenija zdaj in Ksenija pred sedemnajstimi leti, ko je vstopila v to palačo? »Nič drugače ne morem gledati glede službene poti, vedno sem bila dobra v svojem delu. Kilometri le pripomorejo k temu, da laže delaš. Po petdesetem pa sem dozorela v splošnih pogledih na življenje. Začela sem živeti drugače. Sprememba je v tem, da znam bolje razporediti čas. V filmu Neskončna lepota (La grande belezza) glavni lik reče: Zdaj imam že toliko let, da mi ni treba več izgubljati časa s stvarmi in ljudmi, ki mi res niso všeč. Točno to počnem. V službi je seveda drugače, tam včasih moram, sicer pa skrbno razmislim, kam bo šel čas vsakega dne, ker jutri me lahko ni več. Prej nisem tako razmišljala. Carpe diem. Ne izgubljam časa z ljudmi, ki mi niso blizu. Ne da se mi. Čas je dragocen, veliko bolj kot denar,« izda svoje vodilo simpatična Primorka.
Umetnost jo privlači že od nekdaj. Čuti tudi posebno strast do telefonskega fotografiranja. Ima morda najbolj priljubljen motiv? »Ne, fotografiram vse, kar pritegne moje oko. Lahko je le detajl. Ali ko vidim Borisa v posebno zgovorni pozi.« Vidi in ujame na svoj samsung. Kako pa samo sebe opiše v treh besedah? Malce premisli in počasi začne naštevati: »Vedra, ustvarjalna, ljubeča. Pa tudi dobro organizirana in še kaj. A ste mi dali na izbiro samo tri,« se navihano zasmeji.
__________
Povzeto po članku PLATNO, revija Goodlife, december 2017
__________
PREBERITE ŠE: