Reševal in selfnil: Janez Usenik
JANEZ USENIK – komik, igralec, novinar, oče treh hčera, o tistem junaštvu, ko s pravimi besedami in iskrenimi ušesi rešiš košček sveta, nekomu pa lahko tudi ves svet.
Noben heroj nisem … Naj zveni še tako smešno, ta stavek je težko izreči. Vsaj za nas, ki smo odraščali najprej ob risankah in stripih, potem ob knjigah, filmih in igricah. Ki smo sanjali o tem, da bomo nekoč imeli priložnost storiti kaj velikega, da bomo rešili svet, ali vsaj košček sveta. Sanjali smo, da bomo postali Robin Hood, Aragorn ali Han Solo. Potem smo odraščali in vsako leto želje malce znižali. Najprej bi bili čisto zadovoljni, če bi postali vsaj stranski junaki, Mali John, Legolas ali Luke Skywalker (on je bil zame vedno druga izbira, predvsem zato, ker namesto punce na koncu dobi sestro). Z leti pa bi bili vedno bolj pripravljeni biti celo Mlinarjev Much, Haldir ali Garven Dreis. Morda teh imen ne poznate, a bili so zraven. Bili so tam, ko so se dogajale velike zgodbe. Žal zgodbe, ki obstajajo le v legendah. Odraščanje pa prinese spoznanje, da v resničnosti takšnih zgodb ni. Da ni herojev, ki bi z enim dejanjem popravili svet.
Noben heroj nisem … Ampak … So večeri, ko ti vendarle ostane tisti ampak. Običajni večeri, denimo, ko družba uživa ob kakem kozarčku preveč in kakem premisleku premalo. Takrat se, tako se zdi, rodijo stare želje, da bi rešili svet. Ponavadi se to izraža v pogovorih, ki se prej ali slej vrtijo okoli reševanja takšne ali drugačne krize. Takšni pogovori seveda nikoli ne spremenijo sveta, a včasih ob takšnih večerih vendarle dobiš tudi priložnost, da postaneš junak.
TIŠINA NOSI RAZLIČNE TONE
Tisti večer je X sedela nekoliko odmaknjena od družbe, del nas, a hkrati sama. To se nikomur ni zdelo čudno. Bila je pač tihe narave, redko je silila v ospredje in tega smo bili vajeni. Toda tisti, ki znajo poslušati tišino, vedo, da ta nosi različne tone, in tisti večer je njena tišina zvenela še posebno temno.
Noben heroj nisem … ampak … tisti večer sem stopil do nje z najbolj junaškima stavkoma, kar jih je kdaj izrekel kak filmski junak. »Kako si? Daj, govori z mano.« In potem, medtem ko so se pri mizi nedaleč stran prerekali o financah, politiki in globalnih težavah, sva midva ure dolgo govorila o resničnih, majhnih bolečinah. O razočaranjih, prevarah, dvomih in strahovih. Bile so solze, bil je smeh, bil je stisk rok in bil je topel prijateljski objem ob koncu večera. In bil je tisti občutek, da je v pravem trenutku nekdo stopil v tvoj svet in ti rekel tistih magičnih pet besed, ki spremenijo vse. »Vse bo še v redu.«
»Bil je tisti občutek, da je v pravem trenutku nekdo stopil v tvoj svet in ti rekel tistih magičnih pet besed.«
BOLEČINA. DEMONI. KDO JE JUNAK?
Z X sva še vedno prijatelja. Danes je srečna. Ne le po moji zaslugi, saj nisem junak prve kategorije. Nimam ne puščice, ki bi preklala bolečino na dvoje, ne meča, ki bi premagal bese. Ne vozim Milenijskega Sokola, da bi jo odpeljal stran od vsega, kar jo muči. Tega običajni ljudje pač nimajo. Ona je svoje demone morala premagati sama. A vem, da sem, zaradi tistega preprostega večera, vendarle junak. Much, ki ji je skrivaj uplenil malo veselja, ko ga je bila lačna. Haldir, ki je prišel, ko je mislila, da je sama. Dreis, ki ji je varoval hrbet in ji s tem pomagal, da je lahko postala junakinja svoje zgodbe. Noben heroj nisem … ampak … včasih rešim svet, ali vsaj košček sveta. Včasih le z besedo in nasmehom.