Foto: Maja Tomšič, osebni arhiv Zale Đurič Ribič in Sebastjan Jarc
Zala Đurić Ribič – igralka, pevka, pisateljica
Sem prespala apokalipso? Mi hodi vihrava misel po glavi, ko se sprehajam ob megleni, zaspani Ljubljanici na lenobno torkovo jutro. Običajno hrupne, veseljaške kavarne je zamenjala čričkasta tišina in praznični občutek miru, ena sama živa duša pa še ne poseda na jutranji kavi. Čudovit polžasto počasen dan, pomislim. U izi, lagano. Ko tako prispem do cilja, me pozdravita prijetna strežajka in jazz glasba, sama pa se z rahlim občutkom vznemirjenosti usedem k ogromnemu oknu. Kavarna je majhna, vendar dobrosrčno domačna s tisto ekstra funky iskrico, ki človeku popestri še tako brezbarvno jutro. Tako ne mine niti pet minut, ko v kavarno vstopi visoka kratkolasa temnolaska z dvema psičkoma, na obrazu pa nosi ogromen nasmeh, ki je prav presneto nalezljiv.
VSE JE FLUIDNO
Letošnja tekmovalka Eme nosi poseben čar, ki človeku že na daleč sporoča simpatično neobičajnost. Zato me ne čudi, ko mi hči Kajmaka in marmelade že na samem začetku zatrdi, da se nerada opredeljuje. “Že štiri leta ne jem mesa, nekaj časa nisem jedla mlečnih izdelkov, pa mi je bilo še zmeraj težko reči, jaz sem veganka. Lahko si namreč že jutri zaželim jesti sir, pa mi bo potem nekdo očital, zakaj se pa potem tako opredeljujem. Podobno je z igralstvom. Vprašali bi me, ‘Aja, zakaj pa potem še poješ?’ Zato najraje preprosto rečem, ime mi je Zala in počnem stvari, ki jih imam rada. Vse je tako fluidno in postavljati meje je v popolnem nasprotju z mojo igro. Stalno se spreminjam, vsi se. Še Heraklit je rekel, da ne moreš stopiti dvakrat v isto reko.”
”Ona je lepa, nežna vilinka, jaz sem pa taka ‘odštekana’ bejba. Midve z mami sva eno, tako da bi se mi zdelo, kot da tekmujem z lastno roko.”
DVAJSETLETNICA PESMI ”ZBUDI SE”
Dobre pesmi se starajo kot vino, ki po mnogih letih v ustih še vedno pušča tisti sladek priokus. Zala je bila še dojenčica, ko je takrat novopečena mamica Tanja Ribič na evrovizijskem odru v Dublinu nastopila z lahkotno zvenečim šansonom Zbudi se. Kljub temu da je to njena mama, me zanima, ali morda ravno zato občuti kaj pritiska, da mora zmagati. Morda celo tekmovalnosti, da bi se uvrstila še višje kot ona. ”Z mami sva popolnoma drugačni,” mi odgovori z nasmehom. ”Ona je lepa, nežna vilinka, jaz sem pa taka ‘odštekana’ bejba. Midve z mami sva eno, tako da bi se mi zdelo, kot da tekmujem z lastno roko.”
Kaj pa ostali tekmovalci na letošnji Emi? Občuti do njih kaj tekmovalnosti? ”Iskreno, ne jemljem nikogar kot konkurenco. Glasbe ne pojmujem kot orodje za tekmovanje. Jemljem jo kot zabavo in namesto na piknik grem na Emo, namesto ob ognju bomo rajali ob kameri. Rada delim svojo umetnost z ljudmi in rada tudi sprejmem glasbo od drugih in se zato veselim soustvarjati z drugimi glasbeniki. Nekatere bom še spoznala, nekatere pa že poznam in vem, da so super osebe.”
”NIKOLI NE BI MOGLA ITI V NASPROTJE SAMA S SABO”
Kljub temu da mi ne sme razkriti ničesar glede svoje pesmi na Emi, pa jo vseeno povprašam o nastanku, rojstvu te melodije. ”Rada plešem, še raje pa vidim, da me kakšen šarmanten fant zavrti. V obeh pomenih besede,” mi navihano odgovori. ”Tako sem enkrat hodila po cestah New Yorka in mi je začela hoditi po glavi neka misel, ki je bila pospremljena z melodijo. Bila sem dobre volje, sonce je bilo zunaj in sem si začela prepevati melodijo, hitro zgrabila telefon in jo zapela v diktafon. Tako je nastal refren. Strašno me veseli, da bom lahko zapela svojo pesem, da ljudem pokažem, kdo sem. Nikoli ne bi mogla iti v nasprotje sama s sabo. Potem sem raje barista in delam iskreno kavo, kot pojem pesem, ki se ne sklada z mojo dušo. ‘Vibe’ se takoj začuti. Saj veš, kako pravijo, da pes takoj začuti strah. Kaj se šele skozi glasbo začuti, kaj poslušalci začutijo.”
”Raje sem barista in delam iskreno kavo, kot pojem pesem, ki se ne sklada z mojo dušo. ‘Vibe’ se takoj začuti.”
NEW YORK, BETONSKA DŽUNGLA SANJ
Zakaj pa ravno New York? Los Angeles je prav tako mesto priložnosti, dom hollywoodske filmske industrije. ”Ti povem šalo oziroma pravzaprav resnico, ki velja za L. A. in New York?” se zasmeje. ”Če ti v L. A. rečejo, lepo se imej, v bistvu mislijo, jebi se. Če ti pa Newyorčan reče, jebi se, pa v resnici misli, lepo se imej. Z Newyorčani ne potrebuješ paziti, kako govoriš, zato spadam tja.” In če bi morala primerjati Ljubljano in New York? ”Zdi se mi, da imam v Ljubljani večkrat pristrižena krila kot v New Yorku, čeprav je to moj rodni kraj. Tam so veliko bolj pripravljeni prisluhniti umetnosti kot tu, saj je tukaj velikokrat naš pristop do umetnikov s cinizmom. Vseeno pa si vedno pustim dovolj denarja na kartici, da grem lahko domov s prvim letom, če to zares potrebujem.”
Doda tudi, da je zdaj, ko je pobližje spoznala ameriško sceno, uvidela, kako nepomembno je dejstvo, s katerimi poznanimi ljudmi se družiš, v katerem znanem filmu igraš. ”Zdi se mi žalostno, da dajemo dandanes več pomena na to, če igraš kot statist v nekem hollywoodskem filmu, kot pa če daš vso svojo dušo v vlogo na odru Drame. Zadnjič je prišla punca do mene in mi dejala, da si je za Božička zaželela mojo pesniško zbirko. To mi je polepšalo cel teden. Ni pomembno število ljudi, ki te posluša, ampak kvaliteta in pristnost lastnega dela.”
”Če ti v L. A. rečejo, lepo se imej, v bistvu mislijo j*** se. Če ti pa Newyorčan reče j*** se, pa v resnici misli, lepo se imej.”
NI NOBENIH OVIR
”Večina Zbrke je nastala v gimnaziji, nekaj pa še v New Yorku,” mi zagotovi, ko jo povprašam o navdihu glede Zbrke poezije. ”Najti Zalo v globljem pomenu besede. Moč povezati vse stile med seboj in jih opisati z istimi pridevniki. Glasbo, igro, poezijo, modo. Naučila sem se, da ni nobenih ovir, sama od sebe sem odvisna. Nič ne more vplivati name, če se ne odločim, da lahko name vpliva.” Prvi bralec Zbrke pa je bil njen oče, Branko Đurić. ”Rekel je, da sem kot sodobna Mila Kačič, kako lepo.”
Pri vprašanju, ali morda ima najljubšo pesem, pa mi suvereno zatrdi, da je vsaka njena najljubša, drugače je ne bi dala noter. ”Imam tudi manj ljubše, ker se seveda tudi sama spreminjam. Še zdaj jo odprem včasih in jo malce drugače pogledam. Tako vidim, da imajo nekatere v sebi skrite še popolnoma druge pomene, ki jih na začetku nisem zasledila. Očitno sem v nekaterih pesmi še nekaj začutila, kar takrat nisem sploh vedela, da izražam.”
VPRAŠAJ SE, KAKO SE POGOVARJAŠ SAM S SABO
”Moje poslanstvo na tem svetu je definitivno igra, poezija, glasba. Tega pa ne moreš izvajati brez izpostavljenosti. Na trenutke ‘mrzim’ ta svet, ko vidim, kako vse temelji na izgledu, manipulaciji. Po drugi strani pa imam tako rada vse, kar pride s slabim, da bom očitno morala tudi stranske učinke sprejeti. Zato moraš imeti močno hrbtenico. Na avdiciji moraš pokazati, da te nič ne vrže s tira, tudi slaba kritika. Jaz si vsak dan ponavljam, zakaj hočem to delati, kaj mi je res pomembno v življenju. Sam sebi moraš biti svoj najboljši prijatelj. Vprašaj se, kako bi se pogovarjal z najboljšim prijateljem in kako se pogovarjaš sam s sabo. Najboljšemu prijatelju ne bi nikoli rekel: ”Tega ne zmoreš!” Zakaj lahko torej to rečeš sebi? Bolj moramo biti prijazni do samih sebe.”
”Na trenutke ‘mrzim’ ta svet, ko vidim, kako vse temelji na izgledu, manipulaciji. Po drugi strani pa imam tako rada vse, kar pride s slabim, da bom očitno morala tudi stranske učinke sprejeti.”
ČE SE UPIRAM SVOJEM NAMENU, SEM ZGOLJ ŠTEVILO, SEM BUREK!
Ko ji razkrijem, da je bila njena kolumna pri naši reviji prava uspešnica sama zase, ji kar zažarijo oči. ”Vesela sem, da je zunaj toliko ljudi, ki me ‘štekajo’, razumejo,” nasmejano zatrdi. ”Počutim se močno in slišano. Velikokrat imam kaj za povedati in se mi zdi škoda, da bi šla vsa ta energija v nič. Tudi v ljubezni ali kjerkoli drugje se nikoli ne trudim biti nekaj, kar nisem. Ne motijo me obsojajoči pogledi, ker vem, da sem iskrena. Bolj bi bilo grozno, da bi sama sebe obsojala. To bi se pa zgodilo, če bi bila neiskrena do same sebe, se trudila biti nekaj, kar nisem. Če pa v vsakem trenutku delam nekaj iskrenega, me bo to v naslednjem trenutku pripeljalo do sreče. Vsak je z nekim namenom na svetu in ta namen izpeljuješ z neupiranjem. Če se pa upiram svojem namenu, se trudim biti nekaj, kar nisem, ne izpolnjujem svojega namena in sem zgolj število, sem burek!”
”Moj recept življenja, po katerem delujem in ga ne morem prevesti v noben drug jezik, je ‘opuštenost’. Trudim se ne obremenjevati s stvarmi, tudi če se ne razpletejo tako, kot bi si želela, da bi se. Zato mi ni nič škoda, samo ‘idemo dalje i idemo dalje opušteno’. Naključje je usoda, usoda je naključje. Ne potrebujemo verjeti v Boga, da smo verni. Jaz verjamem v ljubezen, v intuicijo, sebe. In to je moje edino pravilo.”
____________
PREBERITE ŠE: