Foto: Mic Melanšek in Katja Stojilkovski (povsodjelepo.com)
ZANZIBAR, OTOKA Z NAPAKO
Živiva tik ob plaži. Do nje naju pelje žametna, 30 metrov dolga preproga iz svilnatega peska, ki mu zavida tudi moka. Ko teta Oseka posrka morje, nastane kilometer dolgo igrišče za otroke in raj za lokalne nabiralce vsega tistega, kar morje tam pusti. Rakci, školjke in verjetno še kaj, kar bom kmalu vtipkaval v google. Ko pa jo zamenja gospa Plima in k čajanki pokliče še gospoda Sončka, takrat se čez otok ulije galaktična galona turkizne barve. Bolj turkizno od tega ne gre. In če ne bi imel sončnih očal (zaradi česar sem videti kot še eden od ponosno pijanih Angležev), bi mi kombinacija beline peska in turkiznosti morja verjetno izžgala oči.
Na Zanzibarju sva. Ko sva izbirala kraj, nisva imela prav posebnih meril, le Azijo sva hotela po letu raziskovanja in pol pustiti pri miru. Pogrešava jo, zelo, a tokrat sva želela nekaj povsem drugega. »Greva na Sao Tome in Principe?« sem vprašal Katko. Na »Ojoj, kje pa je to?« in še tisoč drugih vprašanj sva odgovarjala tako dolgo, da so vozovnice poskočile na trikratnik svoje cene. »Kaj pa Zanzibar?« je predlagala. Hm … sliši se … predvsem lepo. In morsko. In nekje tam doli ob Afriki. Afrika. Ja, to bova. V Afriki, tisti pravi niže od Egipta in Maroka, še nisva bila. Greva!
Zanzibar je otočje dveh večjih in nekaj drobcenih otočkov. Tistemu, čemur laično pravimo Zanzibar, domačini pravijo otok Unguja, z dž-jem. Je večji izmed dveh otokov. Njegova mlajša in manjša sestrica je otok Pemba. Ona je v puberteti. Razganja jo.
38 minut dolga vojna
Zanzibar je otočje dveh večjih in nekaj drobcenih otočkov. Tistemu, čemur laično pravimo Zanzibar, domačini pravijo otok Unguja, z dž-jem. Je večji izmed dveh otokov, dolg 80 in širok le 40 kilometrov. Njegova mlajša in manjša sestrica je otok Pemba. Ona je v puberteti. Razganja jo. Njen bratec pogosto hodi v fitnes, njegova postava je ploska in ravna, ona pa se bohoti z oblinami. Gorata je in polna dolin. In kar pol manjša.
Če bi na Zanzibar pluli prek nekaj tisočletij, bi na horizontu uzrli jadra vseh barv in oblik. Perzijci, Indijci in pisana druščina prebivalcev Arabskega polotoka. Vsi na poti na otok, ki se bo v zgodovino zapisal kot otok dragih začimb. Če boste svoj dopust podaljšali na nekaj tisočletij, boste na Zanzibarju priča tudi najkrajši vojni v zgodovini našega planeta. Divjala je ravno na polovici 20. stoletja med Britanci in vojsko takratnega sultana na otočju. Trajala je natanko 38 minut. V njej je življenje izgubilo 500 domačinov, Britanec pa je bil ranjen le en sam. Ni umrl.
Prav vsak kotiček je namreč kot s cenene razglednice. Turkizno morje, bele plaže, nad morjem ukrivljene palme in rahlo vzbrbotan kokos, katerega sončno vsebino je ravno v tem trenutku ujel mimoidoči sončni žarek. Zveni dolgočasno?
Unguja ali Pemba?
Zanzibar (s tem mislim njegov večji otok Unguja. Ja, laično, vem.) ima danes le eno napako. Prelep je. Res. In to ni sarkastična opazka ali poskus biti prikupno osladen. Prav vsak kotiček je namreč kot s cenene razglednice. Turkizno morje, bele plaže, nad morjem ukrivljene palme in rahlo vzbrbotan kokos, katerega sončno vsebino je ravno v tem trenutku ujel mimoidoči sončni žarek. Zveni dolgočasno? Ne boste verjeli, a kaj hitro se resnično lahko zgodi, da se boste vprašali: »Kaj hudiča naj počnem zdaj?« No, razen če ste eden tistih ljudi, ki lahko brez slabe vesti poležavajo na plaži ves ljubi dan in se ob sončnem zahodu prebijajo že skozi tretjo knjigo Johna Grishama tistega dne.
Če vprašate naju, bi rekla, da je deset dni ravno dovolj za obisk Zanzibarja. Seveda če boste zatrli avanturista in se ne podali na otok Pemba. A o tem malce kasneje. Čez nekaj tisoč znakov.
Na otočju živi 1.200.000 ljudi, v glavnem mestu Stone Town menda okoli 350.000, od tega jih v turizmu dela vsaj toliko in ne boste verjeli, da vas bo pri izhodu z letališča pričakal ravno tisti taksist, ki je pravkar izgubil službo in bo vesel, če boste poleg klasičnih desetih dolarjev do mesta primaknili še kakšen tanzanijski šiling za »šolske potrebščine« ali pa pivo. On sicer ne pije, ker je musliman, ampak njegov bratranec pač čudežno ni in bo zelo vesel.
Prek zidov prestižnih letovišč
Medalja tega, da se večina turistov 90 odstotkov svojega časa zadržuje znotraj zidov prestižnih letovišč, ima za popotnike z zaprašenimi nahrbtniki dve plati. Svetleča se je tista, zaradi katere boste imeli ob vsaj malce avanturističnem pristopu pogosto zase kar kakšen dolg kilometer plaže in se bo lahko med vami in brezzobim ribičem Sulejmanom stkalo pristno prijateljstvo. Manj svetleča se pa je tista, da njihov pogosto nonšalantni odnos do razvrednotenih tanzanijskih šilingov vodi do vse višjih in višjih cen. A brez skrbi. Na otočju boste našli prenočišča za vsak žep. Vse od dvoposteljnih sob za 20 dolarjev do zasebnih obmorskih vil z bazenom za 600 dolarjev na noč.
»Na, malce podrži,« mi je rekel gospod, Sulejmanov prijatelj, mi v roke pomolil krmilo tipične otoške ladjice, ki ji domačini pravi dhow, sam pa se je »razlegel« po njenem nosu. Če bi bilo to kje na Jadranu, bi si verjetno prižgal cigareto ali pa mi ponudil šilce domače rakije. A ker smo pluli po morjih otoka, kjer je kar 99 odstotkov prebivalcev muslimanov, od katerih je peščica tudi takšnih, ki so nama zaupali celo to, da »gredo muslimani v nebesa, kristjani pa v pekel, in da resnično upajo, da se bova kmalu spreobrnila«, je le globoko zavzdihnil in še sam zaobjel nekaj rajske lepote, v katero nas je zagrinjalo turkizno mlečno morje.
Na otoku sva bila verjetno edina turista. No, lažem. Prvi dan sva nekje v daljavi za trenutek uzrla dve beli, po čelu, licih in nosu rahlo zažgani glavi, ki sta s kolesi drveli kdo ve kam. Sicer pa sama.
Črna magija na Pembi
Po 14 dneh raziskovanja Unguje, od katerih nama je bilo dolgčas le en sam dan, ko sva se popolnoma »zaštrikala« s prevozi in v mestecu duhov obstala še dodaten, nenačrtovan dan, sva se usedla na mini letalo in odfrčala na 45 minut dolg polet (beri: adrenalinski boj z zračnimi žepi in pilotovo zdolgočasenostjo) proti otoku Pemba.
Druga pesem. Kaj pesem! Druga vinilka. Na otoku sva bila verjetno edina turista. No, lažem. Prvi dan sva nekje v daljavi za trenutek uzrla dve beli, po čelu, licih in nosu rahlo zažgani glavi, ki sta s kolesi drveli kdo ve kam. Sicer pa sama.
Pemba je zaradi rodovitnosti in primernosti za gojenje muškatnega oreščka, cimeta in klinčkov v preteklosti veljala za bogatejšo od Unguje, danes pa otok na najnižjih obratih počiva ločen od vsega trušča in treska turistične sosede. Z izjemo nekaj pregrešno dragih letovišč, od katerih je eno tudi tisto slavno, v katerem lahko spite v stekleni hiši pod morsko gladino, za kar boste na noč odšteli vrednost dobro ohranjenega rabljenega clia, Pemba nima turistične infrastrukture. Midva sva izkusila dvoje prenočišč. Prvo je bilo v provizorični sobi kopalnici, drugo pa v domu za tanzanijske uradnike, ki vsake toliko prispejo na Pembo.
In če je bilo hrano težko najti zaradi kolere, ki je ravno tedaj izbruhnila na otočju, si poskusite predstavljati, kako nama jo je zagodel še pravkaršnji začetek ramadana. Življenje na Pembi je v celoti podrejeno verskim obredom, ki muslimane spremljajo od zgodnjega jutra do poznega večera. Pa sva bila brez. No, vodi se nisva odpovedala in tudi kakšen piškot iz globočin nahrbtnika sva na tiho pogoltnila, a sicer sva poskušala slediti njim. Kar pa ni bilo težko.
Sva v mestecu Wete na severu otoka Pemba. Daleč od lepih plaž in prelestnega turkiznega morja. Sonce je že padlo za horizont in bradati gospod je v polnem razmahu prodajanja okusne močne kavice. Sediva na dvignjenem pločniku prašne in s kravjimi kakci postlane glavne ulice. Z nama sedi še šarmanten gospod Hafiz Ally, popoln govorec angleščine in svetovljan. Zdaj, po nekaj dneh, smo že prijatelji. S svojo toyoto naju vozi naokoli in nama razlaga pozabljeno zgodovino otoka, povabi naju k sebi domov na večerjo in se v najinem imenu z gospodom iz že dolgo-tega-zaprte-restavracije dogovori, da nama kljub ramadanu pripravi kaj dobrega za kosilo.
Pristopi še gospod Dosto. Nem je. In gluh. A pred nekaj leti je še prav lepo slišal in govoril. Kaj točno se je zgodilo, nihče ne ve. A ker Pemba še vedno velja za otok črne magije in šamanizma, je obveljala zgodba, da se mu je nekega lepega popoldneva, ko je obiskal lokalno pokopališče, življenje preprosto spremenilo. On je tisti, ki skrbi, da nama ne zmanjka kavice ali ingverjevega čaja. S kretnjami, ki jih razumeva iz dneva v dan bolj in jih vsi domačini več kot očitno poznajo že do podrobnosti (kako bi sicer vedeli, da en zamah z roko pomeni: »Danes zjutraj sem plaval do šest kilometrov oddaljenega otoka, ampak ker so se mi strgale plavutke, sem porabil eno uro več kot sicer.«) naju sprašuje po najinem domu. Od kod sva? Kaj počneva? Sva poročena? Imava kaj otrok in zakaj še vedno ne?
Popotniki pogosto vključijo Zanzibar v svoj repertoar kot počitek po raziskovanju celinske Afrike. Umirjene plaže, dobra knjiga, prijazni domačini. Da. To je en obraz Zanzibarja, ki ostane zapisan kot najlepše slike in dolgotrajen okus po slastnem kokosu. A lahko je še veliko več. So neskončno majhne vasi velikih ljudi z globokimi zgodbami. In ker sva imela časa skoraj na pretek, sva lahko nekaj takšnim zgodbam prišla čisto, čisto blizu.
Potepanja in pobegi Katje in Mica so pisani, polni sočnih zapisov (zato ker rada dobro jesta) in jih lahko spremljate na njunem blogu Povsod je lepo.
_______
Kako imeti svojo banko pri roki tudi na Zanzibarju? Z mobilno banko ABAMOBI.SI.