Foto: Mateja Janežič
DAMIEN HIRST, umetnik
Pridite nepripravljeni! Le tako boste lahko na lastni koži občutili prav posebno najnovejšo podvodno fantazijo kontroverznega umetnika, kje drugje kot v mestu na vodi. Na ogled je osupljiv zaklad z davno potopljene ladje, 198 predmetov, prekritih s stoletji morskega razpada v srebru, zlatu, kristalu in bronu. Je vse le mit ali resnica?
Že ob impozantnem vhodu palače Grassi stoji gol gigantski, osemnajstmetrski črni demon, katerega glava počiva na tleh. In kaj vse šele pride na ogled! Pa kljub vsemu začnimo prav od začetka. Zgodba gre nekako tako: leta 2008 so potapljači nedaleč od obale Vzhodne Afrike odkrili ladijsko razbitino, ki naj bi vsebovala zakladnico Cifa Amotana II., osvobojenega sužnja iz severozahodne Turčije, živečega med prvim in drugim stoletjem, ki je v življenju zelo obogatel. Njegova legendarna zbirka umetnosti in artefaktov je bila z namenom ustvarjenja največjega muzeja takratnega časa postavljena na ladjo z imenom Unbelievable (Neverjetno) in potonila. Dva tisoč let je zaklad ležal na morskem dnu, narava mu je dodala svoj pečat. Potapljači so previdno rešili skoraj dvesto del. Celoten potek dvigovanja zaklada je predstavljen v dokumentarnem filmu in na fotografijah.
Prvi vtis: kako neverjetno in osupljivo zlitje artefaktov nekdanjih kultur in stoletja podvodnega bivanja. Vau, neverjetno! Kako to, da še nikoli nismo slišali za to neverjetno odkritje? Zaklad je prava vizualna poslastica, ki je zakoreninjena v mitologiji, teologiji in žal tudi umetnikovi imaginaciji. Pritegnejo in v oči zbodejo nekateri predmeti, ki nekako ne sodijo v preteklost in predstavljajo svet sodobne množične kulture. Kako sodobni in prav aktualni so obrazi faraonk in boginj? Zakaj je med žlicami popolnoma takšna, s kakršno jemo zdaj? So že takrat krasili prebodene bradavice točno tako kot danes? Kaj pa Miki Miška, prekrita z algami in školjkami, dela tukaj? In še se porajajo čudna, prečudna odkritja. Morda se je umetnik samo pošalil in nas zavedel z določenimi predmeti, ki jih je vključil med rešeni zaklad, je odmevalo v moji glavi. A v skladu z ugledom g. Hirsta kot serijskega šokantneža dobi zgodba popoln preobrat. Še nikoli nisem videla bolj zavajajoče, skrivnostne in hkrati duhovite predstave!
SAMOROGI IN MIKI MIŠKA
Velikanske skulpture morskih pošasti, ki jih obkrožajo koralni in poldragi kamni, zlate opice, samorogi in želve, boginja, katere obraz spomina na Kate Moss, marmorni kip faraonke pa na Rihanno. Tu je tudi bronast kip Miki Miške in vse je odeto v stoletja morskega razpada, alge, školjke, polže. Obarvani bronasti detajli posnemajo pisane korale, ki so jih prekrile, ko so bili v morju. Sedemmetrska grška bojevnica stoji na medvedu z mečem v vsaki roki. Meduza se pojavi večkrat, v različnih tehnikah – bronu, srebru, zlatu, steklu in malahitu. Vse skupaj je kljub vsemu resnično tako osupljivo! Hindujska boginja Kali se bori z grško pošastjo Hidro. Buda. Zlato sije. Kipu faraona naj bi posodil obraz celo Pharell Williams. Vmes so celo skice in pomanjšana skulptura ladje z vsem njenim dragocenim, skrbno natovorjenim tovorom. Verjameš, potem pa spet ne.
»Kipu faraona naj bi posodil obraz celo Pharell Williams.«
»Damien Hirst bi lahko financiral celoten projekt izkopavanja predmetov iz morja, ker je umetnik, bi si ga lahko tudi izmislil. Od vsakega posameznika je odvisno, čemu bo verjel med občudovanjem teh krasnih kosov v razponu dimenzije muzeja Punta della Dogana in bolj intimne palače Grassi, zadnje aristokratske palače ob Velikem kanalu, kjer razkrivamo Hirstov morski zaklad,« je komentirala projekt z naslovom Zakladi iz ladijske razbitine Neverjetnega (Treasures from the Wreck of the Unbelievable) kustosinja Elena Guena. »Vir navdiha je od mitoloških antikvitet pa vse do takih, ki bi bile lahko nedavno ustvarjene. Umetnik želi provocirati, sprožiti vprašanja ob opazovanju teh predmetov, se vprašati: je to ponovno odkrita preteklost, ki nam daje nov pogled na prihodnost,« nadaljuje.
»Zame gre pri razstavi predvsem za prepričanje. Menim, da lahko verjamete v vse, kar si želite verjeti. Zgodba o zbiralcu umetnin, ki sem jo delal toliko časa, zame ni laž, je resnica.« Se je o tem sam prepričal? »Ne. Treba je verjeti v to.« Ni to čudno? »Ne. Nekateri ljudje verjamejo v Božička.« Pa vendar se tega ne da primerjati. »Ne, ampak ko zaprem oči, lahko vidim tega tipa. Mi vi lahko rečete, da to ni resnično?«
VEČ KOT 50, MANJ KOT 100
Enainpetdesetletni britanski umetnik Damien Hirst vzbuja samo dve močni reakciji, zato ga publika bodisi občuduje bodisi prezira. Njemu je v resnici vseeno. In po desetletju, odkar je šla njegova kariera navzdol, njegova dela so šla prej za milijone, se vrača na prestol zvezdniškega umetnika. Dobesedno in zelo ambiciozno se je spet postavil na ogled. Torzo izmišljenega zbiralca, nekdanjega sužnja, prekrit s koralami in polži, je on sam. Ni pa pozabil na svojega finančnega sponzorja, francoskega zbiratelja Françoisa Pinaulta. Tudi njega je ovekovečil med potopljeni zaklad.
Cena impozantnega šova na 5000 kvadratnih metrih ni točno znana. Poznavalci pravijo, da je to najverjetneje najdražja samostojna razstava v sodobni umetnosti. Na vprašanje o ceni kontroverzni umetnik najprej odgovori: »Več kot 50 in manj kot 100 milijonov dolarjev,« ter v smehu doda: »Veliko denarja.« Njegovega? »Da, mojega.«
Njegov novi zbiralec, g. Pinault, lastnik več družb, tudi dražbene hiše Christie’s in seveda obeh muzejev, kjer se prikazuje verjemi-ali-ne podvodna zgodba, se posveča predvsem umetnosti in Hirstovi oživitvi. Skupaj sta se lotila velikanske umetniške in finančne igre na srečo. Zakladi niso veliko stali le umetnika za izdelavo, temveč tudi gospoda Pinaulta za prezentacijo. Po poročanju so bila zbiralcem ponujena posamezna dela z začetno ceno okoli pol milijona ameriških dolarjev in se dvigajo do petih milijonov. Na trgu Damiena Hirsta, ki še ni bil preizkušen v tako velikem obsegu, se poraja vprašanje, ki ga svet umetnosti zahteva: se bo v Benetkah potopil ali bo splaval?
»Nekje med lažjo in resnico leži resnica.«
Nekateri so se začeli razburjati že pred odprtjem. Varuhi živali so pred vrati palače Grassi pustili 88 kilogramov hlevskega gnoja s sporočilom na muzejskih vratih, ki se je glasilo: »Damien Hirst Go Home.« (Damien Hirst, pojdi domov). Kljub temu, da na razstavi ni niti mrtvih živali niti metuljev, ki so že bili umetnikov podpis. Velikokrat je uporabil mrtve, včasih secirane živali. Kot razlog za protest so navedli, da naj bi bila razstava »žalitev za mesto prave umetnosti«.
Nobeno izmed del iz novega opusa, ki ga je ustvarjal kar desetletje, ni edinstveno, vsako je izdelano v treh različicah. V vsaki izdaji obstajajo tri skulpture. Prva, ki jo g. Hirst opisuje kot »korala«, kar pomeni, da je delo ustvarjeno tako, da je videti kot izviren original, obogaten z globino morja, »zaklad«, umetniško delo, ki ga konservatorji navidezno obnovijo za razstavo, in »kopija«, ki naj bi bila sodobna muzejska reprodukcija izvirnika.
»Verjeti,« je večkrat ponovil gospod Hirst. Meni, da razstava odraža svetovno politično razpoloženje. »Če ste umetnik, razmišljate le o svetu, v katerem živimo. In zdaj,« je dodal: »Z vsemi lažnivci, ki vodijo naše vlade, je veliko laže verjeti v preteklost kot v prihodnost.«
Morda zato ob vhodu v muzej Punta della Dogana piše: »Nekje med lažjo in resnico leži resnica.«
Razstava bo na ogled do 3. decembra, in tudi če ste zdaj popolnoma pripravljeni nanjo, se jo splača ogledati.
_________________
Povzeto po članku Platno, revija Goodlife, september 2017
____________
PREBERITE ŠE: