Piše: Leja Kovačič . Foto: osebni arhiv
Željko Stašević je direktor hotelov Kempinski Palace v Portorožu in Kempinski Savudrija.
Po 35 letih dela na različnih vodilnih položajih v tujih luksuznih hotelih in hotelskih verigah, največ časa v Veliki Britaniji, je Željko Stašević pred časom prevzel vodenje hotelov Kempinski Palace Portorož in Kempinski Savudrija. Zaupal nam je, kako znamka, kot je Kempinski, stopa v korak s časom, a hkrati ohranja najvišjo raven ugleda.
Morda zaznavate kakšne posebne trende v petzvezdičnem hotelistvu?
V petzvezdičnih hotelih delam 35 let, začel sem na nižjih položajih, potem sem napredoval, največ časa sem delal v Veliki Britaniji. Bistvo našega posla ostaja enako. V petzvezdične luksuzne hotele prihaja smetana družbe, zato morajo biti na tej ravni tudi naši uslužbenci. Nove so tehnologije in načini, kako komuniciramo z gosti, denimo na družbenih omrežjih. Kakovost pa ostaja enaka, še vedno uporabljamo enak egipčanski bombaž, v kuhinji le najboljše organske lokalne sestavine, za nas dela najboljše osebje. Tudi v Sloveniji in na Hrvaškem pa se srečujemo s pomanjkanjem osebja, saj iščemo ljudi, ki so pripravljeni v svoje delo vložiti nekaj več, ki želijo iz tega narediti kariero.
Omenili ste novosti. Kako pri uvajanju sprememb in sledenju trendov poskrbite, da znamka Kempinski, ki jo že desetletja poznamo po odličnosti, ni omadeževana?
Kempinski je v več pogledih najboljša blagovna znamka na svetu. Pred dvema letoma smo bili izbrani za najboljšega delodajalca na svetu v hotelirstvu, lani smo bili drugi za Four Seasons. Lani smo bili drugi najboljši tudi v segmentu luksuznega hotelirstva po ocenah gostov. Znamka Kempinski je dokaz kakovosti. Hkrati pa smo se sposobni modernizirati, še več, smo pionirji v postavljanju trendov in uporabi novih tehnologij, pri čemer se seveda ne odmikamo od svojih osnovnih pravil, to sta izjemno ravnanje z našimi gosti in skrb za naše zaposlene.
Zgradba hotela Kempinski Palace Portorož je zelo znana, njena zgodovina šepeta mnoge zgodbe. Vi ste kar nekaj let delali v tujini, ste poznali to zgradbo? Kakšen odnos ste imeli do nje?
Od nekdaj sem poznal Portorož, vedno sem ga povezoval z izjemnostjo, najbolj izjemen tu pa je bil Palace Portorož, ki je danes Kempinski Palace Portorož. Zgodbe, slavni ljudje, zgodovinski trenutki, pomembne odločitve, ki so vplivale na življenja mnogih … Za nas je velika čast, da smo del tega. Tu se je pisala zgodovina. Gostje, ki prihajajo k nam iz vse Evrope, Portorož enačijo s hotelom Palace. Zelo malo hotelov na svetu ima takšen status, lahko ga primerjamo s Claridge’s v Londonu, Plazo Athénée v Parizu in Beverly Hillsom v Los Angelesu. To niso le hoteli, temveč so že stoletja zgradbe izjemnega pomena, središče kulturnega in političnega dogajanja. V Claridge’s sem šest let delal kot menedžer, prej pa tudi na drugih položajih, zdaj v Kempinski Palace Portorož vidim veliko podobnost med hoteloma, čeprav eden stoji v središču Londona, drugi pa na obali Slovenije. A v obeh lahko začutiš posebno avro, tega ni mogoče zanikati.
Ali v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer zdaj delujete, ljudje luksuz razumejo drugače kot v Veliki Britaniji?
Ljudje me pogosto sprašujejo, iz katerih držav prihajajo naši gostje, jaz pa jim odgovorim, da jim to lahko povem, a naj jih podatki ne zavedajo. Nekoč so bile razlike med obiskovalci petzvezdičnih hotelov, ki so prišli iz Slovaške ali Nemčije, zdaj jih ni več. Tudi prebivalci vzhodnoevropskih držav danes potujejo po vsem svetu. Ljudje, ki obiskujejo luksuzne hotele, so enaki v Londonu in Portorožu. Moji sodelavci v Londonu so delali izjemno, moji sodelavci v Portorožu delajo prav tako izjemno, če obstaja kakšna majhna vrzel, pa je moja naloga, da jo zapolnim. No, v Londonu smo stregli popoldanski čaj, v Sloveniji ga ne. (nasmeh) Gostom skušamo predstaviti slovensko in istrsko kuhinjo, lokalna vina, ki jih bodo lahko poiskali tudi doma. Želimo, da se vrnejo, ne nujno k nam, temveč v Slovenijo. Presenečeni so, kako lepa in raznolika je Slovenija, saj si jo predstavljajo kot zelo majhno državo. Radi se vračajo. Več kot 50 odstotkov naših gostov se vrača redno, 25 odstotkov se jih vrne vsaj enkrat.
Kaj pa prednosti in morda kakšna pomanjkljivost slovenske in hrvaške Istre? Ju lahko primerjate?
V Sloveniji imam kar nekaj prijateljev, leta 2017 sem jih obiskal v Ljubljani in bil zelo presenečen nad infrastrukturo. Na Hrvaškem pa imajo na območju obale več letališč. Gostom povemo, da so blizu letališča v Trstu, Pulju in Ljubljani in da so v eni uri lahko v Portorožu, a imajo kljub temu radi letališče še bliže. Seveda je letališče v Portorožu, a je premajhno za večja letala. Navdušen pa sem nad kulinariko, restavracijami in chefi v Sloveniji. Ko sem bil tu leta 2017, smo imeli v hotelu, ki sem ga vodil, restavracijo z dvema Michelinovima zvezdicama, a sem bil zares navdušen nad tukajšnjo kulinariko. Vsakič odkrijem kaj novega, pravzaprav se mi zdi nepošteno, da je toliko kuharskega talenta nagnetenega le tu. (nasmeh) Na Hrvaškem je več restavracij, a so si bolj podobne, ni chefov, ki so uspešni kot individualni mojstri. Imajo pa na Hrvaškem več luksuznih hotelov in boljšo tovrstno infrastrukturo. Mi imamo toliko sob, kot jih imamo, ko so polne, nimamo kaj. V Portorožu manjkata še vsaj dva luksuzna hotela ali trije.
V zadnjem času opažamo dvig cen, še zlasti to velja za Hrvaško. Slovenci že govorijo, da se bodo to poletje raje odpravili v Grčijo. Ali trenutne ekonomske razmere vplivajo tudi na obisk pri vas?
Konkurenca je dobra stvar. Naši gostje bodo šli v Grčijo, a se bodo vrnili v Slovenijo in na Hrvaško. Če želite lepo plažo in dobro hrano, ki pa je povsod enaka, vam bo Grčija všeč, če želite nekaj več, pa se boste gotovo vrnili. Mi 80 odstotkov tega, kar plačate, vrnemo v kakovost naše storitve.
Dve leti in pol je pravila v turizmu narekovala epidemija covida, kmalu po tem je izbruhnila vojna v Ukrajini. Ali je vaše delo v zadnjem času predvsem priprava na naslednjo krizo?
Moja naloga je, da predvidevam in se jim izognem. A kriza je vedno za vogalom. Pripravljenost nanje ohranja Kempinski tam, kjer smo, torej na vrhu. V času koronavirusa smo zapravili pet milijonov evrov, ki jih nismo zaslužili, samo zato, da so stvari tekle dalje. Naša največja vrednost so naši uslužbenci, njih smo želeli obdržati, seveda velike stroške prinese tudi vzdrževanje zgradbe. Če v rokah držiš tako pomemben del zgodovine, kot je ta zgradba, moraš biti pripravljen tako na dobre kot slabe čase. Ljudje se zdaj vračajo, skušajo pozabiti na vse, kar se dogaja okoli njih, naša naloga pa jim je omogočiti, da se imajo lepo. K nam pridejo, da bi tu preživeli najpomembnejši čas leta. Takrat utišajo telefon in preživljajo čas z ljubljenimi, ustvarjajo spomine. Mi smo tu, da je ta čas zanje najbolj poseben. Ves preostali čas v letu se bodo spominjali prav teh trenutkov. Zato vemo, kako pomembno je naše delo.