Večina ljudi si želi, da bi njihovo odločanje o zaposlovanju temeljilo le na nepristranskih in objektivnih razlogih. Problem se pojavi, ko so ti ljudje postavljeni pred odločitev med dvema kandidatoma z identičnimi kompetencami. Koga bi najeli v tem primeru? Nekoga, ki je v svojih ocenah uspešnosti opisan kot analitičen, ali nekoga, ki je opisan kot sočuten? Po drugi strani, ko je potrebno zaposlene odpuščati in sta si oba ogrožena zelo podobna, koga boste odpustili? Tistega, ki je aroganten, ali tistega, ki je nesposoben? Pripisi vodstva pri vrednotenju uspešnosti imajo tako lahko visok vpliv na delavčevo prihodnost.
ŽENSKE V VOJSKI
V Harvard Business Review so raziskali jezik, ki se uporablja pri ocenjevanju posameznikove subjektivne uspešnosti. Pri tem so dokazali, da se jezik pri ocenjevanju uspešnosti moških uporablja drugače kot pri ocenjevanju uspešnosti žensk. Za oceno uspešnosti vodij v vojaškem vodstvenem položaju so analizirali obsežno vojaško podatkovno bazo (več kot 4.000 udeležencev in 81.000 ocen) na podlagi objektivnih in subjektivnih meril uspešnosti.
Vojska predstavlja zanimivo okolje za ocenjevanje pristranskosti spolov, saj se tradicionalno smatra za moški poklic.
Zadnja desetletja pa se trudi odpraviti formalno segregacijo spolov in diskriminacijo, saj vojska že dolgo temelji na meritokratskih idealih poštenosti in pravičnosti, ki zagotavljajo enake možnosti, ne glede na demografske podatke. Pri tem pridejo v poštev politike enakih možnosti zaposlovanja, hierarhična organizacija po vojaškem rangu ter nedavna popolna vključitev spola v vse poklice. To so značilnosti meritokratskih organizacij, kjer bi lahko pri ocenjevanju uspešnosti pričakovali manj pristranskosti glede na spol.
V analizi raziskovalci niso našli nobenih razlik med spoloma pri objektivnih meritvah (npr. pri ocenah fizične sposobnosti), kar je v skladu s prejšnjimi raziskavami. Vendar pa so subjektivne ocene prinesle veliko zanimivih ugotovitev.
ŽENSKE NESPOSOBNE, MOŠKI AROGANTNI
Na začetku pri številu dodeljenih pozitivnih lastnosti niso ugotovili nobene razlike med spoloma, kasneje pa opazili, da so ženskam dodelili znatno več negativnih lastnosti.
Preučili so tudi, katere posebne lastnosti so bile pogosteje dodeljene moškim in katere ženskam. To je podalo boljšo predstavo o tem, kakšne vrste jezik se uporablja pri evalvacijah vodij. Najpogosteje uporabljeni pozitivni izraz za opis moških je bil analitičen, za opis žensk pa sočutna. Po drugi strani je bil najpogosteje uporabljen negativni izraz za opis moških aroganten, pri ženskah pa nesposobna. Ugotovili so statistične razlike med spoloma glede tega, kako pogosto so bili ti izrazi (in drugi) uporabljeni (v primerjavi z drugimi pozitivnimi ali negativnimi izrazi, ki so na voljo za izbiro) pri opisovanju moških in žensk, čeprav so bili moški in ženski rezultati objektivno merjeno enaki.
Torej? Tako »analitičen« kot »sočutna« pozitivno odražata posameznika. Toda ali ne bi bila ena od teh dveh značilnosti bolj koristna z organizacijskega vidika? Izraz analitičen govori o sposobnostih posameznika, da razume, razlaga in podpira cilje ali poslanstvo podjetja. Sočutje je usmerjeno v razmerje, ki prispeva k pozitivnemu delovnemu okolju in kulturi, manj pa k sami vrednosti opravljanja zadane naloge. Ko razmišljate, koga najeti, koga povišati ali koga pohvaliti, katera oseba, s katero lastnostjo, dobi nagrado?
ZAPOSLITI ANALITIČNOST ALI SOČUTNOST?
Na podoben način se sprašujemo, koga obdržati in koga odpustiti? Aroganten zaposleni ima lahko pomanjkljivo znanje in negativen vpliv na delovno okolje, vendar lahko še vedno opravlja naloge oziroma njegovo službo. V nasprotju s tem nesposobna oseba očitno ni zadostno kvalificirana za opravljanje dela, zato bi bila logična izbira odpustitev.
Raziskava je tako ugotovila pomembne razlike pri dodeljevanju 28 vodstvenih lastnosti moškim in ženskam. Medtem ko so bile moškim pogosteje dodeljene lastnosti kot so analitičnost, kompetentnost in zanesljivost, so bile ženske pogosteje označene kot sočutne, navdušene, energične in organizirane. V nasprotju s tem so bile ženske pogosteje ocenjene kot nesposobne, opravljive, razdražljive, temperamentne, panične in neodločne, medtem ko so bili moški bolj pogosto ocenjeni kot arogantni in neodgovorni. To pa niso le nedolžne besede, lahko imajo resnične posledice za zaposlene in organizacije. Jezik v ocenah uspešnosti nam lahko pove, kaj se v organizaciji vrednoti in spoštuje ter kaj se ne.
Raziskava je v skladu z drugimi študijami, ki so pokazale, da ženske večkrat prejmejo nejasne povratne informacije o rezultatih poslovodenja, kar jih postavlja v slabši položaj, ko se potegujejo za zaposlitvene možnosti, promocije in nagrade.
Ženske vodje poleg tega pogosto dobijo nasprotujoče si povratne informacije oziroma ocene – po eni strani naj bi bile preveč ukazovalne ali agresivne, po drugi strani pa morajo biti bolj samozavestne in odločne. Raziskava izpostavlja, da je ironično, kako večina ljudi vodstvene lastnosti – kot je sočutje – opisujejo kot visoko zaželjene pri osebah na vodstvenih pozicijah. Zakaj torej to ne pomeni, da je več žensk vodij? Ena stvar je opisati idealnega voditelja, druga pa je opisati uspešnost resnične osebe, ne da bi nanjo vplivali stereotipi o spolu ali stereotipi o tem, kakšen naj bi bil vodja.
Zaradi široko uveljavljenih družbenih prepričanj o vlogi spolov in vodstvu si večina ljudi ob zahtevi, da naj si predstavljajo voditelja, zamislijo moškega vodjo. Tudi ko se ženske in moški vodstveno obnašajo med svojimi vrstniki – na primer z novimi idejami – so moški tisti, ki jih skupina vidi kot vodje, ne ženske. In čeprav je v današnji dobi vse več pobud za raznolikost in vključevanje vseh ras in spolov, ta harvardska študija dokazuje, da še vedno obstaja mnogo pristranskosti in stereotipov, ki pošiljajo subtilna sporočila ženskam, da niso »prave vodje« – moški so.
Foto: Harvard Business review in Pixabay.com
_______________
Če si že tu, preberi še tole …