Ilustracije: Blaž Porenta

JURIJ SOUČEK, legendarni igralec

Dobiva se nekje pod vrhom ljubljanske Drame. V miru. Ta glas. Kar poslušal bi ga. Kdo zna tako pripovedovati kot on? Nihče. Moja generacija se ga seveda spominja predvsem po njegovem glasu v risankah Pipi in Melkijad, mali in veliki pujs, Palček Smuk in Miškolin, toda starejši bi vedeli povedati, da je bil od leta 1952 do upokojitve zaposlen v ljubljanski Drami. Še vedno jo ima rad. S svojo gospo, operno primadono Mileno Morača, se rad udeležuje premier, skratka, ostaja ji zvest. Začel je, kot rad pove, v socialističnem realizmu, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in postavantgarda. Med drugim je na Odru 57 leta 1960 igral Kreona v Antigoni Dominika Smoleta, Komisarja v Kozakovi Aferi, v ad hoc gledališču Drage Ahačič pa so, kot poudari, prvi v Sloveniji igrali Sartra.

 Imel je tudi tri svoje gledališke skupine. Prva je nosila ime po telefonski številki blagajne Šentjakobskega gledališča, kjer so imeli dopoldne – ko so bili člani ljubiteljskega gledališča po službah – vaje. Iz tega obdobja je tudi predstava Prometej. Nosilno vlogo je igral Kristijan Muck, pri sceni pa sta jim pomagala umetnika Janez Lenassi in Jože Tisnikar, se spominja. Njegov drugi teater je bil Stranski vhod – današnja Mala drama. Tja so se preselili, ko v Šentjakobskem gledališču kot profesionalci niso bili več zaželeni. V tistem obdobju je pol leta kot štipendist Prešernovega sklada študiral v Parizu, od koder je prinesel nekaj tekstov francoske avantgarde.

Ilustracija Blaž Porenta

Rodil se je v Ljubljani. Po diplomi leta 1953 se je zaposlil v ljubljanski Drami in tam ostal, z manjšim izletom v svobodni poklic, do leta 1989. V svoji igralski karieri je odigral več kot 150 vlog in obveljal za izrazito karakternega igralca. Uveljavil se je tudi kot režiser, igral v nekaterih slovenskih filmih, radijskih in TV-igrah ter oddajah za otroke. Poznamo ga kot avtorja nešteto glasov v risankah, lutkovnih predstavah in radijskih igrah. Za svoje delo je leta 1994 prejel Borštnikov prstan, leta 2005 pa viktorja za življenjsko delo. Še prej pa nekaj zlatih vencev Festivala malih in eksperimentalnih scen v Sarajevu, Sterijevo nagrado za Kreona v Antigoni in kot razbojnik Rogovilež zlato paličico v moščanskem gledališču za otroke.

SKRIVAJ MED ŠAUŠPILERJE

Na igralsko akademijo se je vpisal skrivaj. Starši namreč niso bili navdušeni nad tem, da bi postal igralec. »Takšni časi so bili, da bi jim bilo bolj všeč, če bi bil postal kaj bolj imenitnega kot cirkusant. Igralski poklic ni bil posebno cenjen in družbeno spoštovan. Ljudje o šaušpilerjih niso imeli najboljšega mnenja. Še najbolj je prevladovala ocena, da so v veliki večini pijanci in da sodijo na rob družbe. Ampak, veste, takrat se je v gledališčih dobro vedelo, kdo je kdo. To se je seveda izražalo tudi v plačilu. Do starejših kolegov, med katerimi so bile velike igralske osebnosti, smo imeli mladi veliko spoštovanje. Ko smo skupaj s starejšimi kolegi v obrekovalnici čakali na manjše nastope, jim nismo skakali v besedo. Ob steni smo se držali, jih opazovali in se učili,« pove. Čeprav so v večini izhajali iz vrst amaterjev, so bili v številnih rečeh poklicno odgovornejši kot marsikateri današnji diplomiranec. Sicer pa je takratna družba znala kakovost tudi finančno podpirati in nagrajevati. Razlike v plači med prvakom in začetnikom so bile enormne.

»Ljudje niso imeli najboljšega mnenja o šaušpilerjih. Še najbolj je prevladovala ocena, da so v veliki večini pijanci in da sodijo na rob družbe.«

Spominja se, da je na željo staršev obiskoval in tudi končal Trgovsko akademijo, ki je veljala za elitno šolo. Država ga je po diplomi razporedila v Sarajevo, kjer je bil nekaj časa računovodja v arhitekturnem biroju, pa je kmalu zbežal nazaj v Ljubljano. Ker so ga starši pripeljali do kruha, se je po vpisu na akademijo, ki ga je pred njimi skrival, moral pri študiju igralstva preživljati sam. Najprej je bil knjigovodja, potem obračalec plošč in že občasni bralec na Radiu Ljubljana. Zjutraj ob petih je začel delati v programu, ki je tekel v živo. Po službi, ob desetih, pa na predavanja na akademijo. Šele po dveh letih ilegale so se starši seznanili in sprijaznili s tem, da imajo v družini bodočega komedijanta.

RENČAL SEM IN ŠKRIPAL

Po študiju se je zaposlil v ljubljanski Drami. In hitro se ga je prijel sloves karakternega igralca. »Če si bil lepši kot jaz, si bil lahko zaposlen kot ljubimec, če pa nisi bil nič izrazitega, si pobiral karakterne vloge. Tako se je nekako že vnaprej vedelo, kam bo kdo prilezel. Jaz sem že na akademiji igral očete lepim fantom, Borisu Kralju in Mihi Balohu na primer, tako da me je Slavko Jan, ki je bil takrat direktor Drame, vzel za igranje karakternih vlog. Seveda teh značajev nisem smel igrati s svojim glasom, ampak sem ga pačil in nižal. Tako sem renčal in škripal, pravzaprav dokler nisem na Odru 57 odigral v Smoletovi Antigoni Kreona, ko se prične moja, če ji smem tako reči, resna igralska kariera … Zanimivo.«

V Drami je ostal polnih štirideset let, čeprav se to nikjer ne vidi. »Zadnjič sem v lepo predelanem foajeju Male drame zaman iskal kakšno sled, ob kateri bi se lahko spomnil velikih uspešnih iger, ki so meni in moji generaciji zaznamovale življenje. Recimo Arrabalovega Arhitekta, pa Dubillardovih Naivnih lastovk, pa Prve klase Daria Foja … Po stenah visijo velike in imenitne fotke generacije, ki je zdaj na vrhu, o nas starejših, zdaj upokojenih igralcih, nobenega sledu. Pa sem pomislil na to, da je pri nas pač tako, da vsaka generacija praviloma začenja iz niča in na novo. Kot da se pred njihovimi zmagami ni nič dodajalo. Znamenita slovenska lastnost, ki je razširjena na vseh področjih in zaradi katere tako počasi lezemo naprej.«

PET NAJLJUBŠIH:
1. Melkijad
2. Klavir
3. Operna pevka
4. Črn maček
5. Klobuk

Vmes je nekaj let delal na svobodi in bil, kot pravi, v prostovoljnem izgnanstvu. Ustanovil je tudi teater – Levi oder. »Tam, kjer je bilo v Drami prej skladišče za kulise, smo še z nekaj odrskimi delavci na svoje stroške preuredili prostor ob odru in tam sem uprizoril svojo priredbo Cankarjevih satiričnih spisov, ki sem jih imenoval Veselica v Blatnem dolu. Tudi s Krjavljem iz Desetega brata sem se potikal po šolah in še kje. Precej so me zanimale igrice za otroke in v prijaznem Mini teatru sem najprej na Ljubljanskem gradu, potem pa v novozgrajenem teatru na Križevniški preživel lepe trenutke. Po ljubljanski Drami mi ni več dolgčas. Ko zaslišim, da se v gledališču pripravlja nova instalacija, sem kar vesel, da me ni zraven. Pri kakšni dobri predstavi pa me še zmerom malo zaščemi igralska žilica.«

»Pri odraslih nimaš nikoli stoodstotne simpatije. Nekomu si všeč, drugemu si lahko zoprn. Pri otrocih je tako, če te vzame eden, te za svojega vzamejo vsi.«

Pripoveduje, da pogreša velike osebnosti, s katerimi se je družil. »Včasih smo se vsako dopoldne ob kavi sestali Pri Figovcu Savinšek, Hieng, Ahac Pirjevec, Ivan Mrak … Z nekaterimi smo bili samo na dober dan, z drugimi več kot dobri znanci. Veste, ti starejši prijatelji niso dovolili, da si ‘zaspal’. Ves čas so te zasipali z novimi informacijami, ki so te ostrile. Vedeti je tudi treba, da sta v mojem najbolj ustvarjalnem obdobju pisala gledališke kritike Josip Vidmar in dr. Vladimir Kralj, in lahko si predstavljate, da jima ni nič ušlo!«

ZA OTROKE VELJA LE POPOLNA ISKRENOST

Sinhroniziral je skoraj vse uspešne risanke – Čebelico Majo, Pipija in Melkijada, malega in velikega pujsa, Maksi psa Fika, Palčka Smuka … Kako to? »To je pač dar, ki ga imaš ali pa ga nimaš in ki med drugim zahteva prilagodljiv in prožen glas in seveda popolno pismenost. Mislim pa, da je bila storjena v začetku napaka, da so risanke začeli sinhronizirati filmarji, in ne radijci. Kdor je namreč dober na radiu, je dober tudi v risankah. Prva risanka, pri kateri sem sodeloval, je bila Čebelica Maja. V naših časih se je še delalo na Triglav filmu, saj na televiziji niso imeli potrebne tehnične opreme. Stiskali smo se pod eno samo odejo, spremljali figurice na platnu in jim skušali vdihniti karakter. Delo na videz deluje lahkotno, a je precej naporno, zahteva močno koncentracijo in zelo izčrpa. Na dan predstave v Drami nisem nikoli sprejel termina za sinhronizacijo. Če se samo spomnim Jakca in čarobne lučke, kjer sem glas posodil enajstim figuricam!« V čem se najbolj razlikujeta mlajše in odraslo občinstvo? »Pri odraslih nimaš nikoli stoodstotne simpatije. Nekomu si všeč, drugemu si lahko zoprn. Pri otrocih je tako, če te vzame eden, te za svojega vzamejo vsi. Otroško občinstvo je lahko težji kritik, kot so starši otroka, ki so ga pripeljali. Otrok je bolj intuitiven in zahteva popolno iskrenost izvajalca. Če mu jo daš, je tvoj.«

Spomini? »Hotel sem nekaj pisati, pa se mi zdi, da s knjigo ne bo nič. Čeprav bi rad to storil že zaradi svojih otrok in vnukov. Živeli so s tem mojim gledališčem, o meni kot osebi pa v resnici ne vejo dosti. Rad bi, da bi se me spominjali, da bi me zares spoznali. Ker sem ves čas pravzaprav s teatrom živel nekakšno dvojno življenje.« Ampak, ta glas. »Moj glas je zelo značilen. Prepoznaven. Je, kakršen je. Je moj.« Kaj pa če bi raje posneli na nosilce zvoka vse, kar ste doživeli, mar ne bi bilo bolj po vašem? »Morda. Morda pa res.«

____________

Povzeto po članku Portret, revija Goodlife, marec 2015

________

PREBERITE ŠE: