Foto: Primož Korošec
IZTOK ČOP in IGOR BRAČIČ o dvojini v športu in komediji
»Z Juretom se nisva nikoli obremenjevala, če naju je kdo zamešal, vedno praviva, da je prav, da nama rečeš tako, kot čutiš,« v smehu pove Igor, Iztok pa dodaja, da so se tisti, ki so ugibali, ali pred njimi stoji Iztok ali Luka, navadno vselej zmotili. Seveda govorimo o dveh znanih dvojcih, Igorju Bračiču in Juretu Karasu oziroma Sadežu in Slonu ter Iztoku Čopu in Luki Špiku, prva dva še vedno v dvojcu zabavata na domačih odrih, druga dva pa sta veslaško kariero že končala. Tokrat sta se Igor in Iztok znašla v malce drugačnem duelu in spregovorila o tem, kako najdeš svojo drugo polovico, kako je, ko se v dvojcu pojavijo težave, kako te tisti drugi vedno izziva …
Igor: Če sta na odru dva, vedno veš, da te lahko nekdo reši. Če si sam in nekaj zamočiš, ostaneš sam, tu pa imaš nekoga, ki ti lahko pomaga. Seveda pa lahko tudi on kaj zamoči.
Iztok: V športu na najvišji ravni ni prostora za napake, v slabih trenutkih pa te lahko drugi potegne naprej. Večja ko je ekipa v športu, več ljudi lahko potegne ekipo naprej, a tudi več ljudem se lahko zalomi.
Igor: Odgovoren si tudi za nastop drugega, seveda pa ti to daje tudi dodatno motivacijo. Pa bolj zabavno je v dvoje vaditi in trenirati.
Iztok: Drugemu moraš zaupati. Če bi šla zdaj midva na oder, ti ne bi zaupal meni, če bi šla v čoln, pa bi se jaz precej bolj namučil kot ti.
Igor: Ah, jaz ti zaupam. Te pa verjetno tako v športu kot v komediji drugi izzove, stopnico postavi više.
Iztok: Ves čas poteka boj dveh posameznikov za primat znotraj dvojca, in če znaš to rivalstvo racionalno prenesti, je na koncu rezultat boljši.
Igor Bračič
Igor: Če pride športnik na televizijo s 17 napisi na majici, vsi dojamejo, da si on tega ne želi, a mora. Če bi Tomi iz Siddharte prišel na oder z majico z napisom Avtokleparstvo Strah, pa bi se v to vsi vtaknili, češ, zakaj so se umetniki prodali avtokleparstvu.
KAKO STA NAŠLA SVOJO POLOVICO
Igor: To se kar zgodi, je kot ljubezen. Kot partnerski odnos, če deluje, deluje.
Iztok: V športu je podobno. Na treningu najdeš nekoga, ki ti lahko parira. Midva z Luko zasebno nisva bila tako kompatibilna kot v športu, a mene to ni motilo. Čeprav je bilo navzven kdaj videti, kot da sva sprta, se midva nisva nikoli sprla, niti enkrat ni nihče dvignil glasu. Sva tako različna, da bi bila zasebno težko prijatelja, v športu pa sva se odlično ujela. Njega je gotovo motilo kaj, kar sem jaz počel, mene pa kaj, kar je počel on, a moraš pustiti, da vsak ostane tak, kot je.
Igor: Pri naju z Juretom je bilo drugače, bila sva prijatelja, skupaj sva bila že v Impro ligi. Imava zelo različna značaja in ker sva zaradi poslovnih zadev veliko skupaj, se v zasebnem življenju ne druživa toliko, imava vsak še svojo družbo. Treba pa je tudi povedati, da je eden od naju Štajerec, drugi pa Ljubljančan, tu pa obstaja naravna meja, za katero vsi vemo, kje je (smeh).
Iztok Čop – zakulisje fotografiranja
VEČKRAT V POSTELJI Z LUKO KOT Z ŽENO
Igor: Midva nenehno ustvarjava tudi vsak posebej, a znamka Slon in Sadež je že ves čas v ospredju in zanimiva medijem.
Iztok: Kot mulci smo dneve preživljali na igrišču za šolo, ko sem se športa lotil zares, pa sem to družbo izgubil, ker sem bil ves čas v čolnu in nič več na igrišču. Novo družbo najdeš v klubu, imaš iste interese, si iste starosti. Ko sva z Luko pristala v dvojcu, sicer ni bilo tako, on je bil star 19 let, jaz sem že gradil hišo, bila sva povsem nekompatibilna. A razlike so se s časom zmanjšale. Smo se pa velikokrat šalili, da sem bil takrat z Luko večkrat v postelji kot z ženo (smeh). Na treningih in regatah sva neštetokrat dobila zakonsko posteljo. Rešitev pri zasičenosti je, da se odmakneš. Mene pozimi sploh ni bilo v klubu, delal sem po svoje, spomladi pa sva spet prišla skupaj.
Igor: Pri nas je drugače, ker prijatelji postanejo sodelavci, razvijejo se poslovni odnosi, nekdo je naročnik, nekdo te najame. Včasih je bolje, če nisi preveč povezan, ker težko poslovno sodeluješ. Težko ločiš kreativne ideje od posla, v poslu pa je treba stvari prodajati.
Iztok: S tisto družbo, ki sem jo pustil na nogometnem igrišču, sem po 15 letih težko vzpostavil stik. Dojemajo te kot nekoga, ki ga vidijo na televiziji, ne več kot nekoga, s katerim so se napili ali špricali šolo. Tudi to je težko, ko moraš prebijati ta zid, vsi mislijo, da te je slava spremenila.
Igor: Nekoč sem prebral izjavo, da je največji uspeh, če imaš na koncu kariere iste prijatelje kot na začetku.
Igor Bračič – zakulisje fotografiranja
NE SME TE BITI STRAH, DA BOŠ REKEL KAJ NEUMNEGA
Igor: Ko se znajdeš v težavah, je v dvojcu laže, ker situacijo vidiš kot »midva proti tej težavi«.
Iztok: Največja nevarnost je, da začneta drug drugega kriviti za težave. Treba se je usesti, poenotiti in jih reševati. Tudi če si prepričan, da je tvoj kolega srž težav, mu tega ne smeš povedati. Prisluhniti mu moraš in skušati razumeti, kako on to vidi, moraš mu zaupati.
Igor: V našem kreativnem procesu zaupanje pomeni, da te ni nikoli strah, da boš rekel kaj neumnega. Nimaš samocenzure, poveš svoje ideje in veš, da jih bo drugi filtriral. Če bodo slabe, ti bo to povedal.
Iztok: V športu je tu ključna vloga trenerja, njemu lahko vse poveš, on filtrira in pove naprej.
Iztok Čop
Iztok: Midva z Luko zasebno nisva bila tako kompatibilna kot v športu, a mene to ni motilo. Midva se nisva nikoli sprla, niti enkrat ni nihče dvignil glasu.
OLIMPIJSKE IGRE PROTI VIKTORJEM
Igor: Morda mi bo kdo iz umetniških krogov zameril to izjavo, a našega početja ne moreš primerjati z vrhunskim športom. Morda lahko primerjaš občutek treme in osebnega zmagoslavja na koncu.
Iztok: Huh, kulturniki te bodo naskočili zaradi te izjave (smeh). Jaz imam šport raje, ker ni subjektivnih ocen, vsi startamo na isti točki, šteje le, kdo je prvi na cilju. V kulturi je to teže. Mi se moramo dokazovati na globalni ravni, a kot sem rekel, je nam laže, ker ni subjektivnih ocen. Tudi če v Sloveniji narediš najboljši film, boš težko dobil oskarja.
Igor: Za kulturnike v Sloveniji je to res težko zaradi jezika. Kot športnik lahko vedno vstopiš v svet in se dokazuješ s svojimi rezultati. V kulturi pa je težko meriti rezultate, ljudje se z umetnostjo oziroma kulturo običajno ne ukvarjajo iz istih vzgibov kot športniki.
Iztok: Tako ali tako to počneš, ker imaš to rad. Ko se začneš v življenju spraševati, ali ima to, da si dve sekundi počasnejši ali hitrejši, kak smisel in ali se bo svet zato kaj drugače vrtel, v vrhunskem športu nimaš več kaj iskati, ker si takoj tri sekunde počasnejši.
Iztok in Igor – zakulisje fotografiranja
ZAKAJ SE ŠPORTNIK SME PRODATI, UMETNIK PA NE?
Iztok: Še nekaj me moti pri nas, in sicer da si cenjen toliko, kot te oceni trg. Če imaš dobre pogodbe, si najboljši na svetu, če jih nimaš, pa si lahko najboljši na svetu, a to nič ne šteje. Tudi v kulturi se kdo zlahka prebije v ospredje s plehkim izdelkom, kdor ustvarja kaj zahtevnega, pa ima manj občinstva.
Igor: V zadnjih letih smo se navadili, da nam trg pove, kaj je kakovostno, trg pa nagrajuje stvari, ki niso nujno najboljše. V kulturi je sicer s sponzorji malo drugače kot v športu, niso še ugotovili, da smo tudi mi na številnih odrih in zaslonih in bi nas lahko oblekli. A ljudje tega ne dopuščajo. Če pride športnik na televizijo s 17 napisi na majici, vsi dojamejo, da si on tega ne želi, a mora. Če bi Tomi iz Siddharte prišel na oder z majico z napisom Avtokleparstvo Strah, pa bi se v to vsi vtaknili, češ, zakaj so se umetniki prodali avtokleparstvu. Zakaj se umetnik ne sme prodati, športnik pa se mora?
Iztok: Jaz sem bil zelo redko polepljen z napisi, ker sem želel to spremeniti, a tega takrat še niso dojeli. Sponzorstvo večina dojema kot to, kaj imaš napisano na riti. To se je začelo s smučanjem, tam ima vsak minuto na ekranu in treba jih je izkoristiti. Jaz pa sem trdil, da je treba izkoristiti imidž, zgodbo, ne pa zgolj iskati instant rešitev. Sponzorjem ni pomembno, ali si v Cankarjevem domu v elegantni obleki in s kravato, nositi moraš njihov napis. Zaradi takšnih stvari mi je šlo na bruhanje in ko sem bil star dvajset let, sem se temu uprl in zato je šlo naprej tako, kot je šlo.
Igor: Ljudi iz našega poklica večkrat uporabijo za oglase, a naročniki pogosto nočejo iskati rešitev, ki bi bile dobre za vse. Prej rečejo: dali smo ti denar, zdaj pa lahko s teboj počnemo, kar hočemo. Šele v zadnjem času so nam začeli zaupati, da bomo v svojem slogu naredili nekaj, kar bo dobro za nas in njih.
Iztok: Tudi podjetja morajo biti kreativna, delati je treba na dolgi rok, moramo se znebiti jopic in kap s šiltom z napisi.