UM-NA-KOLO
Razmišljala in selfnila: Ula Furlan
ULA FURLAN – punca, novinarka, navihanka, voditeljica, modelka, igralka, o opredeljevanju sebe, iskanju časa in mačkastem četrtku. Smo na klik, na .si, .com, FB?
Vsakič ko dobim povabilo za pisanje kolumne, se ob prvem spopadu s tipkovnico najprej spoprimem z vsaj tremi vprašanji naenkrat … Ali moram od začetka razložiti, kdo sem, ali moram razložiti, zakaj tako razmišljam, in ne nazadnje, ali se moram potruditi upravičiti, zakaj so me sploh povabili, da zapolnim ta prostor …
»Živjo, a lahko en’ga do Planet TV, prosim?«
PUNCA NA KLIK
Ok, kdo sem? Iskreno bi lahko vsak dan na to vprašanje, znova in znova, poglobljeno in neklišejsko, iskala nove odgovore. Ker je vsak dan lahko čutiti drugače. Danes sem recimo nekdo, ki se mu zdi, da mu blazno primanjkuje časa. Ni ga. Ne morem. Zdi se, da je treba biti non stop multi najbolj efektiven in super, ker je pač zunaj ves svet, ki brbota, ustvarja še bolj pristno in intenzivno in angažirano od mene. Ker je danes, tu, tak kot še nikoli prej, na dosegu, na klik, hip, mimobežen zapis v iskalnik.
»Ves teden sem sicer super, danes imam pa mačka, pa lačna sem, petek je, ampak, ti tudi, vesolje, si, seveda, spet proti meni, tako kot zadnjič, s prispevki za s.p. …«
KDOSPLOH.SI
»Ej, a pa ti imaš web page?«
Ne. V bistvu nimam …
Ker se mi je to do nedavnega zdela povsem brezzvezna poteza. Samovšečna. Da bi imela kar .si ali .com? Da me v 2005 pogugla … Kdo?
Danes pa se z vsem tem spletnim združevanjem zdi, da sem lahko na dlani celotnega sveta, ki raziskuje, bere, pousta, lajka, išče. Najde mene. Ki znam in želim prav to, po čemer je želja in vizija zapolniti na drugi strani. In občutek, da bi se lahko to šla že »včeraj« in da sem prepozna. Ker pač časa itak ni.
»A greš na kosilo, v petek ven, vsaj na razstavo?«
»Joj …« – utrujenost, odgovornosti, izgovori …
Ti pa tudi, itak, nimaš časa. Da ti vsakič to isto razlagam. Ker imaš tudi ti rok za oddajo najbolj megalomanskega eseja ever al’ pa moraš oddat ravno »final cut« celega videospota. Ker so deadlinei.
Deadlinei povsod.
In mogoče bi tudi vas, v vsem tem, bolj zanimalo, kdo že končno sem jaz, in bi si raje, če že, preskrolali moj »showreel«. Spletno stran za kratki bio, instagram za album kolaž, facebook za vpogled v vrednote, smisel za humor in to, kako pozno ponoči si še upam objavljati.
Pogrešam čas, dan, ko se lahko izmislim, kaj bom in koga ne. Ko predahnem od vsakodnevne rutine »vsak dan sem dobre volje in z nasmehom«.
VDIHNI – IZDIHNI
In potem se mi, ta teden, po enem malo mačkastem četrtku in vsem tednu »dobre volje in nasmeha«, močno zalušta samo to neko fino kosilo po službi. In res že 14 minut čakam taksi in sodelavec na cigareti mi že dvakrat reče, ali me ni še nobeden »pobral« (a veš, bejba sama na vogalu, hec pa to ). In jaz bi se res že samo vozila proti medaljončkom v sezamovi omaki, ko opazim svoj naročeni taksi, ki zapelje mimo mene.
Vprašam: »A prej se nisva videla?«
»Aja, ne veš, telefon sem še imel, pa sem šel še en krog, a veš …«
Aha, ja super, si mislim, fino, minus 3 stopinje je, čakam že ene 15 minut, stalna stranka, ampak, ja, prav. Še en krog si šel. Ves teden sem sicer super, danes imam pa mačka, pa lačna sem, petek je, ampak, ti tudi, vesolje, si, seveda, spet proti meni, tako kot zadnjič, s prispevki za s.p. …
In reče taksist: »Ja lej, rajš’ po resnici povem …« In, ja, saj, (zavijem z očmi, si dvakrat rečem zen) – itak, malo časa zase je rabil. Čas za stvari, mogoče stvari, ki štejejo.
Štekam.
Tako da – vdihni, izdihni. Obrni list. Te minute so zate.
Life is good. Objem.