Prvak ljubljanske Drame je imel junija premiero predstave MandićCirkus (oblečen) v režiji Bojana Jablanovca, ki bo v Mali Drami na sporedu tudi v novi sezoni, na Velikem odru pa bomo še lahko gledali tudi Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata in Požige Wajdija Mouawada v režiji Nine Rajić Kranjac, ki sta mu prinesli Borštnikovo nagrado za igro.

Sprašuje: R. T. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Avtomobil, ki ga vozite?

Sem eden tistih, ki se slabo spoznajo na avtomobilske znamke. Za veliko belih vozil mislim, da je naše. Vozimo Toyoto Prius+. Ko nam je crknil prejšnji avto, smo spet iskali kakšnega z možnostjo sedmih sedežev. Če je potrebno, dvigneš iz dna prtljažnika še dve sedišči. Zadovoljni smo, praktičen je. Pred njim smo bili pol leta brez avtomobila. In prav tako zadovoljni. Vlak, avtobus, prevozi.org, štop.

Leposlovje, strokovna literatura ali revije?

Mešano. Seveda leposlovje, seveda literatura o gledališču. Z veseljem bi prebral, če bi imel čas, več strokovne literature o vizualni umetnosti in arhitekturi. In super je tisti dan v mesecu, ko pristane v nabiralniku Theater Heute. Mladino kupujemo, čeprav vemo, da je ceneje, če si naročnik. Outsider. In za novo revijo Cukr, ki jo izdaja Cukrarna, mi je žal, da je polletnik.

Film ali gledališče?

Film in gledališče!

iPhone, Samsung ali Huawei?

Samsung B2100. Sem pred tremi tedni mislil, da me bo dokončno zapustil, a se je izkazalo, da mu daje nov polnilec, ki se ga k sreči še da kupiti, dobro umetno dihanje. Baterija je spet polna, jaz pa lahko kličem in pošiljam, dobivam sporočila. Se mi predal hitro zapolni, a tiste intimne, pomembne, prepišem, da lahko potem predal zbrišem, naredim prostor za novo. Za zdaj še trmasto vztrajam pri tej robustni, majhni, neumni, v marsičem nepraktični napravi. In ja, slej ko prej, če ne zaradi česa drugega, pa zaradi mobilne banke, bom tudi jaz presedlal v novo, zame novo, pametno obdobje.

Znamka ure?

Ne nosim ure. Rad imam prosta zapestja. Sem imel eno digitalno Casio v tretjem razredu osnovne šole, kam je izginila, ne vem. Še vedno pa imam premiersko darilo režiserke Mateje Koležnik, uro s kazalci Fossil. Z Urošem Fürstom sva uri ponosno nosila kot amulet našega sodelovanja pri predstavi Indijc hoče u Bronx in kot časovni opomnik najinega vstopa v profesionalni gledališki svet, ki mu je botrovala prav Mateja.

Dišava?

Diši mi sivka, sandalovina, gozd. Diši materina dušica, poprova meta, kamilice. Razpršilne dišave so mi všeč na drugih, na meni me začnejo iritirati. Uporabljam deodorant v stiku Chanel Platinum Égoïste.

Najljubša modna znamka oblačil in čevljev?

Stare otijeve in atijeve srajce trpežnih materialov, zanimivih vzorcev in oblik, na nekaterih piše Labod, Mura, Zlati As, DTR Domaća tvornica rublja, M club. Pa atijev leta 1968 v Beogradu po meri izdelan plašč z vzorcem ribje kosti. Pa meni po meri sešite črne hlače mi niso več prav, a jih z veseljem nosi sin Voranc. Za čevlje Trippen, od letošnje pomladi naprej pa ročno izdelani čevlji Tanje Sabol RITA BF. Narejeni po meri, s podplatom brez naklona, mehki, stopalo in vsi prsti imajo prostor, ti pa občutek, da si skoraj bos.

Destinacija poletnih in zimskih počitnic?

Letos skozi Hrvaško, Srbijo in Makedonijo po Albaniji in potem prek Črne Gore nazaj domov. Zimske počitnice so pa žal vedno ‘sanja svinja o koruzi’, saj nimava s Pio skoraj nikoli v času šolskih zimskih počitnic prosto, smo pač sredi gledališke sezone. Drugače bi pa pristali kje na snegu.

Koča, glamping ali luksuzen hotel?

Vsakič po taborjenju v Ribnem pri Bledu, natančneje v Kajuhovem taboru Šaleške zveze tabornikov, pa četudi samo za dva, tri dni, zadnja leta v okviru družinske izmene, ugotovim, da mi je tamkajšnja infrastruktura, namestitev najbolj všeč. Nenehen stik z naravo, spanje pod šotorskim platnom, ki je še posebej romantično, če dežuje, druženje z zanimivimi ljudmi širokega starostnega razpona, skupne aktivnosti in popoln odklop.

Restavracija ali domača kuhinja?

Med službo kosilo pogosto kar v Internem klubu Drame, po domače imenovanem Pri Joži, ki s to sezono po več kot tridesetih letih zaključuje svojo dejavnost v SNG Drama Ljubljana, pogrešali jo bomo. Drugače pa doma, včasih kaj specialnega, včasih zelo preprostega, hitrega in učinkovitega. Če restavracija, si želim, da mi poleg hrane godi tudi prostor, kjer ješ. In če je to zunanji, navijam vedno, da sedimo na soncu. Vsaj jaz.

Predmet poželenja?

Pred dnevi sem v razstavnem prostoru stolov Donar videl v živo mizo Frankenstein’s Bride. Primož Jeza jo je oblikoval kot 315 centimetrov dolg modularni objekt, sestavljen iz več različnih barvnih elementov. Ampak mizo že imamo.