“Biti starš je lahko nekaj najlepšega na svetu, pridejo pa tudi dnevi, ko je lahko res težko. V tolikšni poplavi informacij glede vzgoje otrok človek postane popolnoma zmeden. Najbolj atraktivno področje, ki se zadnje čase ukvarja z vzgojo otrok, je interpersonalna nevrobiologija, ki pokaže, kako se razvijejo možgani ob različnih načinih vzgoje. Raziskave kažejo, da odnos med roditeljem in otrokom fizično spreminja otrokove možgane, ne samo njegovega načina mišljenja. Naše izkušnje s starši v obdobju otroštva zaznamujejo naše poznejše telesno in duševno zdravje. Sedaj vemo tudi to, da vzgoja lahko celo “prižiga” in “ugaša” gene. Pravilna vzgoja izklopi gene, ki nas delajo ranljivejše, in vklopi varovalne gene, napačna vzgoja pa dela ravno obratno (spoznanja epigenetike). Splošno sprejete vzgojne prakse lahko otroku poškodujejo možgane in telo. Namesto vprašanj, ali moram zdaj ignorirati njegov izbruh besa, ga poslati na pručko mu pripisati kazen in mu odvzeti tablico, pustiti, da joka ipd., so temeljna vprašanja, ki bi si jih moral starš vedno znova postavljati.”
Sanja Kranjc
In katera so ta vprašanja in kako konkretno vzgoja vpliva na možgane, pa preberite Sanjin članek v celoti na njeni strani Ljubeči odnosi.
SANJA KRANJC je strokovni vodja zavoda Amasia. Dela tudi kot prostovoljka v društvu Projekt Človek, kjer pomaga ljudem, ki so svojo stisko utiševali na napačen način. Predava teme, ki so povezane z odnosi, komunikacijo, vzgojo, razlikami moškimi in ženskami ipd, ter o stvareh, ki jih želi imeti vsak čimveč v našem življenju – sreča, pozitivnost, veselje, hvaležnost. Obiščite njeno stran LJUBEČI ODNOSI.