Te njene oči in ustnice

Ilustracije: Mitja Bokun

AMY ADAMS, filmska igralka

V živo je precej bolj drobna, kot se zdi na filmskem platnu. Glede ostalega pa je ravno takšna, kot si jo človek, ki je videl tri četrtine njene filmografije, predstavlja: prijazna in uglajena, mehko govoreča, zadržana in, spet, prijazna. Leta 2005 je bila za vlogo matere mrtvorojenega otroka v filmu Junebug prvič nominirana za oskarja. Vse do danes so sledile še štiri nominacije: za vloge v Dvomu, Ameriških prevarah, Borcu, Gospodarju in Začarani. Adamsova, sicer rojena v Vicenzi v Italiji, a vzgojena v mormonski družini sredi Kolorada – ima še šest bratov in sester – je v karieri odigrala precej nenavadne vloge, ki pa jih gledalcem nikakor ni bilo težko vzljubiti. Disneyjevo princeso, mlado in naivno nuno, seksi prevarantko, ekscentrično umetnico, žalujočo znanstvenico … Ima še kar odštekan smisel za humor in pogosto je simpatično sarkastična. Nikakor ne enodimenzionalna.

Amy Adams, ilustracija Mitje Bokuna

Med igralkami svoje generacije je vsekakor nekaj posebnega; podobno kot Michelle Williams je hollywoodski glamur niti najmanj ne zanima, ker si preprosto ne vzame časa zanj. »Kar še ne pomeni, da nimam prijateljic med igralkami, Natalie, Michelle in še kdo … Sem precej zvest človek, tako profesionalno kot zasebno, nerada razočaram. Zato sem si nabrala precej negativnih izkušenj, ker sem hotela na vsak način vsem ugoditi. V družini nas je bilo veliko in kmalu smo se morali naučiti sklepati kompromise. Obenem nam je bilo jasno, da bo tisti, ki bo pred starši ustvaril največ drame, zmagal. Tako ali drugače. Vsi starši to vemo.« »Biti mama in delati kot igralka danes, v tem svetu, ni najbolj preprosto. Če je le mogoče, je družina ob meni tudi na snemanjih. Ko jih ni, jih pogrešam. Toda, nekatere stvari so se v poslu s prihodom otroka spremenile. Ni več tragedija, če mi kaj ne uspe. Ali če zamočim. Spremenil se je tudi moj odnos do moža – zdaj vem, da bomo zaradi otroka vedno povezani, vedno družina, tudi če bi se kaj spremenilo med nami. Drugače je: ni pomembno, kdo od naju ima prav glede česar koli, pomembno je, da je atmosfera v našem domu dobra.«

»V družini nas je bilo veliko in kmalu smo se morali naučiti sklepati kompromise. Obenem nam je bilo jasno, da bo tisti, ki bo pred starši ustvaril največ drame, zmagal. Tako ali drugače.«

Obožuje Italijo, še vedno. »Mnogo stvari sem že pozabila, spomnim pa se vonjav in barv.« Rodila se je v Vicenzi, ker je takrat njen oče, strojni inženir, delal v vojaški letalski bazi, v Avianu. Zato je v spomin na tiste čase hčerko poimenovala Aviana Olea. Pravi, da je podobno kot sama v njenih letih izjemno samostojna in samosvoja …

KAKO LEPA JE TA ŽENSKA V RESNICI

Prva pomembnejša vloga je bila, kot pravi, prav tista v Ujemi me, če moreš, filmu Stevena Spielberga, v katerem je zaigrala ob DiCapriu. Takrat je imela osemindvajset let. Pred tem smo jo sicer že bili videli v stranskih vlogah, pogosto kot prijateljico glavnih junakinj, v Crkni, lepotica! (1999) in Podlih igrah (2000), ali pa žensko z zamolklim seksualnim potencialom, ki se razkrije šele za zaprtimi vrati – kakršnih je danes, žal, v filmih zelo malo.

In potem smo jo videli v Ameriških prevarah – takšno, kot še nikoli do tedaj. »Kako lepa je ta ženska v resnici, kako seksi in lepa je! Kakšne prsi!« je o njej povedal Tom Ford, ki jo je kmalu zatem režiral v Nočnih pticah. »In to pravi oblikovalec, ki je gej, zato v moji izjavi ne boste našli nič mačističnega.«

Nastajanje ilustracije

VERJAMEM, DA SO V VESOLJU ŠE DRUGA BITJA

Hollywood ni bil nikoli enostaven kraj za igralke, še posebno v zadnjem desetletju. Ko je leta 2014 v javnost pricurljala Sonyjeva elektronska korespondenca, je bilo jasno, da igralke ne bodo več tiho, ko bo šlo za njihov zaslužek v primerjavi s kolegi. Adamsova je kasneje priznala, da je vedela, da bo njen izkupiček od filma manjši kot Baleov in Cooperjev, a je potiho vseeno privolila, ker ji je projekt pomenil velik izziv. Njena kolegica, imenitna igralka Maggie Gyllenhaal, je, na primer, doživela izjavo producenta, da je pri 37 letih prestara, da bi igrala ob petinpetdesetletnem igralcu. »Ni me strah takšnih izjav,« meni Adamsova, »in ni me strah svojih reakcij nanje.«

Po Ameriških prevarah se je hitro oblekla. V sofisticirane obleke Toma Forda, lepo počesana je postala Susan v Fordovih Nočnih pticah. Potem je bila znanstvenica v kavbojkah in v rep spetimi lasmi v Prihodu, filmu, ki je požel mnogo zanimanja, ki sicer ne bi bil nič posebnega, če v njem ne bi bilo Amy Adams in njenega obraza.

»Prepričana sem, da v vesolju so živa bitja, in verjamem, da so bolj razvita od človeške rase. Zato podpiram snemanje filmov, kot je Prihod; mladi morajo začeti razmišljati o tem, da niso edini, da niso najboljši in da v vesolju obstaja nešteto možnosti za življenje, ki je precej drugačno od njihovega. To si morajo vzeti za izziv. Obenem pa je Prihod film o spominu, o tem, da imamo ljudje čudovito sposobnost, da se lahko spominjamo preteklosti, detajlov, ki so bili ključni za naša življenja.«

»Kako lepa je ta ženska v resnici, kako seksi in lepa je! Kakšne prsi!« je o njej povedal Tom Ford, ki jo je kmalu zatem režiral v Nočnih pticah. »In to pravi oblikovalec, ki je gej, zato v moji izjavi ne boste našli nič mačističnega.«

Ameriški dramatik, scenarist in režiser, oskarjevec Patrick Shanley je na avdiciji Adamsove za vlogo mlade nune za film Dvom ostal brez besed: »Prej sva se srečala samo enkrat, na kosilu, na katero je prišla, da me prepriča, da je prava za vlogo sestre James. Ni bilo treba. Takoj ko me je pogledala in začela govoriti, sem vedel, da je prava zanjo: naivnost, ki ni priučena – in te je v Hollywoodu precej – hkrati pa je iz nje vela modrost, ki pritiče starim ljudem. Bil sem zelo za. Zelo. Nemara sem bil nje še bolj vesel kot njene predstojnice, ki jo je prav tako briljantno odigrala Meryl Streep,« mi je v enem od pogovorov povedal Shanley.

»Njena odprtost za vse je bila presenetljiva,« se je v enem od intervjujev spominja Streepova, to je bilo torej tisto, kar me je tako navdušilo v Začarani. »Ko sva se prvič srečali na vajah za Dvom, mi je bilo jasno, da obrt pozna do obisti. Da natančno ve, kaj dela. Da se zanaša na svoje znanje in da ji to uspeva. In to je med mlajšimi igralci in igralkami zelo redko. Zanašajo se na vse druge nemogoče in neumne stvari – samo na znanje ne. Pri njej pa je drugače.«

Njenih pet najljubših

»Prinesi avtogram DiCapria, ko se boš razočarana vrnila domov,« so jo dražili bratje in sestre. Nekaj let kasneje je čisto zares nastopila ob njem, v Ujemi me, če moreš. Film je bil hit.

PRINESI AVTOGRAM LEONARDA DICAPRIA

Morda ima to opraviti s tem, kako je odraščala. Ko so se iz Italije vrnili v ZDA, so se odločili, tudi in spet zaradi očetove službe, za Castle Rock v Koloradu, mestecu s komaj nekaj deset tisoč prebivalci. Oče je v prostem času rad nastopal v klubih ali po picerijah, kjer je prepeval zimzelene skladbe iz filmov. Bil ji je všeč Leonardo DiCaprio in začela je sanjariti, da bi se, zaradi poškodbe, neuspešna balerina, poskusila pri filmu, nadaljevankah, ok, vsaj reklamah. Zato se je po srednji šoli odpravila v Hollywood. »Prinesi avtogram DiCapria, ko se boš razočarana vrnila domov,« so jo dražili bratje in sestre.

Nekaj let kasneje je čisto zares nastopila ob njem, v Ujemi me, če moreš. Film je bil hit. Adamsova nekoliko manj. »Ta vloga bi jo morala izstreliti daleč naprej, k novim ponudbam, pa se to nekako ni zgodilo,« je izjavljal Spielberg. Adamsova odgovarja, da verjetno zato, ker še ni bila pripravljena. »Še vedno se mi je zdelo, da moram najprej zadovoljiti druge, šele potem sebe. Najela sem si učitelja in vadila, vadila, vadila.«

TOM FORD JO OBOŽUJE

In potem se je zgodilo: Dvom, Borec, Velike oči, Ameriške prevare, Prihod, Nočne ptice …Predvsem v Nočnih pticah lahko vidimo, kako nadarjena je. »Amy ima neverjetno sposobnost izražanja čustev z obrazom, ne da bi spregovorila eno samo besedo. Te njene oči in ustnice …« je na lanskem filmskem festivalu v Benetkah povedal Tom Ford. »Za vlogo Susan sem jo izbral, ker so dejanja lika, ki ga upodablja, lahko precej antipatična gledalcem, a vedel sem, da bodo vseeno na njeni strani – zaradi Amy.«

»S Fordom sem si želela sodelovati vse od Samskega moškega – kakšen film! Nočne ptice so nekaj povsem drugačnega – a znova gre za preplet sedanjosti in preteklosti in mislim, da je prav to tisto, kar najbolj zanima gledalce, soočanje s tem, kar je bilo in kar zdaj je,« je povedala ob predstavitvi filma novinarjem. »Ko sva se prvič srečala, sem začutila njegovo edinstveno energijo, tako miren glede vsega je, tako natančen, preudaren, kot da ga nihče ne more spraviti iz tira. A najbolj me je prepričala prav njegova intimna, tesna povezanost z zgodbo, ki jo je hotel povedati v Nočnih pticah. Takoj sem želela biti del nje. Kajti vsak od nas, ko pride v srednja leta, ve, kako ključne so bile odločitve, ki smo jih sprejemali na pragu dvajsetih. Določile so naša življenja. Tudi moje.«

_______

Povzeto po članku Portret, revija Goodlife, marec 2017

______

ŠE NEKAJ VRHUNSKIH PORTRETOV: