Trkaj in Boštjan v Duelu

Kaja Komar10. 4. 2018

Dvojina. Nikaragva. Zelje. Bemti slona

Boštjan Romih in Trkaj, mojstra besed

»Dvojina je moja priljubljena beseda. To je posebnost slovenščine in vsi narodi, ki je nimajo, so prikrajšani za posebno romantiko. Če rečeš midva, misliš nekaj povsem drugega, kot če rečeš mi,« pravi Boštjan, ko ju vprašam o njuni najljubši besedi, Trkaj pa doda: »Nikaragva. In cvet, ta mi je res všeč.« Ja, o besedah je tekla beseda, kako ne bi, ko pa smo soočili dva mojstra besed, voditelja in predavatelja retorike Boštjana Romiha in raperja Roka Terkaja, ki je nedavno izdal tudi knjigo z zbirko pesmi.

Boštjan: Slišal sem, da smo Slovenci premalo samozavestni govorci, da smo preveč tiho, slišal pa sem tudi, da smo ravno tako dobri govorci, kot si želimo biti. Bolj se nagibam k temu. Če smo na vseh drugih področjih, zlasti v individualnih veščinah, svetovna velesila, smo lahko tudi odlični govorci.

Trkaj: Ne zdi se mi, da smo slabi govorci, zelo hitro pa vidiš, kdo v tem uživa in kdo ne. Ko smo začeli govoriti o dobrih govorcih, so se mi v glavi takoj začeli vrteti govori Ivana Krambergerja. Ne govorim o politiki, govorim o retoriki, on je znal ljudi pritegniti, politične teme je prevedel v preprost ruralni jezik. Vse tehnike odpadejo, ko govoriš iz srca.

Boštjan: Imam pravilo, ki govori prav o tem. Rečem mu 3P, in sicer pristnost premaga pravila. Ko govoriš, kar misliš, stojiš za svojimi besedami in jih hočeš spraviti do nekoga, se pravila tej pristnosti uklonijo. Ljudje vedno radi slišimo nekoga, ki govori sočno in zadene žebljico na glavico.

Trkaj: V besedi je iskra, pomembno je, kaj stoji za njo. Tisti, ki hočejo iskreno povedati svojo zgodbo in svoja dognanja o svetu, so dobri govorci.

Boštjan: Slovenci raje dobro premislimo, kaj bomo povedali, in ne skrivamo šibke vsebine za pompoznim slogom.

Trkaj: »Kletvico si predstavljam kot ventil jeze in frustracij. V širši družbi uporabljam besedo zele (zelje). Pobral sem jo od gospoda Stanovnika z Brezovice. Ko je bilo pri njih kaj narobe, so rekli zele. Pa sem se kar navzel.«

ZELE IN BEMTI SLONA

Boštjan: V določenih trenutkih je lahko kletvica sredstvo olajšanja. Nekdo dolgo govori, potem pa v pravem trenutku uporabi kletvico, ljudje se zasmejijo in začuti se olajšanje. Nič nimam proti njim, v zasebnem življenju je moj jezik veliko bolj sočen kot v javnosti. Sem pa tudi že slišal, da naj bi imele besede energetsko vrednost. V Rusiji sem se pogovarjal z lingvistko, ki je trdila, da imajo kletvice zaradi zvočne sestave negativno energijo, a o tem nisem prepričan. Kar se bo na primer Rusu slišalo grozno, bo nam povsem običajno. Če boste pred Rusi stopnjevali besedo hud in govorili hud, hujši, najhujši, bodo zardevali, saj je koren besede huj pri njih vulgarna beseda za moški spolni ud.

Trkaj: Pred nekaj leti sem bral knjigo o pristnih slovenskih kletvicah in o tem, od kod izhajajo. Kletvica jebem ti mater naj bi bila naperjena proti demonom, ker so demoni entitete, ki nimajo družine. In ko jim rečeš to psovko, se spomnijo, da nimajo mame, da so demoni, in izginejo. Torej so kletvice v osnovi dobre. Pozitivno je tudi, če jih ljudje znajo uporabljati in primerno dozirati, posebno v umetnosti. Pesem Stremetzky raperja Alija Ena jih je bila res polna in iz tega je nastala kontroverzna umetnost. Všeč mi je, da iz nečesa vulgarnega in opolzkega ustvariš dobro pesem ali šalo. Tudi Rambo Amadeus ima pesem, v kateri se pregovarja s Heraklitom o tem, kateri so štirje elementi ustroja. Heraklit pravi zemlja, zrak, ogenj, voda, Amadeus pa mu odvrne, da so to kurac, pička, govno, sisa. Negativna plat kletvic pa je, če rečeš, da je zaradi tvoje nekdo preklet, torej da vplivaš na njegovo usodo, verjamem, da ni v tem nič dobrega. Kletvico si predstavljam kot ventil jeze in frustracij. V širši družbi uporabljam besedo zele (zelje). Pobral sem jo od gospoda Stanovnika z Brezovice. Ko je bilo pri njih kaj narobe, so rekli zele. Pa sem se kar navzel.

Boštjan: Dobra ideja, jaz nimam svoje kletvice, moram jo najti. Recimo bemti slona.

Trkaj: Zele res vžge, primerno je za vse družbene sloje, pomembni nista niti starost in veroizpoved.

Boštjan: Če bi kletvice ves čas uporabljali, bi se njihov negativni naboj izgubil, postale bi povsem običajne besede. Pomembno pa je tudi, kaj sebi narediš s kletvico. Če ti pade kamen od srca ali pa jo uporabiš iz veselja, ker si videl prijatelja po dolgem času, ni enako, kot če se močno razjeziš in nekaj prekolneš, to je udarec samemu sebi.

SEGANJE PO RAVNI JEZIKA, KI JI NISMO KOS

Boštjan: Zmotno se nam zdi, da moramo v trenutku, ko stopimo pred ljudi, da bi nastopali, postati nekdo drug. Mislimo, da moramo dvigniti raven jezika in se lepše vesti, pozabimo pa na pristnost. Zato vedno pravim, da moramo na oder pripeljati sebe, tistega, ki je bil za gostilniškim pultom odličen govorec. Iz sebe črpaj, da boš prepričljiv. A očitno je žal v nas določen avtomatizem, ki nas sili, da v trenutku, ko začutimo, da nastopamo pred javnostjo, postanemo drugačni in bolj poštirkani. Včasih je pomilovanja vredno, ko gledam koga, ki sega po ravni jezika, ki ji ni dorasel, in zato zveni smešno. Raje bi povedal bolj po domače, pa bi mu ljudje bolj verjeli.

Trkaj: To je povezano s strahom in tem, da hočeš pustiti dober vtis. Govoriti moraš iz srca in to je recept za dober govor. S svojo izkušnjo se lahko dotakneš ljudi. Beseda je sestavljena iz misli in čustev, je kot žoga, in če jo vržeš z iskrenostjo, zadeneš koš v drugem človeku.

Boštjan: Ali ti sploh znaš biti hiperkorekten? Si kdaj stopil pred javnost in govoril povsem drugače kot sicer?

Trkaj: Ne, to bi bilo res čudno. Nastopal sem v vaseh, kjer sploh še niso slišali za rap, in na eminentnih prireditvah, a povsod sem bil to, kar sem. Iskrenost je vedno dala nekaj, vsaj nasmeh, če že odobravanja glasbe ne.

Boštjan: »Včasih je pomilovanja vredno, ko gledam koga, ki sega po ravni jezika, ki ji ni dorasel, in zato zveni smešno. Raje bi povedal bolj po domače, pa bi mu ljudje bolj verjeli.«

KO JE OBČUTEK PRAVI, BESEDE LETIJO

Boštjan: To, kar ti Trkaj znaš, je božji dar, genialnost. Spomnim se, kdaj sem postal tvoj oboževalec, v eni od mladinskih oddaj na TVS, malo po tem, ko sta si z N’tokom razdelila prvo mesto na tekmovanju v freestyle rapanju. Voditelja sta pisala besede, v ozadju je tekel ritem, vidva sta na te besede rapala, vmes sta povedala kako pametno misel, vse je bilo v rimah in takrat mi je padla čeljust na tla. Nekaj takšnega verjetno lahko dosežeš z vajami in improvizacijo, možganski polovici morata biti dobro povezani, tudi telesno moraš biti sproščen. Možgani imajo namreč zeleno in rdečo luč, rdeča ti govori, kaj je primerno in pametno. Ta te ves čas zavira, da ne moreš biti kreativen. Ko spustiš možgane z vajeti in si upaš biti tudi neumen, takrat lahko dosežeš tok v možganih, zaradi katerega lahko bolje govorno improviziraš.

Trkaj: Pri freestyle rapanju nikoli ne veš, kaj bo. Ko je občutek pravi, besede kar letijo, nič ne razmišljam, sprostim se. Če imaš rad tisto, kar delaš, je vse veliko laže. Če je nekaj zabavno, lahko premagaš tudi najvišje vrhove.

Boštjan: Jaz lahko govorim v neskončnost, a da bi to počel na takt in v rimah, je nekaj povsem drugega. Ritem imam, slišim glasbo, da bi znal tako ustvarjati besedila, pa nikakor.

Trkaj: Ne vem, ali je to rekel Armstrong ali Parker, a velja, dejal je namreč: Obvladaj inštrument do zadnje pikice, potem pa pozabi vse to, kar si se naučil, in samo igraj.

Boštjan: Armstrong je menda tudi rekel, da je, če se zmotiš, od naslednje note odvisno, ali bodo drugi to dojeli kot napako.