Mic Melanšek in Rado Daradan, ustanovitelja Malih junakov
»To je radoveden škrat, nemiren kot miška, ki neučakano opreza tako dolgo, dokler na vodni gladini ne zatrepeta prva zvezda.« Zveni znano? Če seveda poznate risanko Palček Smuk, potem vam je. Meni pa se zdi, da prav ta stavek zelo pravljično, otroško opiše tudi Mica Melanška. To si morda lahko dovolim, ker se poznava že dolgo. In prav ta nemirna narava, iskanje zvezd, če se izrazim še malo poetično, sta ga pripeljala do lastnega podjetja, ki tako uspešno raste, da jih včasih kar malo zaskrbi. Rado Daradan je njegova protiutež, pravi poslovni partner. Ujemajoča se ali še bolje dopolnjujoča se druga polovica. »Spoznala sva se v prejšnji službi. Ugotovila sva, da bi rada kaj skupaj naredila. Imela sva veliko idej. Mic je vse druge zavrnil, to pa je potrdil (smeh).« In nastali so Mali junaki. Če za te knjige še niste slišali, so razlogi lahko, da nimate otrok, da ste premalo na družbenih omrežjih ali da vas knjige sploh ne zanimajo. Dopuščam še kakšno možnost. Dejstvo pa je, da jih boste spoznali zdaj, če to berete. Mic takoj pove, da tudi onadva še ne spadata v kategorijo staršev, je pa ideja vseeno povezana z novorojenčki. »Oba sva takrat postala strica, to je bilo malo odločilno. Ideja nama je bila zanimiva.«
In sta se podala na podjetniško pot. Pred petimi leti je bilo to. Pravita, da sta kot prava malčka kar nekajkrat dobro štrbunknila na rit, preden sta naredila bolj zanesljive podjetniške korake. Učila sta se. Kot dva malčka. In se še. Prav to pa dela njuno podjetje tako drugačno, vrvežavo, iskreno in prav zaradi teh lastnosti tudi precej uspešno. Izpostavila sta, da sta našla tudi prave ljudi okoli sebe, izjemne sodelavce, ki jima zelo pomembno pomagajo pri korakanju in odkrivanju novih poti Malih junakov.
ČE SE GRAD ZRUŠI, ZGRADIŠ NOVEGA. V NEMČIJI
Čeprav so to otroške knjige – malo kasneje razložimo tudi, zakaj so tako posebne –, pa je treba biti v tem poslu še kako odrasel. Mic in Rado začneta vsak delovni dan s statistiko. Ni romantično, ni pravljično in čisto nič otroško. »Zdaj ko izdajamo nove knjige, je čas, ko se vedno malo sesujemo. Ni vse idealno. Del biti otroški je nujna komponenta, to imamo v sebi. Vse drugo pa so resno delo in številke,« pove Mic. Rado mu pritrdi. »Kakšnih osem odstotkov našega časa je ultrazabavnih. Sedimo, se smejimo foram, razmišljamo, kaj bomo dali v knjige. Vse drugo pa je spekter tehničnega razvoja, prodaje, skrb za stranke, fotografiranje …«
In ker na prvo mesto postavljata gradnjo in pot, tudi vesta, da ni nič hudega, če padeta. Pravzaprav je to še dobrodošlo, ker se iz tega veliko naučita. »Nama denar res malo pomeni. Fino je, da je, ni pa najpomembnejši. Zdi se mi dobro, da rastemo, tako kot je to fino otroku. Više ko zgradi grad, bolje je. Najbolje se nama zdi, ko izdamo novo knjigo in dobimo odziv ljudi, njihove fotografije z našimi knjigami. Ko smo jih začeli prodajati v Avstriji, smo pogrnili. Pa nisva najprej pomislila, joj, šit, izgubili smo 20.000 evrov, ampak, hmm, ni šlo, tisti grad se je podrl. Potem se malo jočeš, se skregaš, pa mamica reče, pobotajta se, dajta si roke. Zdaj pa greva zgradit grad v Nemčiji. Z boljšimi lopatkami. Drugače, z novim materialom, pa pridejo ti še drugi ljudje pomagat (smeh). To nama je fino. Plača, ki pride zraven, je kolateralna škoda,« razloži njuno življenjsko filozofijo. In kakšna je torej sploh ideja Malih junakov?
»Nama denar res malo pomeni. Fino je, da je, ni pa najpomembnejši. Zdi se mi dobro, da rastemo, tako kot je to fino otroku. Više ko zgradi grad, bolje je. Najbolje se nama zdi, ko izdamo novo knjigo in dobimo odziv ljudi, njihove fotografije z našimi knjigami.«
KNJIGA S TVOJIM IMENOM
To so personalizirane knjige za otroke, kar pomeni, da v vsaki kot glavni junak nastopa vaš malček ali kateri koli otrok, ki mu želite knjigo podariti. Na naslovnici se pojavi njegovo ime, izberete lahko tudi videz, ki čim bolj ustreza otrokovemu. Vse to naredite na njihovi spletni strani malijunaki.si in do vas pride po pošti.
Zadnje leto, ko so popolnoma spremenili strategijo nastajanja knjig, se je spremenil tudi način dela. »Res ne izhajamo več iz otroške literature. Nismo založniki. Čisto druga logika je, ker se ne ukvarjamo z odkupom pravic, ilustracij, nimamo zaloge, ni nobenega vložka, marketing je povsem drugačen, za avtorje zelo dobro skrbimo. Seveda delamo otroške knjige, ampak kupite in berete pa jih odrasli. Smo zelo komercialni projekt. Imamo 30 zaposlenih in moramo pač prodati knjige, da preživimo.«
Tako starši kot otroci jih doživljajo čustveno. Predvsem pa z njimi te občutke delijo, pove Mic. »Vsak dan se zgodi, da nam starši pišejo, kako ganjeni so bili, ko so prebrali zgodbo, da jokajo. V Sloveniji se nam je to zgodilo z zgodbo Ko bom velik. S to knjigo smo potem šli na italijanski in nemški trg, a nam je menedžer za nemški trg rekel, da nemške mamice ne jočejo. So drugačne. Pa sem rekel, da ne morejo biti tako drugačne. Dejansko se je izkazalo, da je to univerzalno, in tudi zdaj, ko smo šli v ZDA, se je pokazalo. Nemške mamice so jokale.« Rado se zasmeji in doda: »Saj ne jokajo samo mamice. Zato pišemo knjige malo drugače, dajemo nekaj cukrčkov tudi za odrasle, da se nasmejijo, jokajo. Gremo malo bolj po robu, zagotovo nismo dolgočasni. Potrjujeva stvari, ki so tudi nam zabavne ali pa se nas dotaknejo.« Je to, da so knjige personalizirane, dodatna privlačnost? »Zdaj jih delamo z mislimi, kot da personalizacije sploh ni. Če knjiga stoji tako, bo personalizacija samo pika na i. Kot v glasbi; če komada ne moreš zaigrati na akustično kitaro in zapeti, komad ne stoji. Lahko kompliciraš z ne vem kakšnim aranžmajem, samo če ga ne znaš ob tabornem ognju zašpilat’, potem ni dober komad,« z glasbenimi izkušnjami opremljen razloži Mic.
»Saj ne jokajo samo mamice. Zato pišemo knjige malo drugače, dajemo nekaj cukrčkov tudi za odrasle, da se nasmejijo, jokajo. Gremo malo bolj po robu, zagotovo nismo dolgočasni. Potrjujeva stvari, ki so tudi nam zabavne ali pa se nas dotaknejo.«
NEMŠKI, ITALIJANSKI, AMERIŠKI JUNAKI
Kljub temu, da v Avstriji še nimajo prav visokega gradu, pa so se pogumno podali v Nemčijo, Italijo, zadnji mesec tudi v ZDA in od avgusta še v Francijo. »Bistva zgodb ne spreminjamo. Trgom se prilagajamo tako, da delamo čisto majhne spremembe. Če so pri smučarjih zastave, zamenjamo zastave, damo poklice, ki so jim bolj zanimivi. Motorist je v Italiji pač bolj priljubljen. V ZDA smo začutili, da smo zelo nezavedno in neškodoželjno ignorantski do drugih ras. Res smo se potrudili, da smo dali dovolj izbire za personalizacijo, dovolj frizur. Recimo kaj je bila napaka: ko imamo belčka, mu naredimo nekaj različnih frizur. Ko smo imeli temnopoltega otroka, pa smo naredili več takih frizur, za katere smo mislili, da jih oni radi nosijo, torej kitke, afro. Pa nam pravijo, da z raso definiramo, kakšno frizuro ima otrok. In seveda takoj popravimo.«
V Nemčiji so zadnje pol leta vodilno podjetje na področju personaliziranih knjig. Trenutno jih na dan prodajo od 500 do 1000, v sezoni pa tudi več kot 5000 dnevno. Na ameriški trg so vstopili pred dobrim mesecem in se počutijo še kot male ribe. Mic slikovito opiše, kaj se tam dogaja: »Kot da imava ves ocean pred sabo in en majhen trnek. Je še vedno zabavno, ampak zelo novo (smeh).«
GLOBALNA RAST, TO NI NAJINA VREDNOTA
Kot mlado podjetje so lahko vzor drugim predvsem v marketingu, in kako pomembno vlogo pri tem imajo družbena omrežja. Vidi se, da jih dobro poznajo in da jih ni strah tega novega načina množičnega komuniciranja. »Ves čas imamo oči na pecljih, da vidimo, kaj se dogaja novega na družbenih omrežjih. Ravno včeraj smo se poglobili v pinterest, ker smo zaznali, da se v ZDA nekaj dogaja, in tam povečali investicijo. Takoj se je obrestovalo. Zelo sem vesel, da imamo osebo pri nas, ki se ukvarja samo z instagram stories, ker v naši konkurenci edini delamo tako. Veliko brandov tega ne uporablja, nam pa sistem pokaže, da prodamo več.« Rado doda: »Najdejo nas izključno na družbenih omrežjih, prodajamo pa samo na svojih spletnih straneh, to je zelo pomembno. Do tja pa jih pripeljemo prek družbenih omrežji, tako je najlaže.«
Mic je že od leta 2009 blogar, s partnerico Katko ves veliko potujeta, tako da se je z novim načinom komuniciranja seznanjal že prej. »Seveda mi to znanje koristi zdaj pri Malih junakih. Nadvse rad pišem, na žalost zelo malo zadnje čase, razen kolumno za Goodlife (smeh).« Rado pa vidi še eno zelo veliko prednost. »Nekaj najmočnejšega, kar je prišlo iz tega bloga, je iskrenost, in se je preneslo tudi na objave Malih junakov.«
»Socialni mediji so samo vmesnik za prenos zgodbe, gre za splošno komuniciranje z ljudmi. To se ni spremenilo, le medij je drug. Če imaš zdrave človeške temelje, če bo šlo kaj narobe in bova morala stopiti korak nazaj, bova še vedno ostala midva. S kakšno butično idejo. Globalna rast, denar, to ni najina vrednota.«
Foto: Peter Giodani
Povzeto po članku OBISK, revija GOODLIFE, poletje 2018
_________________
Ker si že tu, preberi še tole …