Umetnost je tudi statusni simbol

Piše: Leja Kovačič . Foto: Delo, Matej Kristovič

GALERISTA PIERA RAVNIKAR IN EMIL ŠARKANJ O TRGU UMETNIN PRI NAS

»Jaz sem bil nekajkrat pri vas,« pravi on, ona pa doda: »Tudi jaz sem bila nekajkrat v vaši galeriji, a vas nisem videla.« Seveda govorita o Galeriji Hest, katere lastnik je Emil Šarkanj, in galeriji Ravnikar Gallery Space, ki jo vodi Piera Ravnikar. Čeprav je med galerijama kar nekaj razlik, so pogledi sogovornikov podobni, oba pa pokažeta veliko zanimanja za razmišljanje drugega.

Emil: Še vedno imamo zelo veliko mladih umetnikov, ki se zelo težko preživljajo.
Piera: So nanciranja je premalo in preveč je razpršeno. Tudi sodobna galeristika bi lažje preživela, če bi bilo sistemske podpore več, mi namreč ne moremo sami preživeti celotnega okolja. Vlagamo v zgodbe, dobre razstave, to skušamo odpeljati v mednarodni prostor, promovirati in predstavljati umetnost, ki se pri nas dogaja tukaj in zdaj. Tu se odpirajo priložnosti, tako se prodajajo večje serije del. V našem lokal- nem prostoru je to precej težje, saj se ukvarjamo s sodobno umetnostjo in ne zastopamo klasikov, kot so recimo Mušič in drugi. Naša galerija torej ne živi od prodaje del, odvisni smo od dodatnih virov nanciranja.

Emil: Primerjamo gledališče in likovno umetnost. Koliko se gledališče financira s prodajo vstopnic? Rekel bi, da okoli 20-odstotno. Likovni umetniki pa od države ne dobijo ničesar. Za kiparje je še težje. Ustvarjajo na zalogo, cene vsega, kar potrebujejo, pa so tako visoke, da tudi najbolj razvpiti kiparji jočejo, da ne morejo preživeti.

Piera: Mladega, sodobnega kiparstva pri nas praktično ni. Kje naj umetniki delajo, primernih prostorov ni oziroma so finančno nedostopni, materiali, transport, celotna produkcija, to stane zelo veliko. V svetu pa je sodobno kiparstvo res odlično zastopano. Pri nas mladi stavijo na male formate, saj si ustvarjanja česa večjega ne morejo niti privoščiti. Večina mladih odhaja v tujino, Dunaj je zelo priljubljen, tudi nemška in nizozemska mesta, tam se lahko prijavijo za najemnino po neprofitni ceni. Trg deluje.

Emil: Težko je. Kaj bi jaz naredil, če bi bil na oblasti? Prej bi uvedel davčne olajšave kot subvencije. Sivega trga je pri nas krepko več kot 50 odstotkov.
Piera: Davčne olajšave so vsekakor pot v pravo smer. In tudi pomoč države umetnicam in umetnikom bi se lahko nadgradilo v večletno projektno financiranje. V tujini so umetniki pogosto nancirani dolgoročno, tako lahko strateško razvijajo umetniško prakso. Pri nas pa eno leto dobiš podporo, drugo leto ne, ves čas si v negotovosti.

Emil: Tudi umetniške kritike ni. Če smo iskreni, je nikoli ni bilo, samo pohvale so bile. Morala pa bi biti, morali bi povedati po resnici, da neki umetnik v določenem obdobju dela dobro, v določenem pa ne tako dobro.

Piera: Celoten ekosistem, ki naj bi povezoval vse nas, dejavne na tem področju, ne deluje. Vsi delamo vse. Umetnik je kurator, galerist je umetnik, iz tega res ne more nastati nič trajnostnega.

BREZ KLASIKOV NE BI PREŽIVELI

Piera: Sodobna dela pri nas je najteže prodajati, za kupce pri nas je to rizičen posel.
Emil: Mi smo galerija na visoki ravni, imamo klasike, sodobne avtorje, figuralike. A brez klasikov ne bi preživeli, priznam. V tujini lahko v galeriji zastopaš tri avtorje, pri nas je to nemogoče. Tudi to smo poskusili, imeli smo ekskluzivne pogodbe z umetniki, a se ni obneslo. Vi imate ekskluzivne pogodbe?
Piera: Odvisno, po dogovoru. Tujo produkcijo v sodelovanju s tujimi galerijami predstavljamo našemu trgu, s slovenskimi avtorji, ki se z našo pomočjo predstavljajo na mednarodnih sejmih, pa imamo dogovore o sodelovanju.

Emil: Ste zelo prisotni na sejmih v tujini?
Piera: Smo.
Emil: Saj drugače težko prideš v tujino.
Piera: Zelo hitro sem ugotovila, da samo v Sloveniji ne bomo preživeli, saj nimamo ‘jokerjev’, torej klasikov, v rokavu. Zato smo prisotni na treh do petih mednarodnih umetnostnih sejmih na leto.

Emil: To bi lahko država bolj podpirala. Včasih vidim razstave v 16. nadstropju kakšne ambasade. Za catering zapravijo velike vsote …
Piera: Umetnik pa dobi povrnjene potne stroške. (smeh)
Emil: Slik in kipov po otvoritvi nihče več ne vidi, bolje bi bilo, če bi jih umetniki lahko predstavili na sejmu v tujini.

Piera: A tudi tu ne gre z danes na jutri, mi smo na sejmu Vienna Contemporary prisotni od leta 2019, a se nam šele zdaj ta trg zares dobro odpira.

TUDI MLADI V SVOJIH 30. ZAČENJAJO POT ZBIRATELJSTVA

Emil: Če bi rekel, da so turisti naši kupci, bi lagal. Vsak teden pošljemo kaj v tujino, tudi kaj zelo dragega smo že prodali kakemu turistu, a naši glavni kupci so Slovenci.
Piera: Tudi pri nas tujci niso pogosti kupci, opažamo pa, da z novo lokacijo k nam zdaj prihaja več mednarodnih obiskovalcev, tudi strokovne javnosti.

Emil: Maribor in Ljubljano težko primerjamo, turistov je v Mariboru seveda občutno manj, pa tudi sicer vseh nakupov.
Piera: So razlike med zbiratelji iz Ljubljane in tistimi iz Maribora?
Emil: V Mariboru kupujejo manj. Pa ni težava v denarju, nikakor. Poznam veliko ljudi, ki bi lahko spraznili galerijo, a imajo druge interese. Gre tudi za zgodovino. Večina zbirateljev prihaja iz družin, v katerih je to tradicija. Če s tem rasteš, ti je to blizu. V tujini vidimo ljudi, katerih družine zbirajo umetniška dela od 16. ali 17. stoletja.

Piera: Pri nas takšne tradicije ni, žal, a se mi zdi, da se z novimi generacijami to spreminja. Tudi mladi v svojih tridesetih začenjajo pot zbirateljstva. To je spodbudno.
Emil: Ljudje največkrat nekaj vidijo pri drugem. Marsikateremu umetniku sem tudi že svetoval, naj prva tri dela podari ali pa jih odstopi skoraj zastonj. Ko bodo ljudje to videli pri nekom pomembnem doma, bodo to želeli imeti tudi sami. Umetnost je tudi statusni simbol. A še vedno pogosto vidimo, da ljudje zapravijo pet tisoč evrov za lestenec, ko pa jim rečem, da slika stane tri tisoč, jih skoraj zadane kap. V Mariboru je takšnih ljudi več (nasmeh). Jaz dam komu delo tudi za teden ali dva domov. Kako pa boš vedel, če ti je res všeč, če si ga res želiš gledati? Po večini jih kar obdržijo.

PREMALO SE ZAVEDAMO SVOJE MOČI

Piera: Če je le mogoče, skušamo odkupiti kako umetniško delo za svojo zbirko. To je nujno, saj naše institucije sodobno umetnost odkupujejo res redko, zato je prav, da imamo vsaj mi kos našega časa. Sama zbiram že od dvajsetega leta, seveda pa se to zdaj prepleta z deli v galeriji. Rada obiščem tuje galerije, pred kratkim me je prevzela umetniška scena v Zürichu, galerije in muzeji so mi res v navdih.

Emil: Jaz sem slike začel zbirati kot študent, takrat sem imel več denarja kot danes. Pisal sem slikarjem, hodil sem na njihove razstave. Klet imam polno umetniških del, ki jih načeloma ne prodajam.
Piera: Belgijski galerist v Rotterdamu mi je pred časom lepo svetoval: Piera, ko sem začel svojo mlado pot, mi je pomemben galerist svetoval, da naj, ko je za menoj finančno uspešen sejem, delež denarja namenim za odkup umetniškega dela, da podprem drugega galerista. Tako energija kroži, podpreš svojo skupnost. Premalo se zavedamo svoje moči.