Piše: Aleš Čakš . Foto: Voranc Vogel/Delo
Slovenija je dežela kulture in umetnosti. Sam sem privrženec umetnosti že iz srednje šole. Igral sem v šolski gledališki skupini, redno hodil v kino, na televiziji gledal umetniške filme, bral leposlovje in obiskoval razstave.
Svet umetnosti me je posrkal. Zaljubil sem se predvsem v film, tudi gledališče. Težke psihološke drame so me najbolj vznemirjale, na filmu in v teatru. Medosebni odnosi, človeške patologije, odkloni, to so bile teme, ki so me na filmu in v gledališču še posebej mamile.
In še danes, po več desetletjih, so te teme na prvem mestu mojega zanimanja. Kako ljudje sobivajo, kako se obnašajo drug do drugega, kako spoštljivi so, kako kulturni? V zadnjem času nas ob obilici dobrih, celo izjemnih kulturnih in umetniških dogodkov pri nas žal pretresajo tudi zelo nekulturni ekscesi na kulturni sceni. Namesto umetnosti so v ospredju nasilje, domnevne spolne zlorabe, skrajno nekulturno vedenje nekaterih kulturnikov, od katerih najprej pričakujemo, da se znajo primerno obnašati, da imajo vrednote.
Zgodila se je tudi smrt umetnika. Nepričakovana. In zdaj nekateri, za svojo slavo in osebne koristi, obračunavajo s pokojnikom. Zelo nekulturno, nehumano, ne glede na to, kaj naj bi v času življenja domnevno storil. In mediji žal grabijo vse, brez resnega razmisleka, samo da začinijo in prodajo svoje pisanje, poročanje.
Zelo skrajni čas je, da se obračuna s tistimi, ki so vsa nehumana dejanja na kulturni sceni začeli in so še – živi. Nanje je treba kazati s prstom, jim pristriči peruti in jih poslati tja, kjer jim je mesto. V kulturi mesta zanje pač ni.