Spesnil in selfnil: Uroš Umek – DJ UMEK
DJ Umek o didžejevem tinitusu, »feel good« džankijih, prazni hotelski sobi in partiji košarke v Miamiju.
Lani sem bral zanimiv članek na temo predstav in resničnosti zvezdniškega življenja, v katerem je avtor zapisal, da sta najpogostejši bolezni didžejev tinitus in depresija. Jaz na srečo nimam težav ne z eno ne z drugo.
Didžeji smo zasvojeni z občutki, ki jih doživljamo na odru. Smo »feel good« džankiji. Ko stojiš pred večtisočglavo množico, začutiš neverjetno energijo ljudi, ki te kujejo v zvezde. Občutek, ki ti ga da moč manipulacije ljudi z glasbo, je res vrhunski.
EVFORIJA Z UTRIPOM 145/MINUTO
Potem pa pridejo dnevi, ko vidiš, da se prijatelji zabavajo, ti pa si izžet na drugi strani sveta in delaš vse vikende. Najbrž moraš kompenzirati serotonin, ki se sproži med nastopi. Včasih sem med »špilom« zadihan kot pri športu in imam zaradi evforije utrip 145 udarcev na minuto. Potem pa pride dan, ko lahko le spim in gledam filme.
Ljudje mislijo, da smo rock zvezde, da se nam ženske mečejo pod noge, da so naša življenja en sam neskončen zadet žur. Za nekatere to celo drži, za večino pa je kruta resničnost, da dolge turneje po hotelih preživljamo sami. Ne rečem, tisti dve uri na odru in še pol ure za tem se počutiš kot kralj, ko pa prideš v hotel, začutiš, da si osamljen.
DJ Umek – selfi
PREPROGA ROK, LASERJI, LUČI … TO JE ZAME
Na srečo z mano potuje »tour manager«, s katerim se poznava dvajset let, da se vsaj včasih podruživa, največkrat pa sva, kot te dni v Detroitu, v istem hotelu, vsak v svoji sobi, pogovarjava se po facebooku in se do jutri, ko greva naprej, ne bova videla.
Ždiš v hotelu, želiš si družbe in hkrati bežiš v osamo, ker ljudje na nastopih silijo vate, vlečejo te za roke in majico, hočejo avtograme in selfije, del tebe, se pogovarjati s tabo. Tebi pa se ne da, ker si to isto zgodbo o Lanicorju in Gatexu povedal že šestmilijonkrat in bi lahko po svetu hodil kar z letakom z odgovori na njihovih večnih dvajset vprašanj, za katera še niti ne vejo, da jih bodo postavili.
A to so isti ljudje, ki po koncu seta skandirajo tvoje ime. To so ljudje, ki so kupili karto za tvoj nastop in nato odštevali dneve. Ko v zaodrju poslušam zamolklo butanje basov predhodnika ali v festivalskem »artist trailerju« dajem še zadnji intervju pred odhodom na oder, že čutim njihovo energijo. Ko si na stopnicah pod odrom v ušesa dajem čepke (se spomnite tiste o tinitusu iz prvega odstavka?), pograbim slušalke in izmenjam prostor za mešalko z didžejem pred mano … Preproga rok … Transparenti, totemi, laserji in luči … Vse to je zame. Lagal bi, če bi rekel, da ne prija egu.
DJ Umek pred polnim stadionom v ZDA
»Razmišljam, da bi na turneje začel jemati spuščeno žogo in tlačilko za zrak – da bom v tujih mestih med čakanjem na naslednji špil igral košarko z neznanci.«
NE GREM ŠE V PENZIJO
Pri dvajsetih sem govoril, da bom šel pri 45 letih v pokoj. Če zdaj pomislim, da bi nehal vrteti čez šest let, mi to ne pade na kraj pameti. Razumem didžeje, ki so stari 50 ali skoraj 60 let in kar ne morejo nehati. Potrebujejo odmerek dobrih občutkov na odru.
Potem so tu še super trenutki v prostem času, ko raziskuješ okolico v (sicer vedno manj) tujem kraju. Ob zadnjem obisku Miamija sem kupil žogo in šel metat na koš. Na igrišču so prišli do mene neki fantje in s čistimi neznanci smo odigrali dobro partijo košarke. Razmišljam, da bi na turneje začel jemati spuščeno žogo in tlačilko za zrak – da bom v tujih mestih med čakanjem na naslednji »špil« igral košarko z neznanci.
________________
Povzeto po članku Um-na-kolo, revija Goodlife, poletje 2015
