»V umetnost verjamem, ker se zavedam njene moči«

PIERA RAVNIKAR · GALERISTKA

Že od malega goji ljubezen do lepote, estetike, popolnosti – do vsega lepega. »Umetnost živim in vanjo tudi brezpogojno verjamem, ker se zavedam njene mehke moči. Z njo je mogoče misliti skupaj,« pravi Piera Ravnikar, ki je v sodobni vizualni kulturi in umetnosti v slovenskem in mednarodnem prostoru dejavna zadnjih dvajset let. Bila je del prve ekipe Kino Šiška, kjer je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala skoraj deset let, zdaj pa vodi Ravnikar Gallery Space in iniciativo Ljubljana Art Weekend.

»Moja današnja vloga je predvsem rezultat dolgoletnih prizadevanj, raziskovanja in nenazadnje iskanja priložnosti, kako aktualno sodobno produkcijo približati javnosti in hkrati oblikovati trajnostno rešitev za vzpostavitev prostora, ki svoje programe in projekte odpira iskreno in brezkompromisno,« pove dobitnica priznanja likovne in vizualne umetnosti Ivana Kobilca leta 2019. Piera je magistrirala iz zgodovine na Univerzi v Londonu, temu pa je dodala še diplomo iz kulturnega menedžmenta pri Association Marcel Hicter v Bruslju. A nas bolj zanima zgodovina, kako jo danes označuje kot galeristko, kako vpliva na njeno delo? »Zgodovina nam ponuja vpogled v življenja preteklosti in skupaj z njo imamo kot javnost in družba izjemno priložnost učiti in se spreminjati v odnosu do naše sedanjosti. Čas in prostor, v katerem živimo, kot že tolikokrat v zgodovini od vseh nas, tudi sodobne kulture in umetnosti, terjata družbeno angažirano držo. Umetnost je pomemben del družbene krajine in kot taka je nenadomestljiva, je neločljivo povezana z različnimi vprašanji sociološke in politične narave. Sama umetnost umeščam v družbo kot ključni generator za širjenje dobre in kritične misli. Zato je osnovni cilj mojih programskih prizadevanj vedno v aktivnem podpiranju, širjenju in krepitvi temeljnih civilizacijskih norm in vrednot, ki so v današnjem času vse prej kot samoumevne,« sklene.

ŽIVLJENJE JE LAHKO TAKO ZELO PREPROSTO

Po umetniškem udejstvovanju v Kinu Šiška jo je pot pripeljala do lastnih prostorov ustvarjanja, ki so neločljivo povezani s predeli prestolnice, kjer jih najdemo. »Simbolična povezava z našim neposrednim okoljem mi je vedno veliko pomenila. Gre za pomembne prostore naše lokalne skupnosti, centre kreativnega delovanja in bivanja v odnosih z drugimi. Potrebna je izjemna pozornost, odgovornost do skupnosti, predvsem pa predanost, da lahko stvari premikaš v pravo smer, potrpežljivo in počasi. In hkrati je raziskovanje arhitekture in urbanizma nekaj, kar nas je kot kolektiv vedno zanimalo, do raznolikih obravnav grajenega in oblikovanega prostora čutimo posebno vez. Obe galeriji sta vpeti v središče kulturnega dogajanja; Ravnikar Gallery v mestno kulturno četrt med Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, Cankarjev dom in Moderno galerijo, R Space pa je med ključnimi kulturnimi spomeniki in arhitekturnimi znamenitostmi, kot so Narodna in univerzitetna knjižnica, ljubljanski Mestni muzej, Križanke in SAZU, prav z Akademijo pri projektu R Space tudi sodelujemo,« pove galeristka. Kateri pa je poleg galerij njen najljubši kotiček Ljubljane? »Mestna tržnica, vedno sveža, lokalna in sezonska. Sicer pa največ navdiha najdem v vožnji do morja, ob morju, v raziskovanju novega. Ob dobri hrani in v dobri družbi. Življenje je lahko tako zelo preprosto,« odgovarja.

Moja glavna naloga ostaja, da zagotavljam dialog, da je publika, tako strokovna kot splošna, ki pride v stik z likovno umetnostjo, čim širša.

UMETNIKI NAJ SE NE UKVARJAJO Z GOLIM PREŽIVETJEM

Je letnik 1978, na kulturni sceni je že dvajset let, zaveda pa se, da je pot treba utirati tudi za mlajše. »Predstavniki mlajših generacij ustvarjalcev so kljub težkim delovnim razmeram in negotovi prihodnosti polni elana in svežih idej, ustvarjajo prodorno likovno produkcijo, njihova domišljija presega do zdaj vzpostavljene okvirje in tradicije. V slovenskem prostoru poznamo veliko primerov izjemno dobrih praks, posameznih umetnic in umetnikov, ki so z lastno samoiniciativnostjo in golo voljo ne le prodrli na mednarodno prizorišče, temveč se na njem tudi uveljavili,« pravi. A talent in volja nista vedno dovolj, saj se mladi vse pogosteje srečujejo s pomanjkanjem primernega prostora za delo, ateljejev in drugih produkcijskih sredstev. »Zato bi si želeli večjo angažiranost, motiviranost za razvoj trajnostnih in sistemskih rešitev ter večjo podporo lokalni skupnosti s strani javnih institucij, ki so mlajšim generacijam dolžne pomagati. Zaradi teh omejevalnih okoliščin umetnice in umetniki nimajo vedno možnosti k svoji umetnosti pristopati poglobljeno in v celoti predano, saj se vse pogosteje ukvarjajo z golim preživetjem,« kritično strne. Kako pa na umetnost vplivajo posebni časi, v katerih živimo zadnji dve leti? Piera odgovarja: »Spletni prostori in umetnost digitalnega se bodo razvijali in rasli še hitreje, še aktivneje. A dokler bomo živeli v ‘resničnem’ svetu, bomo cenili umetnost, ki se nam dogaja tukaj in zdaj. Tako imata oba svetova izjemno priložnost, da sta skupaj lahko še boljša, bo pa za to potrebna volja, predvsem pa odgovorna drža vseh nas.«

DVE LETI MED ŠTIRIMI STENAMI, TO NAM JE ODPRLO OČI

»Slovenci smo še vedno sramežljivi, morda celo nesamozavestni, ko pride do obiska galerij sodobnih umetnosti, tako javnih kot zasebnih. Verjetno zato, ker je bilo v preteklosti to rezervirano za manjše in izbrane skupine meščanstva, elite. S svojimi razstavnimi programi se zato trudimo, da svoj prostor odpiramo tistim, ki jih umetnost zanima in jo cenijo. Dialog je vedno mogoč le takrat, ko imaš vključena vsaj dva, torej umetnost in javnost. Zato moja glavna naloga ostaja, da zagotavljam dialog, da je publika, tako strokovna kot splošna, ki pride v stik z likovno umetnostjo, čim širša. To je osnova,« opiše svoje delo. In nadaljuje: »Kot galerija se trudimo, da je umetnost dostopna tudi tistim, ki so finančno omejeni. Zaupanje nam do danes izkazujejo predvsem mednarodna publika in domači mladi zbiratelji ter intelektualci z različnih področij. In to je največja nagrada, ko ljudje brez družinske tradicije postajajo ljubitelji in zbiratelji, zaupajo našim programskim odločitvam in se hkrati še kako dobro zavedajo pomembnosti sodobne kulture bivanja. Dve leti med štirimi stenami nam je dodobra odprlo oči, v kakšnem domu si želimo živeti.«

LJUBLJANSKA UMETNIŠKA SCENA V NJENEM »NARAVNEM OKOLJU«

Ob delu v galeriji se Piera te dni intenzivno pripravlja tudi na Ljubljana Art Weekend, ki bo v sodelovanju s Cukrarno potekal od 27. do 29. maja. Takrat bodo imeli tako domači kot tuji ljubitelji umetnosti priložnost obiskati Ljubljano in od blizu spoznati tukajšnje bogato in živahno sodobno umetniško prizorišče. »Slovenska sodobna umetniška struja je bila vrsto let pogosto zunaj dosega mednarodne publike. Kljub tej ‘izolaciji’ je z razvojem različnih kulturnih centrov in umetnostnih institucij slovenska prestolnica postala svojevrstno kreativno središče, katerega kakovost želimo predstaviti tako domači kot mednarodni javnosti in ga s tem umestiti, tematizirati ter uveljaviti v mednarodnem prostoru. Projekt prav tako raziskuje mehanizme, kako narediti sodobno umetnost bolj dostopno in jo približati raznolikemu občinstvu, ki sicer ne zahaja v galerijske in druge umetnostne prostore. Prav tako zasleduje načine, kako bi jih tovrsten festivalsko zastavljen projekt morda prepričal in jim ponudil širok nabor možnosti, da se seznanijo z ljubljansko umetniško sceno v njenem ‘naravnem okolju’,« povabi Piera.

Piše: Leja Kovačič • Foto: Mario Zupanov