Živega se počutim, samo ko slikam

Alenka Birk26. 12. 2018

VINCENT VAN GOGH, postimpresionistični slikar

»Pogled na zvezde me vselej vodi k sanjarjenju. Nam je svetloba zvezd zares nedostopna? Morda izkoriščamo smrt, da pridemo do zvezd,« se je spraševal rdečelasi genij, ki je v življenju le v pičlem desetletju naslikal več kot 800 del, prodal samo eno.

Znamenite Sončnice so nastale, da bi navdušil Paula Gauguina, najbolj prepoznavna dela pa je naslikal v psihiatrični ustanovi. Izračunali so, da je na teden v povprečju naredil štiri slike. »Edini trenutek, ko se počutim živega, je, ko slikam.« Nizozemski umetnik je slikal le v zadnjih desetih letih življenja, v francoskem Arlesu je ustvarjal vsak dan med osmo in peto popoldne ne glede na vreme, kasneje je pisal dolga pisma in veliko bral. »Bil je plenerist, slikar, ki dela na prostem, neposredno pred motivom in po njem,« pove redni profesor na ALUO dr. Jožef Muhovič in nadaljuje: »Tudi kadar je zaradi slabega vremena ali kake druge nadloge risal v ateljeju, je to večinoma počel po skicah in študijah, ki jih je napravil v naravi, ali pa je naravo oziroma realnost – stol, čevlje, tihožitje – poiskal kar v ateljeju. Zvestoba naravi je bila njegova slikarska deviza.«

Lahko si je zamisliti način njegovega slikanja, ne samo zaradi filmskih in animiranih upodobitev, temveč tudi zaradi ekspresije pokrajin na njegovih delih, in začutiti njegove težke korake v zgodnjih urah dneva, saj je bil oprtan z vso slikarsko opremo, pa čeprav je bila zložljiva. Še laže utrujeno lice ob vračanju, morda zasanjan pogled z mislijo na to, kar se je v tem dnevu prikazalo še na mokrih platnih, ki jih nosi nazaj. Malo teže pa je doumeti, kaj se je zares dogajalo za tem samoupodobljenim žalostnim izrazom na obrazu, ki ga je zaznati z njegovih slik.

Mojster avtoportretov je v treh letih naslikal vsaj 43 verzij sebe. Kako genialno mu je poleg sebe z zamahi čopiča uspelo na platno ujeti tudi portrete ljubih oseb, neznance, pokrajine, tihožitja in življenje običajnih ljudi. »Sanjam svoje slikanje in slikam svoje sanje.« Pri 27, ko ni imel niti za slikarske potrebščine in mu jih je podaril brat Theo, je prvič vzel čopič v roke. V osmih letih se je iz amaterja razvil v umetnika. Postal je vzor vsem, ki mislijo, da je prepozno slediti svojim sanjam. »Rojen sem za slikarja, ker ničesar drugega ne morem početi,« je izjavil. Če bi vedel, da so kar štiri od tridesetih najdražjih slik na svetu njegove. Portret zdravnika dr. Gacheta je bil leta 1990 prodan za 82,5 milijona dolarjev (danes približno 155 milijonov) in je poleg Sončnic in Zvezdne noči van Goghovo najbolj cenjeno delo.

NEKONFORMISTIČNI UMETNIK

27. julija 1890, ko je imel 37 let, se je ustrelil v trebuh in dva dni kasneje umrl zaradi poškodb. Smrt je še vedno ovita v tančico skrivnosti. Je bil genij ali čudak, so se spraševali takrat, danes pa je več kot jasno, da je bil vizionar, pionir ekspresionizma. »Življenje zlomi tudi najmočnejše,« je povzel njegov poštar Joseph Roulin med umetnikovim bivanjem v Arlesu, šokiran nad prezgodnjo smrtjo. Bil je njegov zvesti podpornik in prijatelj, čigar celotna družina se je umetniku pustila naslikati.

»Ko je leta 1934 izšla biografska uspešnica Irvinga Stona o njegovem življenju in delu, je v hipu za več desetletij postal slikarski zvezdnik, prototip nekonformističnega umetnika, ki zunaj dosega vrednostnih radarjev svojega časa in v najtrših socialnih okoliščinah, v popolni osami in z na vse načine preizkušano vero v umetniško poslanstvo ustvarja umetnine, ki daleč presegajo sočasno kulturo, njen okus in umetniške standarde,« razloži prof. Muhovič in bolje osvetli življenje ter značajski in ustvarjalni profil avtorja, ki je bil rojen kot drugi deček v družini protestantskega pastorja.

»Kot otrok je bil introvertiran in občutljiv ter je težko prenašal formalno izobraževanje pa tudi kasneje je bil nenehno v napetem razmerju z avtoritetami. S petnajstimi leti se je zaposlil pri stricu kot vajenec v haaški podružnici trgovine z umetninami. Poklic je iskal dolgo in s številnimi preobrati. Veliko se je zapiral vase ter se prepuščal prebiranju Biblije in dejavni religioznosti. Neuspešno se je preizkušal v različnih poklicih. Bil je pomožni učitelj, pomožni pastor, prodajalec knjig, nesojeni študent teologije in nazadnje pomožni pridigar. Mnogo je risal in mislil samo na to, da bi postal slikar, za kar se je odločil pri sedemindvajsetih. Preselil se je v Belgijo, vseskozi skromno živel od bratove podpore in ves čas želel priti v stik z umetnostjo in umetniki. Kmalu se je preselil v Pariz k Theu, v epicenter takratne svetovne umetnosti. Obiskoval je tečaje na zasebni slikarski šoli in tam spoznal številne slikarske kolege, Henrija de Toulouse-Lautreca, Paula Signaca in Paula Gauguina. V Parizu je spoznal tedanji aktualni slog, impresionizem, pod vplivom katerega je njegova paleta postala svetlejša in barvitejša. Čeprav ni imel skorajda nikakršne formalne likovne izobrazbe, njegove refleksije v številnih pismih Theu kažejo, da se je vztrajno izoblikoval v – to lahko mirno rečem – prvovrstnega likovnega intelektualca svojega časa, čigar konceptualni in oblikotvorni horizonti so presegali horizonte večine njegovih formalno šolanih sodobnikov.«

»Rdečelasi genij je le v pičlem desetletju naslikal več kot 800 del, prodal pa samo eno. Če bi vedel, da so dandanes kar štiri od tridesetih najdražjih slik na svetu njegove. Portret zdravnika dr. Gacheta je bil leta 1990 prodan za 82,5 milijona dolarjev.«

VIZIONARSKA ZVEZDNA NOČ

Vizionarska Zvezdna noč pooseblja čarobno poetiko olja na platnu in je od leta 1941 na ogled v MoMi. V čem je posebna v primerjavi z drugimi deli in v kakšnih okoliščinah je nastala? Prof. Muhovič: »Naslikana leta 1989, komaj leto pred van Goghovo smrtjo, je imela nadvse razburkano predzgodovino. Van Gogh se je leta 1888 preselil v južnofrancosko mesto Arles, kjer je upal, da se bo v blagem mediteranskem okolju izognil severnjaški zimi, si povrnil zdravje, načeto zaradi nezmernosti pri delu in pitju alkohola, ter našel svetlejšo, toplejšo in jasnejšo paleto. Arles je imel sprva v mislih kot vmesno postajo, vendar prvotnega načrta ni nikoli uresničil. Nastanil se je v hotelu Carrel, ki je odprt še zdaj, ker pa so bili stroški preveliki, je najel ‘rumeno hišo’, si v njej uredil atelje in tam tudi bival. Uresničiti je hotel dolgoletne sanje – atelje, v katerem bi umetniki skupaj živeli in ustvarjali. Šele po dolgem omahovanju, potem ko je Theo plačal prevozne stroške in obljubil mesečno podporo, se mu je pridružil Paul Gauguin. Van Gogh ga je pričakoval z veseljem pa tudi napetostjo. Da bi ga navdušil, je v kratkem času naslikal veliko slik, med njimi znamenite Sončnice, in z njimi opremil zanj pripravljeno sobo. Gauguin je prispel v Arles in atmosfera med težkima in impulzivnima značajema je zaradi vsakdanjih in strokovnih sporov kmalu postala napeta. Skupno življenje se je končalo natanko dva meseca pozneje zaradi nikoli pojasnjenega dogodka: van Gogh si je po enem številnih sporov z Gauguinom odrezal velik del levega ušesa. Naslednje jutro so ga našli brez zavesti in oslabljenega zaradi velike izgube krvi. Gauguin je o tem obvestil Thea in se po policijskem zaslišanju vrnil v Pariz.«

»Opisani dogodek velja dandanes za prvo manifestacijo van Goghove duševne bolezni, ki so jo tedaj zmotno označili za epilepsijo. Po njegovih lastnih navedbah so take napade spremljale blodnje, more in globoke depresije, ki so lahko trajale dneve in celo tedne, v vmesnih obdobjih pa je bil bister in zmožen za delo. Februarja 1889 se je napad, ki je trajal nekaj dni, ponovil, zato je bil van Gogh hospitaliziran. Potem ko so ga odpustili iz bolnišnice, so arlski meščani zaradi njegovega ‘čudnega’ vedenja podpisali peticijo, na podlagi katere so ga v bolnišnico internirali. Ko je bil ukrep odpravljen, se je odločil, da zaprosi za sprejem na psihiatrično kliniko, ker ni bil prepričan, da je zmožen živeti samostojno. Terapij za paciente tam ni bilo, le njemu je bilo zaradi terapevtskih razlogov dovoljeno slikanje. Začel je že prve dni po prihodu. Najprej je slikal to, kar je bilo mogoče videti na bolnišničnem vrtu in skozi okno njegove bolniške sobe, pozneje pa tudi motive iz okolice Saint-Rémyja. V takih okoliščinah je nastala Zvezdna noč. Naslikana je v oljni tehniki s poudarjenimi pastoznimi nanosi in značilno vangoghovsko fakturo,« pove prof. na ALUO dr. Jožef Muhovič v pogovoru s prof. dr. Vidom Snojem na temo van Goghove Zvezdne noči v reviji MONITOR ISH XIX/2 leta 2017.

»Ker je van Gogh tedaj psihiatrično bolnišnico smel zapuščati v spremstvu le podnevi, ponoči pa sploh ne, je več kot verjetno, da je ni narisal na podlagi neposrednega opazovanja, ampak po spominu ali vsaj kombinaciji opazovanja in imaginacije. Zvezdna noč je posebna po tem, da jo je van Gogh naredil kot ‘abstrakcijo’ v pomenu, ki ga je tej besedi dal Gauguin.«

Van Goghove mojstrovine so večne in vsem v navdih. Igralec Willem Dafoe, ki je upodobil zadnja leta van Gogha v najnovejšem filmu At Eternity’s Gate, je dejal, kako magično je bilo biti na krajih, ki so še dandanes razpoznavni na Vincentovih slikah. Iz praktičnih razlogov za lažje delo se je tudi sam naučil slikati po van Goghovo.

_____________