Foto: Primož Korošec 

 

Andrej Stare, športni komentator

 

Ko sem pred 20 leti prvič stopila v dolgo sivo stavbo, katere vhod čuva deček s piščalko, sem videla veliko znanih obrazov. Tistih s televizije. Najbolj domači pa so mi bili prav tisti iz športnega uredništva. In tako domače sem se počutila tudi zdaj, ko sva z Andrejem Staretom sedela ob radenski in kavi. Od nekdaj sem ga rada poslušala. Predvsem njegovo športno komentiranje. Tako drugačno je. Tako živahno, humorno, iskreno. Tako … naravno. Pravi, da je ravno pred kakimi 20 leti začel razmišljati drugače, da je ubral drugačen pristop, da se je rešil strahu in blokad. Saj veste, to je tisti zabavni, humorni športni reporter z veliko podatki v spominu, ki navdušeno spremlja smučarje skakalce, hokejsko tekmo, atletski spektakel ali nogometni dvoboj. Zelo kmalu ga boste lahko na TV Slovenija slišali ob atletskih in nogometnih prenosih ter avgusta tudi ob največjem športnem dogodku – olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

 

Olimpijske igre v Braziliji bodo že njegove 20. »Ko sem začel delati kot komentator, sem svoje prve igre leta 1980 delal kar iz ljubljanskega studia. In če upoštevam še letošnje v Riu, bodo res moje 20.« Olimpijske igre so vrhunec za športnike, a tudi za športne novinarje in komentatorje so največji izziv. Leta 1992 so bile zimske in poletne zadnjič skupaj v istem koledarskem letu. Po tem letu se izmenjavajo na dve leti. Andrej pravi, da je to precej laže za medije. Že tako je vedno veliko drugih večjih dogodkov zraven, zato mora biti v dobri kondiciji. »Fizično in psihično moram biti dobro pripravljen za tako velik projekt. V svojih letih se ne morem več zanašati na mladostno vrvežavost, ampak moram vsak dan fizično delati, da sem tudi psihično močan. Vsak dan pretečem od 8 do 12 kilometrov, pazim pri hrani, da se ne debelim, ter pazim na higieno spanja. Hvala bogu ne kadim več. Pred 26 leti sem nehal. Cigarete so katastrofa za glasilke.« Eni pregrehi pa se težko odreče. »Zelo rad imam sladoled in moram paziti, da ga ne pojem preveč pred večjimi dogodki.« Ko malo brskava po zgodbicah iz zgodovine, se spomni tiste olimpijske iz Sarajeva, iz leta 1984. »Ves dan smo se cijazili z vlakom. In smo tudi malo zapeli, tako da nisem bil edini, ki je brez glasu prišel v Sarajevo. Na srečo smo imeli še dva dni do začetka, da sem se lahko regeneriral. To mi je bilo hudo opozorilo. Pa še kadil sem takrat. Vse te slabe navade so bile vključene.«

PO PRENOSU ŠE BARV NE LOČIM

Pred prenosom ima rad mir, da se pogovori sam s sabo, pravi. O tekmi ne razmišlja, umiri čustva, da laže starta in stopnjuje dramaturški lok. A na koncu je izmučen tako kot športniki. »Enkrat sem rekel, da po prenosu tudi barv ne ločim, tako sem utrujen. Pa nisem ‘farbenblint’.«

Veliko gledalcev ocenjuje komentatorja tudi glede na kakovost tekme. Če je dolgočasna, ljudje običajno tudi s komentatorjem niso zadovoljni. Šport je v svoji predvidljivosti zelo nepredvidljiv. Lahko se na tekmi, ki nič ne obeta, zgodi kaj norega. Zato Andrej pravi, da se ne da ničesar naučiti vnaprej. Sploh pa ne v slogu kolegov iz BBC. »Angleški kolega mi je pravil, da so se za neposredni prenos ob prihodu kraljice v Rim urili kar trije reporterji. Eden se je pripravljal, če bi bil atentat na kraljico, pa ji ne bi bilo nič. Drugi, če bi bila kraljica mrtva. In tretji, če bi bila samo poškodovana. To je bilo v 50. ali 60. letih. Pri nas tega sicer nikoli ni bilo, čeprav so našega pokojnega Tomaža Terčka urili za primer Titove smrti, še preden je umrl. In potem ko se je zgodilo, so ga pripeljali pod posebnim varstvom na RTV. No, v športnem prenosu tega ni. Je neponovljiv. Kot fotografija. Nikoli ne moreš narediti dveh enakih.«

Ko je začel iskati dobro v ljudeh in se začel osredotočati na dobre stvari, je sam pri sebi naredil velik preskok. »Kot komentator in novinar sem se takrat dvignil iz povprečja. Ko sem izgubil strah pred tem, da povem, kar mislim in kar vem, in tako izoblikoval lasten slog.«

Eden vrhuncev komentiranja, kot sam pravi, je bila hokejska tekma med Slovenijo in Avstrijo na OI v Sočiju. »Užival sem in bil sem evforičen, pa se vedno poskušam brzdati, da ‘pegle’ na mešalni mizi ne dam do konca. Ko pa presodim, da lahko, dam emocije do konca. Takrat dodaš nekaj svojega tej evforiji. Tudi Planica je tak primer. Letos so bili štirje dnevi evforije.«

 

Screen Shot 2016-06-13 at 11.56.53 AM

»Potem se je tej brhki deklini še prsna podložka premaknila gor do ramena, da je bila vidna. To je prava situacijska komika, ko smeha res ne moreš skriti, in sem se med prenosom od srca nasmejal.«

 

NA TEKMI KRULI IN PREKLINJA

Večini gledalcev je prav zaradi odprtosti in odkritosti všeč. Ali pa ga vsaj poznajo po hudomušnih izjavah. »Mene humor oplaja. Marsikaj v življenju, kar znaš obrniti na šalo, je sprejemljivo. Slovenščina ponuja blazno humornost. Je jezik, v katerem lahko, čeprav imamo trikrat manj besed kot srbski recimo, s kombinacijami in primerjavami naredimo toliko, kot drugi jeziki ne morejo.« Pa ga vprašam po kakšni taki skovanki ali besedni zvezi, ki mu je všeč. »Paraplegikom, ki so na vozičkih, sem rekel vozičkarji, kot recimo odbojkarji. Isti sistem. To je bilo leta 1988 v Seulu, ko so se sredi tekmovanja nenapovedano pojavili vozičkarji. Takrat so hoteli promovirati šport invalidov. Ampak je bila katastrofa, ker so se nekako zaleteli in popadali iz vozičkov, ki so narejeni glede na obliko telesa, in so jih potem varnostniki tlačili v napačne.«

Kdaj pa se je res od srca nasmejal kar v mikrofon? »Ko sem leta 1988 iz Calgaryja prenašal umetnostno drsanje. Eni tekmovalki je med nastopom najprej frizura razpadla. Potem se je tej brhki deklini še prsna podložka premaknila gor do ramena, da je bila vidna. To je prava situacijska komika, ko smeha res ne moreš skriti in sem se med prenosom od srca nasmejal.«

Razume, da je šport za gledalce sprostitev. »Pozabiš, da te doma tašča zafrkava, v službi šef, na cesti policaj, v gostilni ‘kelnar’. Ljudje, ki pridejo na športni dogodek, postanejo drugačni. Tam vpijejo. Recimo uglajen gospod, profesor na fakulteti, pride na nogometno tekmo in začne kruliti in preklinjati. Potem ko je tekme konec, pa je spet normalen profesor.«

ŠTIRI LEPE PUNCE

Najpogosteje komentira hokej, atletiko, nogomet in skoke. In zelo težko odgovori na vprašanje, kateri mu je ljubši. A podrezam, ker vem, da odgovor ne bo dolgočasen. »To je tako, kot če pred mano sedijo štiri lepe punce in me vprašaš, katera mi je všeč. Enkrat mi je Jožica, drugič mi je Francka, tretjič pa Mištedija. Hokej imam rad, ker je tak moški šport, za mojo dušo. Skoki so spet super. Dober nogomet je vedno dober. Mogoče je še najbolj predvidljiva atletika.«

Da je komentator, novinar tudi sam aktiven športnik, ni ravno pogoj za kakovostno delo. A Andrej Stare je v mladih letih treniral košarko, igral nogomet, prav tako obvlada drsalke in hokejsko palico, kot ste lahko prebrali, tudi teče vsak dan. Le smučarskih skokov se ni nikoli lotil. Kar je še kar logično. »Nisem se spustil niti po ‘zajli’ v Planici, to me ne privlači. Tudi v vetrovnik nisem šel. Na vrhu planiške velikanke pa sem že bil. To je, kot da bi na poštno znamko skakal. Kdor tam skoči, je res heroj, mora imeti jajca. Od malega moraš biti mentalno in fizično natreniran.«

POVEJ EN ŠTOS, ZAKAJ PA NE!

Kaj torej naredi dobrega komentatorja? Zakaj on tako stopa iz povprečja? »Šport moraš imeti rad, razumeti ga moraš. Televizijsko delo moraš sprejeti kot izziv. Marsikaj moraš žrtvovati. Najprej svoj prosti čas. Dopust. Vikende, praznike. Bistvo je, da si unikaten in inovativen. Te stroke se ne da naučiti, to moraš imeti v sebi. Delo komentatorja mora biti informativno, strokovno in zabavno. Zadnje postavke, ki sem si jo jaz postavil, številni moji kolegi ne upoštevajo. Niso zabavni, ker delajo preveč v krču in strahu, da komu ne bodo všeč. Povej en štos, zakaj pa ne! Zažvižgaj, zapoj. Jaz sem tudi že zapel na OI v Sočiju, to je prišlo čisto spontano. Blokade dam v vrečko in v kot, in naj tam čakajo (smeh).« Po 37 letih televizijskega dela zdaj te vrečke samevajo nekje v kotu. Hvala bogu! Da se tudi mi gledalci lahko skupaj z Andrejem Staretom kdaj od srca nasmejemo.