Foto: Primož Korošec
URŠKA ŽOLNIR in LUKAS ZUSCHLAG, o športu in umetnosti
Na prvi pogled se zdi, da sta svetova judoistke in baletnika svetlobna leta narazen, a ko se skupaj za mizo usedeta Urška Žolnir in Lukas Zuschlag, je kmalu jasno, da je v športu veliko umetnosti in v umetnosti veliko športa. V smehu si kažeta poškodbe, ki jih prinašajo vsakodnevni profesionalni treningi, in ugotavljata, da oba daje slaba vest, če se kdaj zbudita brez bolečin, češ da na treningu nista dala vsega od sebe. Začnemo pa seveda s stereotipi, da naj bi judo ne bil za dekleta in balet ne za fante …
Urška: Judo je borilna veščina, to naj bi bil bolj šport za moške, a dekleta v Sloveniji smo s tem že zdavnaj razčistila. Ko stopim na tatami, sem druga Urška kot sicer, sem agresivna in osredotočena, v prostem času pa sem ženska, nežna, romantična …
Lukas: Kot gledalec vidiš zgolj Urško na tatamiju in se ti zdi, da si vedno taka. Je pa pri judu verjetno tako kot pri nas to nekakšen nastop. Tudi mi se vživljamo v vloge, le da so pri nas različne, enkrat si dober, drugič si slab. Se pa tudi jaz vedno spremenim, ko pridem na oder, takrat si pač tista oseba.
Urška: V osnovni šoli sem se ukvarjala z atletiko, košarko, rokometom, končano imam tudi glasbeno šolo, sem bila kar umetniška dušica. A takrat je bil na televiziji ves čas Bruce Lee in jaz sem doma izrazila željo, da bi rada poskusila borilne veščine. Moja sestra je takrat našla judo klub, zato sem se vpisala na judo, prvič pa sem trenirala v kavbojkah in beli srajčki. (smeh)
Lukas: Jaz sem se s stereotipi o fantih in baletu večkrat srečal v otroštvu, sem iz majhnega kraja in tam je bil balet res nekaj eksotičnega. Ko sem se začel z njim ukvarjati profesionalno, nisem imel več slabih izkušenj. Se mi pa včasih zgodi, da mi, ko rečem, da sem plesalec, kdo odgovori: To je pa res super, kaj si pa po poklicu? (smeh) Verjetno mislijo, da vsak dan malo poskakujem naokoli, ne vidijo pa ur in ur treninga …
Urška: Res je, ogromno je dela za tem, kar na koncu vidijo gledalci.
Lukas: To, kar vidijo, je samo vrh ledene gore. Vajen si, da te vse telo vse življenje boli. Zjutraj se zbudiš in se počutiš, kot da imaš 84 let.
Urška: In če te kdaj ne boli vse, se vprašaš, ali si sploh dal vse od sebe na treningu.
Lukas: Ja, imaš slabo vest.
Urška: Vidim, da sem spoznala pravega športnika. (smeh)
“Drugi tekmovalci so jih spraševali, ali ni čudno, če te trenira ženska. Rekli so, da ni, ker je lahko ženska v judu enakovredna moškemu. Ko je treba, imam enako močan prijem.”
UBOGA STOPALA, ROKE, UŠESA
Lukas: Balerine imajo zaradi špičk grozna stopala; ko to vidiš …
Urška: Ali pa to? (Pokaže roko z odebeljenimi členki.) Takšni so prsti od mojega športa. In seveda ušesa. (Pokaže še malo poškodovana ušesa.)
Lukas: Ja, ušesa judoistov, to sem že videl, vedno me je zanimalo, zakaj se to zgodi.
Urška: Ko te nasprotnik prime za kimono, jih velikokrat dobiš po ušesu, poči ti kapilara, kri se razlije in postopoma se začne na zunanjem delu ušesa nabirati kri. Lahko greš k zdravniku, da opravi lažji poseg, vendar celjenje traja dolgo in ne moreš trenirati, zato smo mi v lekarni kupili primeren sanitetni material in zadevo opravili po svoje. Tako smo lahko trenirali že naslednji dan.
Lukas: To imajo vsi judoisti, kajne?
Urška: Seveda. Če pride kdo, ki nima takšnih ušes, mu rečemo: Tole bomo pa »popravili«. (smeh obeh)
Lukas: Mi baletniki pa ves čas stojimo napol na prstih in zato je kost ob palcu povsem uničena, raste ti v vse smeri in ne moreš več stopati napol na prste. A tako se pač pleše balet, zato najdeš način, da tako stojiš. Profesionalni šport pač ni zdrav, pridejo poškodbe in deformacije.
Urška: Jaz sem imela kremo za sklepe na nočni omarici in ko me je bolelo, sem si kar v spanju masirala prste. (smeh)
LUKAS NA TATAMIJU, URŠKA NA ŠPIČKAH?
Urška: Pri judu niso samo borbe, so tudi tekmovanja v katah. Kate so počasne, potrebuješ pravi pristop, gibanje, ko to gledaš, je videti kot ples, mora biti elegantno. A mislim, da sem jaz preveč trda in okorna za balet, moj šport je bolj robusten, Lukasov pa veliko bolj eleganten.
Lukas: Tudi meni bi bilo težko zamenjati, a gotovo laže kot komu, ki se sploh ne ukvarja s svojim telesom. Mi se toliko ukvarjamo s telesom kot instrumentom, da vemo, kako deluje.
Urška: Jaz zdaj nisem več tako natrenirana, a še vedno vsak dan migam, 23 let je bilo moje telo ves čas na polnih obratih, in če kar nenadoma končaš, se sesuješ. To je velik šok za telo.
»Ko so plesalke prišle po predstavi do mene in me spraševale, kako je bilo, sem rekel, da nimam pojma, nobena ni padla, verjetno je bilo dobro.«
LAŽE JE NA ODRU KOT MED OBČINSTVOM
Urška: Ni lahko končati, dojeti, da nisi več tekmovalec, kar nekaj časa si v nekakšnem vmesnem obdobju, ampak jaz zdaj na primer že čutim in vem, da nisem več vrhunska športnica.
Lukas: Kako si sploh končala?
Urška: Po olimpijadi v Londonu sem še mislila, da bi tekmovala v kategoriji višje, a sem zaradi nekaj poškodb iz preteklosti to željo opustila in se posvetila trenerskemu delu. Trenirati za olimpijske igre je povsem drugače kot za druga velika tekmovanja, bilo je dovolj. Potem pa pride trenutek, ko se vprašaš: Kaj pa zdaj? Na srečo me je trener takoj vpeljal v trenerske vode, ni bilo krize.
Lukas: Jaz sem se že začel ukvarjati s koreografijami in ko sem imel svojo prvo predstavo kot koreograf v Cankarjevem domu, je bilo zelo čudno. Bil sem koreograf šestim plesalkam in 70 pevcem in ko sem sedel med občinstvom na premieri, sem bil stokrat bolj živčen, kot če bi nastopal. Preprosto nimaš več vpliva, naredil si svoje.
Urška: Jaz se kot trenerka počutim popolnoma enako.
Lukas: Ko so plesalke prišle po predstavi do mene in me spraševale, kako je bilo, sem rekel, da nimam pojma, nobena ni padla, verjetno je bilo dobro. (smeh)
Urška: Jaz zdaj treniram tudi fante, stare 20, 21 in 27 let, to so že oblikovane osebnosti. In ko sem prvič na tekmovanju stopila ob blazino zraven moških trenerjev, sem začutila začudene poglede. A meni da to še več energije in moči. Mislim, da je bilo na začetku tudi fantom malo neprijetno, drugi tekmovalci so jih namreč spraševali, ali ni čudno, če te trenira ženska. Rekli so, da ni, ker je lahko ženska v judu enakovredna moškemu. Ko je treba, imam enako močan prijem. (smeh)
BOLJ ALI MANJ NEŽEN TELESNI STIK
Lukas: Pri nas gredo glavne vloge nekaj fantom in dekletom, tako da poznaš človeka, ki se ga dotikaš, in ti ni čudno, pri vas pa zagotovo ne poznaš vseh nasprotnikov.
Urška: Pravzaprav nisem nikoli razmišljala o dotikih, s tem pač rasteš skupaj z vrstniki.
Lukas: Torej na tekmovanju pride naproti neka ženska in ti si do nje agresivna, čeprav je sploh ne poznaš?
Urška: Ja. (smeh) V glavi imaš samo to, kaj dela, na kaj moraš paziti in kaj narediti, da boš zmagal. V glavi imaš samo zmago. Na tatamiju se lahko zgodi tudi kakšna poškodba, a ko si tam, o tem sploh ne razmišljaš.
Lukas: No, pri nas je več ljubezni, če je borba, je zaigrana. (smeh)
Urška: Meni pa kar verjamejo, da resno mislim. Ko sem po tekmah klicala domov družino, je mami, ki je gledala tekmo na televiziji, vedno rekla: Ja, pa kaj moraš vedno tako grdo gledati? (smeh)