Ilustracije: Mitja Bokun
CHUCK PALAHNIUK, kultni ameriški pisatelj
Film Klub golih pesti Davida Fincherja je pred dobrimi petnajstimi leti gladko flopnil v kinematografih, zato pa je kmalu potem kultni status doživel na DVD. Priljubljenost filma je dvignila prodajo tudi istoimenski knjigi iz leta 1996 avtorja Chucka Palahniuka. Kljub temu sta njegova naslednja romana Survivor in Invisible Monsters v letu, ko je na platnu zaživel Klub golih pesti, postala uspešnici. A prvi bestseller je v resnici postal šele Choke leta 2001. In potem tudi Lullaby, knjiga, ki mu je pomagala preboleti izgubo očeta, ki je bil leta 1999 umorjen po naročilu nekdanje ljubice, ki jo je spoznal prek malih oglasov. Pisal jo je med sedenjem v sodni dvorani, kjer so sodili očetovemu morilcu in ga na koncu obsodili na smrt. Če Chuck ima, poleg bravuroznega pisanja, kakšne zasluge za razumevanje sveta, jih gotovo ima za eno: za uničevanje ameriških sanj.
Koliko so se, po dvajsetih letih od Kluba golih pesti, ZDA zares spremenile? Oziroma svet? »Uf, ne bi vedel, pretežko vprašanje je to, lahko samo rečem, da sta filma kot Klub golih pesti in Matrica spremenila jezik in način, kako gledamo na svet. Prej smo na resničnost gledali drugače, bili smo bolj zaprti samo vase, zdaj pa vse več uporabljamo nov, drugačen tip jezika, tako narativnega kot vizualnega, predvsem pa družbenega in družabnega, če hočete.«
Grozote tega sveta, poleg domišljijskih, so mu bile položene v zibelko.
Knjiga Fight club
FILM KLUB GOLIH PESTIH
Charles Michael Palahniuk je letnik 1962. Zgodnje otroštvo je preživel v prikolici v Burbanku, v državi Washington. Zaradi ločitve staršev je odraščal večinoma pri starih starših po mamini strani, na ranču. Kot pove njegov priimek, je po očetu ukrajinskega rodu. Grozote tega sveta, poleg domišljijskih, so mu bile položene v zibelko: njegov dedek je med prepirom o ceni šivalnega stroja ustrelil njegovo babico. Triletni Nick, Chuckov oče, se je, medtem ko je oče razgrajal po hiši in iskal naslednjo žrtev, skril pod posteljo. V nekaj minutah si je dedek sodil sam. »Veliko članov moje družine mi je povedalo, da dedek ni bil nikdar nasilen. Vse dokler ga nekega dne v glavo ni zadel zabojnik, ki ga je dvigalo spuščalo na gradbišče. Nikoli ne bom vedel, ali je bilo res tako.« O tem dogodku je pripovedoval v knjigi Stranger Than Fiction. Po srednji šoli je na Univerzi Oregon vpisal študij novinarstva in leta 1986 začel pisati za lokalni portlandski časopis. Hitro se je naveličal in se zaposlil kot mehanik in pisec priročnikov za popravljanje dizelskih tovornjakov. Bil je tudi spremljevalec umirajočih v hospicu in takrat naj bi tudi postal član skrivnostne Cacophony Society, ki je postala nekakšna duhovna osnova za pisanje Kluba golih pesti.
Pred štirimi leti je izšlo nadaljevanje Kluba golih pesti in naletelo na precej dobre odzive, čeprav se je Chuck odločil za grafični roman. Oboževalci so bili navdušeni tudi nad ilustracijami Camerona Stewarta in Davida Macka. A nazaj k Chucku, ki, kar je redko, piše tako, kot govori. Neposredno, ne meneč se za simpatije in tiste, ki to niso. Pri svojih petinpetdesetih letih mu je malo mar, kaj si o njem mislijo drugi. Nekateri menijo, da to počne zaradi zbujanja pozornosti. A ni tako. Morbidnost, ki jo poznamo iz njegovih del, je del vsega, kar je, in nemara je celo dobro, da ne kopljem preveč po njem.
CINIČNE IN UMAZANE PRIPOVEDI
Tako se mi je zdelo na eni od zabav rimskega filmskega festivala, kjer sva klepetala. Na kratko. Ne meneč se za prej omenjene simpatije – ki pa so, nepovabljene, vzniknile same. Kako se mu porodijo zamisli o vseh teh psihotikih, iznakaženih manekenkah, svetovalcih za samomore, deklicah iz pekla, ki jih srečamo v njegovih knjigah? »Reciva, da je vse, kar najdete v mojih knjigah, tako ali drugače bilo in je del mojega življenja,« odgovori z zamikom, »v kratkih zgodbah pa gre za zanimive štorije o stvareh, o katerih so mi pripovedovali drugi.« Že, ampak njegove pripovedi so vedno cinične in umazane, kar je v tem žanru veljalo v devetdesetih. Književnost drugega desetletja drugega milenija je predvsem politično korektna, tudi zato, ker se ob njej v teh časih ljudje počutijo bolj varne. In Chuck je, seveda, tudi v tem izjema. »Mislim, da je politična korektnost zlasti rezultat želje, da bi avtorji prodali čim več knjig, se strinjate?« Seveda se. Toda zdi se, da je sam namenoma vedno pisal proti morali, religiji, tradicionalni ljubezni … »Pisal sem o tistem, kar me je med odraščanjem obdajalo. O dreku, kosih mesa, telesnih sokovih, ja, in tudi o ljubezni in religiji. Stvari, ki so same po sebi tako neposredne, ne potrebujejo dramatičnih situacij, kajne? Hladno jih popisujem zato, da pride do izraza ironija.«
»Vse moje knjige skušajo z bralcem priti v stik ne samo prek intelektualiziranja, ampak čisto fizično, prek črev. Zato toliko seksa v njih, pa mamil, nasilja in bolezni.«
Ampak znano je, da na njegovih javnih branjih poslušalci omedlevajo. Drži? »Ja, očitno drži. Pred časom sem v Milanu bral odlomek iz dela Guts. Tistega večera so zavest izgubili trije. In eden od njih je bil strašansko jezen name, kričeč: Si to prebral zato, da bi me ponižal?! Si to storil nalašč?! Bil sem žalosten. Potem pa sem prebral še odlomek o lignjih in nekatere je vidno sililo na bruhanje. Nenadoma pa je nekdo vstal in rekel: Poslušajte, delam s kalamari. Že vse življenje delam s kalamari. Mimo vsega tega, rad vidim, rad sem priča temu, kakšno moč ima lahko moja zgodba …«
V STIK Z BRALCEM PREK ČREV
Še vedno piše iz istega razloga kot takrat, ko je začenjal? »Tisti, ki pravi, da ne piše zato, da bi fasciniral bralce – laže. Naloga pisca pa je predvsem, da se loti tem, ki se jih drugi izogibajo. Danes zelo malo piscev v svojih knjigah namenja prostor nečemu, kar je popolnoma izginilo iz naših življenj: prehodu v odraslo dobo. Zelo malo načinov je, kako najstnik preide v odraslost. Mnogi mislijo, da se to zgodi s kopičenjem materialnih dobrin; potem imamo tridesetletnika, ki ima v sobi še vedno svoje otroške zbirke igrač. Ampak to ni najhuje: najhuje je, da pri tridesetih še vedno verjamejo v tisto, v kar so verjeli pri sedemnajstih.«
Zakaj je za nadaljevanje Kluba golih pesti izbrali grafični roman?
»Zato ker sem hotel nekaj povsem drugega. Po filmu Klub golih pesti je postal zelo priljubljen tudi moj roman in nisem hotel narediti nečesa, kar bi bilo preveč podobno prvemu. Hotel sem, da drugi del govori sam zase. Začne se deset let po tistem, ko se je prvi del zgodbe končal. Glavni junak, Sebastian, je poročen z Marlo in imata devetletnega sina. Zakonca sta nezadovoljna z življenjem na podeželju, tudi zato, ker so Sebastianu predpisali psihiatrična zdravila – znova se je namreč pojavil Tyler Durden. Njuno življenje se bo kmalu raztreščilo na tisoče koščkov, ker bo Marla ‘poskrbela’, da bo Tyler čim bolj ‘prisoten’, predvsem zaradi njunih seksualnih srečanj.«
»Razumnost je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, zelo kompatibilna z nasiljem.«
Koliko Tylerja Durdena je v resnici v Chucku Palahniuku? »Kolikor hočete. Pomembno je, da je nasilje konsenzualno. Za nekoga iz moje generacije je bilo to nekaj, čemur smo se izogibali. Sam sem v Klubu postavil kontekst zanjo, da bi razumel, koliko smo ga sposobni prenesti. Vse moje knjige skušajo z bralcem priti v stik ne samo prek intelektualiziranja, ampak čisto fizično, prek črev. Zato toliko seksa v njih, pa mamil, nasilja in bolezni. Če se bralec zna identificirati s temi elementi, se bo v njem prebudila empatija in bo pripravljen na nepredvidljivo potovanje z menoj.«
V prvem delu Kluba golih pesti junak potlači svoje instinkte in izbere nasilje, da lahko sublimira svoje stanje. Njegov jaz se na koncu zgodbe »prekrije« s psihološko smrtjo druge osebnosti. Se človek pred samim seboj ne more drugače rešiti kot z norostjo in njeno agresijo? »Ne, mislim, da ne.« Michel Foucault je rekel, da je za nasilje najbolj nevarna prav razumnost. Se strinja? »Se. Razumnost je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, zelo kompatibilna z nasiljem.« Kdo je potem med razumom in norostjo pravi norec? »Pravi norec sem jaz,« odvrne in niti za sekundo ne trene z očmi.
>>>>>>
»Starša sta se ločila, ko sem imel štirinajst let. Spomnim se, da smo se z brati, ker nas je situacija zelo žalostila, tolažili z gledanjem filma Parent Trap, ki je bil posnet po knjigi Ericha Kaestnerja, Dvojčici. Skušali sta narediti vse, da se njuna starša ne bi razšla. In mi smo hoteli doseči isto – naše početje smo imenovali ‘biti Kissinger’: ko sta se začela prepirati, je eden od nas kaj ušpičil, da je pritegnil njuno pozornost. Seveda je moralo biti vse skupaj dovolj prepričljivo. Tako sem, ko sta si bila nekega večera spet v laseh, zanalašč bosonog pohodil žebelj, da se mi je zaril v stopalo, in začel na vso moč kričati.«
>>>>>>
___________
Povzeto po članku PORTRET, revija Goodlife, december 2017
___________
PREBERITE ŠE: