Piše: Leja Kovačič . Foto: Foto: arhiv Dela, osebni arhiv

ARHITEKTA MIKA CIMOLINI IN BOŠTJAN VUGA O ARHITEKTURNIH IN URBANISTIČNIH VIZIJAH

»Kar vklopite diktafon, še od včerajšnje diskusije nisva vsega dorekla. In se tudi nisva o vsem strinjala,« v smehu reče Mika. A ko odgovarjata na naše iztočnice o pomenu javnega prostora, domovih in soseskah prihodnosti ter arhitekturnih in urbanističnih vizijah, sta Boštjan Vuga, arhitekt in ustanovitelj sadar+vuga, profesor in predavatelj na AA, šoli za arhitekturo v Londonu, in predsednik upravnega odbora sklada arhitekta Jožeta Plečnika, in Mika Cimolini, arhitektka v praksi, kustosinja in nekdanja vodja programa Centra za kreativnost pri MAO, zelo složna.

Mika: Pogosto mestne službe za urbanizem nimajo vizije, kako bi se del mesta razvijal, niti se glede oblikovanja te vizije ne obračajo na skupnost, ki tam živi. Takrat to prevzame zasebni sektor. Posledično se začne zmanjševati javno v odnosu do zasebnega prostora, zasebnik se vanj zažre. Nimam nič proti vila bloku, zdi se mi uporabna tipologija, ne pa vedno in na vsakem mestu.

Boštjan: Tudi če sem kritičen, ko hodim po Ljubljani, ugotavljam, da je to dobro mesto za življenje. Razmerje med javnim in zasebnim prostorom je uravnovešeno. Ljubljana je postala Unescovo mesto, Plečnik je bil tisti, ki je z arhitekturnimi projekti ustvarjal javni prostor. Količina javnega prostora je v kolektivnem spominu tega mesta in prebivalcev. Ljudje se zavedamo pomena javnega prostora. In kaj me moti, ko hodim po njem? To, da je včasih prenasičen z rečmi, ki so dojete za javne. Plakati na promenadi v Tivoliju, na Krakovskem nasipu, zdaj tudi na Gallusovem nabrežju. Vprašam se, ali je to res potrebno. Zakaj moramo javni prostor nasičiti z informacijo? Če grem ven, bi bil rad z drugimi ljudmi, ne bi bil rad digitaliziran, ne bi rad s telefonom skeniral kode, da dobim še več informacij.

Mika: V svojem okolju sem opazila, da Bežigrad nima lastnega javnega prostora, trga. Skoraj vsaka četrt ga ima, zakaj ga tu ni? Bi moral biti ta prostor Gospodarsko razstavišče, če bi mu odvzeli ograjo? Če izbrišeš mejo med javnim in zasebnim, je stanje takoj bolj zanimivo, tudi socialno.

Boštjan: Meje med javnim in poljavnim ter javnim in zasebnim so tiste, ki ne uravnavajo samo, kako se po mestu gibljemo, temveč tudi, kako to zaznavamo. Če okoli nečesa stoji ograja, tega ne dojemaš več kot del mesta. Razmejitve vedno bodo, a oblikovanje sodobnega javnega prostora pomeni tudi postavljanje drugačnih mej. Poglejmo Plečnikovo tržnico, on je na rob reke postavil mejo z notranjim prostorom. A od Plečnika se lahko učimo, kaj pomeni oblikovanje javnega prostora po meri človeka.

UPORABNIKI BI SE MORALI ZAVEDATI, DA LAHKO ZAHTEVAJO BOLJŠI JAVNI PROSTOR

Mika: Zaradi draženja nepremičnin so se stanovanja tako zmanjšala, da smo začeli javni prostor uporabljati kot podaljšek naših lastnih prostorov. Epidemija je tudi povzročila, da našega stanovanja ne sestavljajo več samo kuhinja, dnevna soba in spalnica, temveč smo tu tudi delali, se šolali, stanovanja so se hibridizirala.

Boštjan: Če razmišljamo o hišah prihodnosti, spet govorimo o mejah, mejah med zunaj in znotraj ter javnim in zasebnim. Braserije v Parizu, pokrite arkade, vsi ti prehodni prostori med povsem odkritim zunanjim in povsem zakritim javnim so tiste, ki spodbujajo mešanje ljudi. Ena možnost je, da javno tako prehaja v zasebno v pritličju, druga možnost je dodajanje balkonov že obstoječim fasadam, tretja pa izkoristek streh. Strehe danes zasedajo tehnološke naprave in klimati, v prihodnosti pa bi bilo dobro, če tega ne bi potrebovali, streha pa bi postala javni ali poljavni prostor.

Mika: To so zahteve, ki bi jih morali postavljati mi uporabniki stavb in mesta. Lahko dam primer: razlika med Ikeama na Dunaju in v Ljubljani, ki sta nastali v skoraj istem času. Ikea v Ljubljani je samo skladišče z zelo slabo površino okoli stavbe, drevesa so pomrla, ker je tako vroče. Lahko si v klimatizirani stavbi ali pa zunaj nje. Stavba Ikee na Dunaju pa je v mestu, tja se pripeljemo z javnim prevozom, fasada je »debela«, saj vsebuje tudi balkone, kjer lahko piješ kavo in opazuješ mesto. Trgovina tako postane del javnega prostora mesta. To je plod pametnega dela arhitekta, ki je naročnika informiral o priložnostih, ki jih ponuja brisanje meja med javnim in zasebnim. Gre za istega naročnika, zato je to tako zanimivo.

Boštjan: Ikea ima na Dunaju že tri trgovine zunaj mesta, ta v mestu je zgolj dodana vrednot, lahko pa bi to bilo navdih za Lidl, ki se zdaj pri nas pospešeno naseljuje v mnoge nove zgradbe v Ljubljani. Naj torej razmišljajo o tem, da trgovina ni kontejner znotraj stavbe, temveč imajo možnost, da si zamislijo povsem nov koncept trgovine. Pri teh rečeh vidiš »pamet« mesta. Poroznost arhitekture in mestnega prostora pomeni, da lahko prehajaš med zunaj in znotraj, med javnim in zasebnim, prehajaš med različnimi klimatskimi razmerami. Imaš pravico do senčenja in toplote.

Mika: In pravico do javnega prostora.


Boštjan: Če pridem v Ikeo v Ljubljani in tam vidim eno ubogo drevo, se vprašam, kako je zadoščeno moji pravici do senčenja. (nasmeh)


Mika: Naročniki bi se morali zavedati, da lahko zahtevajo boljši javni prostor, kar prinaša boljše razmere za uporabnika in tudi večjo uspešnost zanje.


Boštjan: Potem bi bilo mesto še lepše in bi bilo res najlepše. (glasen smeh obeh)

LJUBLJANA JE KOT LAHKA COCKTA

Mika: Sem velika oboževalka dunajskega stanovanjskega modela, menim, da bi lahko rešil zagate z dostopnostjo stanovanj po vsej Evropi, če bi se prilagodil zakonskim in kulturnim posebnostim držav. Arhitekti pa smo tisti, ki nematerialno prenašamo v materialno, to je naša naloga. Zadnje čase so nastale velike delitve, smo cepilci in anticepilci, levi in desni, sprašujem se, kako bi lahko to arhitekturno materializirali. V dunajskih soseskah imaš skupne prostore, ki so namenjeni druženju, posledica pa je spoznavanje in mešanje ljudi, manj so odtujeni.

Boštjan: Arhitekti se moramo zavedati, kaj je naše orodje, opazovati in razumeti moramo stanje v prostoru, razumeti moramo socialne, politične in ekonomske dejavnike, potem pa to prostorsko materializirati. Ljubljana je lahka prestolnica, kot lahka cockta. (smeh) To pomeni, da ima vse, kar imajo druge prestolnice, a ker je majhna, je prožna in prilagodljiva, je pravi primer okolja, ki lahko napreduje in nazaduje povsem odvisno od ljudi, ki ga vodijo. V milijonskih mestih to ni mogoče.

SLOVENIJA NI LE LJUBLJANA

Mika: V zadnjem času sem veliko hodila v Maribor, razvija se v pravo smer. Tu je industrijska zapuščina, hkrati pa se razvija v zanimivo mesto, dogajajo se prenove, na primer minoritske cerkve, sodnega stolpa, v Centru Rotovž bo nastal kulturni hub, sledi še prenova Lenta. To bo postalo zanimivo mesto.

Boštjan: In če gremo iz Maribora kot nekdanje prestolnice kulture k Novi Gorici, bodoči prestolnici kulture, lahko povem, da v biroju prav temu mestu posvečamo veliko pozornosti. Katere stavbe lahko spet uporabimo, namesto da jih gradimo, katero območje bo postalo generativno za razvoj celotnega mesta … To snujemo.

DVA RAZLIČNA POGLEDA NA DOM

Mika: Doma ne povezujem z geografsko ali nacionalno omejitvijo, temveč s socialno mrežo, ki si jo ustvarim. Šele ko ustvarimo spomine na določenem prostoru, imamo do njega odnos. Živela sem mar-sikje, takrat je bil moj dom tam, danes je tu.

Boštjan: Ne vem, ali se staram, a postal sem res konservativen. (smeh obeh) V času epidemije je stanovanje, v katerem živim že dvajset let, končno postalo moj dom. Skoraj vsak teden letim v London in zdaj vsakič prav komaj čakam, da se vrnem domov. Če bi me to vprašali pred dvajsetimi leti, bi odgovoril povsem drugače.