Piše: Leja Kovačič . Foto: osebni arhiv, arhiv Goodlife
Duel: Mira K. Veljić, ZDU GIZ, vs. Marija Pregelj, Generali Investments, o vlaganju denarja in varčevanju
Oktober je mesec varčevanja in v tem času pogosto slišimo podatke, koliko denarja imamo Slovenci privarčevanega. Kaj pa vloženega? Zakaj smo tako vestni varčevalci, ko bi bilo treba denar naložiti, pa se pri marsikomu pot ustavi? Se bolj obrestuje vlagati mesečno ali enkrat vložiti večji znesek? Koliko najmanj lahko vložimo vsak mesec? Se med prijatelji sploh upamo odkrito pogovarjati o svojih investicijah? O tem sta mnenja izmenjavali Mira K. Veljić, direktorica Združenja družb za upravljanje investicijskih skladov (ZDU GIZ), in Marija Pregelj z Generali Investments.
Mira: Slovenci z varčevanjem res nimamo težav, smo pa malo slabši pri investiranju oziroma vlaganju. Zakaj tako pridno varčujemo? Ker imamo radi občutek varnosti. To izhaja iz zgodovinskih dejstev, že naše babice in dedki so bili vzgojeni, da niso živeli v obilju in da je bilo treba varčevati in prihraniti. In to se prenaša tudi na mlajše generacije.
Marija: Ja, tako smo bili vzgojeni, prvo hranilnico v Sloveniji smo imeli že pred 200 leti. Sistem pa se je medtem spremenil, vstopili smo v kapitalizem, dobili smo borzo, pojavile so se nove možnosti, kako priti do finančnih ciljev. Imamo tudi strah pred tveganjem, ker so se nekateri, ko se je pojavila možnost vlagati, tudi zaleteli in posledica so bile lahko tudi slabe izkušnje. Obstajajo osnovna načela, ki se jih je treba držati in se jih morda ljudje na začetku niso. To so osnovna načela razpršenosti, da si privoščiš toliko tveganja, kot si ga sposoben prenesti, in da veš, koliko časa in za kaj vlagaš.
Mira: Ključno je finančno opismenjevanje, osveščanje ljudi, da ni dovolj, da varčujejo, temveč je treba narediti nekaj več. Da si finančno pismen, ne pomeni, da razumeš vsa borzna pravila, da poznaš komplicirane izračune, ampak da razumeš, kako moraš upravljati svoj denar. In tukaj je najbolj pomembna stvar čas, da začneš vlagati čim prej, da razumeš tveganja, ki sledijo vlaganju, ker obstajajo, in da si discipliniran, da se ne odločiš danes tako, jutri pa popolnoma drugače, oziroma da na tej poti ne obupaš. Ker trg nagrajuje na dolgi rok.
Marija: V šoli in v življenju nas učijo, da v gospodarstvu nastopamo kot potrošniki. Razumemo, da delamo in da za svoje delo dobimo plačilo, ne razumemo pa, da s tem, ko trošimo, tudi dejansko pripomoremo k temu, da je določeno podjetje uspešno. Če smo potrošnik podjetja, zakaj ne bi bili tudi vlagatelji v to podjetje?
Mira: Vlaganje ni stvar finančnih gurujev na Wall Streetu, ampak je to postalo tako blizu in preprosto za upravljanje, da je lahko stvar vsakega posameznika. Še več, moralo bi biti odgovornost vsakega posameznika.
Tudi nekaj deset evrov na mesec je dovolj Mira: Kot omenjeno, je čas veliko bolj pomemben kot znesek. Drži, da če nimaš rednih prihodkov in nisi toliko discipliniran, da ti del denarja ostane na strani, pač ne moreš vlagati. Ampak kot smo že omenili, mi smo pridni varčevalci, potem pa se ustavimo. Tu je težava. Je pa tudi nekaj deset evrov na mesec dovolj. Že preprost obrestno-obrestni račun nam pokaže, da vsak mesec nekaj deset evrov na dolgi rok prinese veliko večji donos, kot pa če danes vložimo denimo 20.000 evrov.
Marija: Sama prihajam iz prakse in lahko povem, da je pri nas najnižji znesek za vlaganje 30 evrov. Mi radi rečemo, da najdražja stvar pri vlaganju ni napačna naložba, ampak da ne narediš ničesar s svojim denarjem. Kje začeti? Obstajajo finančne institucije, posredniki, finančne aplikacije, vzajemni skladi in z rednimi mesečnimi vložki, četudi niso visoki, lahko prideš do globalnega razpršenega portfelja kapitalskih naložb. Vlaganje je kratkoročno vedno izpostavljeno določenemu tveganju. Zato je razpršitev osnovno načelo, ki se ga je treba držati. Katere naložbe izbrati, pa je stvar presoje. Ni vsaka naložba za vsakogar. Vsak vlagatelj ima svoj vlagateljski profil. Pri identifikaciji svojega profila mora ločiti med svojo »subjektivno« nagnjenostjo k tveganju (koliko bi si želeli tvegati) in svojo »objektivno« sposobnostjo tvegati (koliko tveganja si glede na svoje finančno in socialno stanje realno lahko privoščite). Ne glede na to, kaj si želimo, naložbe moramo izbrati po objektivni presoji, koliko tveganja smo dejansko sposobni prenesti glede na svoje finančno in socialno stanje.
Mira: Predlagam, da se za vlaganje odločimo pri reguliranih finančnih ponudnikih, kjer je njegovo premoženje ustrezno zaščiteno. Danes je namreč čedalje več tudi finančnih prevar in lažnih naložbenih ponudb, zato je pomembno, da vemo, komu zaupamo svoj denar. Za začetnike so lahko dobra izbira investicijski skladi, saj omogočajo, da že z manjšim zneskom vlagamo v več različnih naložb hkrati. S tem denarja ne stavimo na eno samo karto, ampak tveganje razpršimo in ga tako zmanjšamo.
Marija: Sklad upravljajo ljudje, ki se na to spoznajo, ki nekaj let naložbe analizirajo, preden v njih vložijo. Ločiti je treba med tistimi, ki so regulirani s strani države, imajo znanje in izkušnje in kakšnimi vplivneži, ki nimajo nujno dobrih namenov.
Mira: Največje tveganje pa je še vedno to, da ne tvegamo.
Marija: Ljudje bi morali tudi razumeti, da denar, ki ga imamo na računu, izgublja vrednost. Če vložiš 10.000 evrov in trg zaniha, te izguba strašno boli, ne vidiš pa, da za 10.000 evrov na računu vsako leto zaradi inflacije dobiš manj kot prejšnje leto. Kratkoročni nihaji so sestavni del finančnih trgov, zato o vlaganju vedno govorimo na dolgi rok.
Denar je še vedno tabuMira: Žal ima kapital v Sloveniji še vedno negativen prizvok. Morda le pri mlajših opažamo pozitivne premike. To je verjetno povezano z zgodovino, Slovenija je mlada kapitalistična ekonomija. In tudi politika vpliva na to. Če gospodarstvo in sistem ne nagrajujeta uspešnih in tistih, ki pametno upravljajo kapital, je to tudi napačno sporočilo mladim. In glede tega so v Sloveniji tendence v smeri negativnega prizvoka včasih bolj in včasih manj močne.
Marija: Ne bi rekla, da ima kapital negativen prizvok, bolj se mi zdi, da se ne razume, kaj kapital in denar sta. Denar je menjalno sredstvo, ni namenjeno, da ga kopičiš, temveč da kroži. Kapital pa so sredstva, ki jih je mogoče usmeriti v naložbe, razvoj in ustvarjanje nove vrednosti. In če bi spremenili pogled na kapital, če bi sprejeli, da je orodje za razvoj, in ga ne samodejno povezovali z bogastvom in pohlepom, bi se to spremenilo.
Mira: Denar je še vedno tabu, zlasti izven družine, včasih se celo znotraj družine neradi pogovarjamo o tem. Pogovarjamo se, koliko so vredna stanovanja, ljudje povedo, koliko so plačali za stanovanje ali za avto, in pri tem ostane. Ne govorimo pa o tem, kako smo denar pridobili, celo najboljšega prijatelja ali pa brata ali sestro težko vprašaš: kakšno plačo imaš, koliko daješ na stran, ali varčuješ … Verjetno je v ozadju sram, strah pred tem, da bo nekdo ljubosumen na to, kar imamo. Mislim, da je pogovor o investiranju zelo koristen, sploh z ljudmi, ki že imajo dobre izkušnje in lahko to delijo z nami. Je pa lahko tudi nevarno, če samo slepo posnemamo. Predvsem v času družbenih omrežij, ko vidimo razne vplivneže, ki govorijo, da so na lahek način prišli do bogastva.
Marija: Vendarle mislim, da prihajamo v drugačno obdobje, ko se bo o tem, kam vlagati, kako vlagati, veliko bolj odprto govorilo.
