SILVESTER PLOTAJS – SICOE VS. MITJA FICKO, SLIKARJA
Piše: Leja Kovačič . Foto: osebni arhiv (naslovna fotografija slike Pot k svetlobi, foto: osebni arhiv Silvestra Plotajsa)
»Ne žurirava skupaj, seveda pa se poznava s scene. Sam sem zelo hitro slišal za Silvestra, že na akademiji,« pove Mitja, Silvester pa o poznanstvu doda: »Ker sem starejši. Sam zelo spremljam tudi mlade slikarje.« Silvester Plotajs – Sicoe in Mitja Ficko sta priznana slikarja, ki sta se za Duel srečala v ljubljanski Švicariji, kjer ima Silvester tudi atelje.
Sicoe: Mitje še nisem videl slikati, ne vem, ali sta najina procesa slikanja podobna. Sam velike formate začnem slikati na tleh, hodim okoli njih, z barvo, peskom, nanosi, potem to prelagam s tal na steno in obratno.
Mitja: Za oba velja, da nimava trdnih konceptualnih okvirov, sva bolj emotivna, eksplozivna slikarja, zato je verjetno proces podoben … Najprej se potopiš, nato se izgubiš. (nasmeh)
Sicoe: Sam zelo veliko improviziram. Ne delam s skicami, slikam iz sebe, iz svojega razpoloženja. Večja slika nastaja mesec ali mesec in pol, ne slikam tako hitro, kot morda kdo misli. V procesu se pustim presenetiti, to me zanima.
Mitja: Slikaš več slik hkrati?
Sicoe: Če delam večje slike, navadno slikam po dve hkrati, včasih tudi tri. Potem ne dam vsega v eno sliko, to mi je ljubše. Kot režiser … Če posname en film na deset let, hoče vse dati v ta film in rezultat ni nujno najboljši.
Mitja: V Leipzigu, ko grem tja, imam velik atelje, lahko slikam celo razstavo hkrati. Sočasno nastaja tudi 10 ali 15 slik. Veliko je odvisno od prostora, torej ali ga imaš. Opažam, da je moj slovenski atelje zame odločno premajhen. V celicah ne moreš delati vrhunske produkcije, gledano na kakovost in količino. To je, kot da bi treniral nogomet na igrišču v vrtcu, potem pa šel tekmovati na stadion.
Sicoe: Poznamo pa tudi vrhunske slikarje, ki so delali v majhnih prostorih, denimo Francis Bacon je delal v sobi sredi Londona. Sam sem s svojim ateljejem v Švicariji zelo zadovoljen, je pa res eden večjih v Ljubljani, tu lahko delam tudi velike slike.
TRG NE DELUJE TUDI ZATO, KER SI LJUDJE NE UPAJO ZASLUŽITI
Mitja: Pri nas ne moremo govoriti o trgu in zbiralcih, zato se moraš znajti. Večina mladih umetnikov živi od razpisov, zato se naučiš razmišljati bolj birokratko učinkovito. Terminologija, ki tam nastaja, je povsem birokratska. Denimo Preizpraševanje … To je popolna neumnost. To je beseda, ki naj bi dala vedeti, da je to, kar počnejo, nekaj globljega in bolj pomembnega, kot v resnici je.
Sicoe: Ko slišim te naslove, se mi kar naježi koža.
Mitja: Če bi arhitekti in notranji oblikovalci vseh teh »lepih« hiš, ki zdaj nastajajo, razmišljali tudi o umetnosti, bi lahko bili prostori še lepši. Prostore preveč dizajnirajo in so si na koncu vsi podobni, nimajo ‘osebnosti’. Ljudje bi se počutili bolje, če bi imeli v svojem bivalnem prostoru kako odlično umetniško delo.
Sicoe: Težava je tudi sistemska. Svobodni umetniki smo omejeni, koliko lahko letno zaslužimo, le okoli 20.000 evrov. Označeni smo za vrhunske umetnike, a če 20.000 deliš z 12, kolikor je mesecev, vidiš, koliko je to. Če zaslužiš več, si v nearnosti, da boš izgubil status svobodnega umetnika. Večkrat ko prodaš serijo slik, gre ti dobro, nato zgubiš status in dve leti životariš. Tudi zato trg ne deluje, ljudje si namreč ne upajo zaslužiti. (smeh) Kdo je pri nas tudi galerist, kakršne poznamo v tujini? Da ne govorim o avtorskih pravicah; pri nas glede tega vlada kaos.
ZA TUJCE SMO ZELO POCENI
Mitja: Moji kupci so esteti, ljudje, ki cenijo dodano vrednost. Ko se zaljubijo v določenega avtorja, ne kupijo samo ene slike. Zelo redko je kupec naključen.
Sicoe: Scena se je precej spremenila. Spomnim se osemdesetih in devetdesetih let, slikarstvo, kakršnega ustvarjam jaz, torej živobarvno, energično, figurativno je bilo na stranskem tiru, prodajale so se umirjene črno-bele, rjave slike. Zdaj pa se je scena bolj ogrela za naše energične barvite slike. Moji kupci so izobraženi ljudje, veliko je zdravnikov, raznih nevrologov. (smeh) Tudi mladi kupci se pojavijo, študentje, pari, ki si to zaželijo za poročno darilo. Zelo cenim vse svoje kupce.
Mitja: Slovenija je majhen prostor in če deluješ znotraj določene scene, hitro izveš, kje se pojavi kaj dobrega, v katero smer se kaj razvija.
Sicoe: Pojavijo se tudi kupci iz tujine.
Mitja: Ko sem imel razstavo v Kresiji, sem največjo sliko prodal v London. Za tujce smo zelo poceni. Tam bi za ta denar dobil malo sliko, tu pa dobi format za celo steno.
Sicoe: Cene izvirajo iz našega okolja, sam nimam galerista v tujini. Žal mi je, da se država ne zaveda, da bi bil to lahko tudi posel. Zelo veliko se vlaga v teater, naši ansambli veliko gostujejo v tujini, tudi v šport … Seveda nimam nič proti temu, je pa škoda, da vsaj na pet let slovenski umetniki ne zaokrožijo po svetu s kako potujočo razstavo. Promocije sploh ni in to je velika težava.
»Moji kupci so izobraženi ljudje, veliko je zdravnikov, raznih nevrologov. (smeh) Tudi mladi kupci se pojavijo, študentje, pari, ki si to zaželijo za poročno darilo. Zelo cenim vse svoje kupce.« SICOE
NEKAJ JE RES NJIHOVO, NEKAJ PA ZA PRODAJO
Mitja: Ko si slikar, samozaposlen v kulturi, hočeš ali nočeš nezavedno razmišljaš, ali bodo tvoji izdelki potencialno šli v prodajo. Tako se nezavedno prilagajaš trgu, z enim delom možganov si pri tem, kdo bo to kupil in nisi povsem tam, kjer bi lahko bil.
Sicoe: S tem se ne strinjam, vsaj sam tega nikoli nisem počel. Na začetku mojih slik niso kupovali, ker sem slikal, kot sem, prodajati sem začel, ker sem se pojavljal in vztrajal na svoji poti. Nikoli nisem imel A in B produkcije, to vidim pri nekaterih. Nekaj je tisto, kar je res njihovo, nekaj pa je za prodajo. Si že opazil to?
Mitja: Zdaj, ko si omenil, ja, res je verjetno pri komu tako. Samo to pri meni ne pomeni, da imaš a in b produkcijo.
Sicoe: Jaz se res nisem prilagajal, šel sem po svoji poti, bolj verjetno je bilo, da sem delal ravno nasprotno od tistega, kar so delali drugi. Zaradi tega sem bil izločen iz marsikatere razstave.
ENO PLATNO JE STARO, ENO NOVO, ENO PA POVSEM EKSPERIMENTALNO
Sicoe: Če slikaš 40 let ali še več, je tvoj opus res velik, poskusil si marsikaj in postaja vse težje. Težko je pozabiti vse, kar si že ustvaril in začeti znova. Vedno znova se trudim, da pridem pred platno in si rečem, da sem čisti začetnik. To je prava, najlepša pozicija.
Mitja: Začneš tako, končaš pa pri starem. (smeh)
Sicoe: Ni nujno. Lahko se to zgodi, lahko pa tudi ne.
Mitja: Meni so zanimive začetne »ustvarjalne krize«, ko se ti zatakne v mrtvi ulici in ne veš, kam in kako naprej. To je bil začetniški strah. Potem pa se zares nikoli nisem srečal z ustvarjalnimi krizami. Pri slikanju se hitro naveličam starega. Z eno nogo sem zmeraj pri eksperimentih in si tako nenehno odpiram potencialna vrata. Slike nastajajo v treh linijah, eno platno je staro, eno novo, eno pa povsem eksperimentalno. Ko pridem v atelje, vedno pogledam, kaj je na razpolago in kaj me nagovori.
Sicoe: Morda pa smo tudi malo preveč obremenjeni s tem, da mora vedno nastati nekaj novega.
Mitja: Ko smo študirali, so za nekoga, ki se je ‘fiksiral’ v določeni iznajdbi ali izrazu, rekli, da se je našel. In so rekli »Bog ne daj, da bi se spreminjal«. Toda kako velik oziroma majhen del tebe to je? Je dovolj velik, da se boš s tem identificiral in se ga oklenil? Seveda pa je težko, ko te vse galerije hočejo, želijo te v vseh zbirkah, moraš delati to, po čemer te prepoznajo. To se pogosto dogaja tujim slikarjem.
Sicoe: Mi imamo torej srečo, da smo svobodni. (smeh obeh) Seveda pa ima svoboda svojo ceno.
Mitja: Saj veš, kako je, če imaš čas, nimaš denarja, če imaš denar, pa nimaš časa. (smeh)