Dežela, kjer so doma kancone, skrivnostne zgodbe in sreča

Piše: Vesna Barbalić . Foto: arhiv Kompas (naslovna fotografija: Matera)

V peti italijanskega škornja leži dežela, ki me je povsem in nepričakovano navdušila. Verjamem, da zato, ker v Apuliji krajev ne obiskuješ, temveč doživljaš njihove zgodbe.

V družbi slavnejših Toskane, Sicilije in Rima je ena od 20 italijanskih dežel pravi skriti biser, ki ga je resnično vredno obiskati. Ponaša se z vzdevki, kot sta duša južne Italije in italijanski dom sreče, ki so povsem upravičeni, če upoštevamo dejstva, da je skoraj vedno obsijana s sonem, da je obdana z najdaljšo morsko obalo, dolgo kar 800 kilometrov, da je zibelka največjih italijanskih kancon ter raj za ljubitelje najvišje ravni odličnih italijanskih okusov, oljčnega olja, kruha in testenin.

LETA 1959 JE PRISPEL PRVI GRAMMY

V Apuliji, natančneje v mestu Polignano a Mare, je bil rojen slavni italijanski pevec Domenico Modugno. Njegov kip, ob katerem se odpira čudovit pogled na klif, mestno plažo in pisana pročelja hiš, je danes obvezen kraj za postanek, fotografiranje in prepevanje refrena mega uspešnice Volare. Pesem z originalnim naslovom Nel blu dipinto di blu velja za eno največjih evrovizijskih uspešnic, čeprav je na tekmovanju za pesem Evrovizije zasedla (šele) tretje mesto. Zgodovinski uspeh pa je Domenico Modugno dosegel leta 1959 na podelitvi prvih nagrad grammy, ko je prejel nagrado za najboljšo pesem leta.

Danes Apulija s svojo lepoto, energijo in dušo privlači številne slavne osebnosti. Nekateri tam počitnikujejo, oskarjevki Meryl Streep in Helen Mirren pa sta na primer celo lastnici svojih počitniških domov. Hollywood nikakor ni imun na lepoto slikovitih mestec v Apuliji; ta se namreč ponašajo s statusom izredno priljubljene kulise za številne filmske uspešnice.

Alberobello

SREČE V APULIJI RES NI TEŽKO UJETI

Čudovita mesteca preveva prav posebna energija, milo podnebje vse leto boža dušo, pokrajina s svojo obalo, apnenčastimi formacijami, nasadi oljk in vinogradi pa navdihuje in napolnjuje z edinstvenimi občutki notranjega miru in spokojnosti. Že stari Grki, številni filozofi in modreci, so verjeli, da je v Magni Graeci doma sreča, po enem izmed mitov naj bi Heraklej v mestu Brindisi celo našel zlato runo, ki je predstavljalo simbol sreče in bogastva.

Danes srečo v Apuliji prinašajo predvsem način življenja Apulijcev, ki se jim prav nikamor ne mudi, njihova gostoljubnost in toplina. Živijo polno in družabno življenje, ki ga ne merijo v dnevih, urah in minutah, temveč v tem, kako kakovostno ta čas preživijo. In povsem prepričani so, da živijo v najlepši deželi na svetu.

SKRIVNOSTNI GRAD, KI OB VSAKEM ODGOVORU ODPRE NOVO VPRAŠANJE

Eden največjih biserov Apulije, ki je od leta 1996 na Unescovem seznamu svetovne dediščine, je skrivnostni grad Castel del Monte. Stoji na vrhu hriba in ponuja osupljiv razgled na apulijske griče in Jadransko morje. Grad ni tako zelo priljubljen in obiskan le zaradi svoje fascinantne podobe, ki je edinstvena, temveč tudi številnih skrivnostnih zgodb, legend in ugank, ki že stoletja burijo domišljijo. V 13. stoletju je nastal po zamisli ekscentričnega cesarja Friderika II., o sami gradnji pa pisnih virov tako rekoč ni. Njegova osmerokotna oblika in gradnja v skoraj popolni simetriji, upoštevajoč razmerje zlatega reza in izjemno matematično natančnost, upravičeno pričata o tem, da ima že oblika gradu nekakšen simbolni pomen.

Še bolj so v tančico skrivnosti zavite zgodbe, ki so se odvijale za zidovi gradu od 13. stoletja do danes, od popolnega opustošenja do prenove. Še zdaj ne vemo, čemu je bil grad, ki pravzaprav ni grad, namenjen. Pojavljajo se različne teorije; od tega, da je imel vlogo lovskega dvorca, središča za verske obrede, pa do tega, da je bil zavetišče za kužne bolnike. Dejstvo je, da se ob vsakem odgovoru na vprašanje o skrivnostnem gradu pojavi novo vprašanje.

Katedrala v mestu Lecce

ZGODBA O VZPONU OD BEDE DO BLIŠČA

Ena od zgodb, ki me je v Apuliji najbolj navdušila, je zgodba o Materi, vasici na meji med Apulijo in Bazilikato. Mesto na strmem pobočju hriba velja za eno najstarejših naseljenih območij v Italiji, naseljeno naj bi bilo že v prazgodovini. Vasica je priljubljena turistična zanimivost, ki je od leta 1993 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Nekoč so prebivalci Matere živeli v jamah. Njihova bivališča, imenovana Sassi di Matera (sassi so po italijansko kamni), so bila še do sredine prejšnjega stoletja dobesedno vklesana v apnenčaste kamnine na pobočju hriba, med seboj pa so bila povezana z uličicami in stopnicami. V bivališčih ni bilo vode, elektrike, sanitarij, majhne prostore pa so si delili z rejnimi živalmi. Nad tako imenovanimi jamskimi bivališči so v 18. in 19. stoletju živeli bogatejši prebivalci, seveda v lepših in večjih kamnitih hišah z razgledom na mesto. Na vrhu mesta pa je zgodovinsko središče s stolnico, cerkvami, samostani in drugimi zgradbami.

Po drugi svetovni vojni so postale razmere za bivanje v mestu Sassi di Matera tako nemogoče, da so prebivalce evakuirali, v mestu pa se je začel razvoj infrastrukture in s tem njegova pot od bede do blišča. Danes Matera s svojo podobo in zgodbami privablja številne obiskovalce, za kar se med drugim lahko zahvali številnim filmskim uspešnicam, ki so bile posnete tam. Najbolj znana filma, ki sta njeno slavno podobo ponesla v svet, sta Kristusov pasijon in Ni čas za smrt iz serije o Jamesu Bondu. Leta 2019 je bila Matera tudi evropska prestolnica kulture.

OČARLJIVO MESTO PRAVLJIČNIH APNENČASTIH STOŽCEV

Izbrati najlepšega med mesti Apulije je zame misija nemogoče. Očarala so me prav vsa – baročni Lecce, ki ga imenujejo tudi južne Firence, srednjeveški Ostuni, »belo mesto« z razgledom na Jadransko morje, slikoviti Monopoli, ribiško mesto z najbolj fotogeničnim zalivom, elegantni Brindisi, pomembno obmorsko mesto, ki je bilo, kar zadeva strateško lego, primerljivo z Benetkami.

A v deželi tej bo tokrat mesto najočarljivejšega pripadlo Alberobellu. Alberobello je tipična podoba z razglednice iz južne Italije, s svojimi t. i. truli je zagotovo najbolj prepoznaven simbol dežele. Edinstvene bele hišice s sivimi stožčastimi strehami so svetovna posebnost, zaradi katere je Alberobello od leta 1996 tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine. Truli so bili v 14. stoletju s tehniko suhozidne gradnje zgrajeni kot bivališča za pastirje in kmete, značilne stožčaste strehe so uspešno kljubovale vetru, majhna okna pa so ščitila pred poletno vročino. Zgodbe Alberobella pa pripovedujejo tudi o simbolnem pomenu pravljičnih trulov, in sicer naj bi bili simboli moči, zaščite in varnosti. Danes so v pravljičnih stožcih trgovinice s spominki, kavarne, restavracije, apartmaji in sobe. In da, nekaj dni bivanja v razkošju hišice iz pravljice, najverjetneje na udobni vzmetnici brez zrna graha, še vedno ostaja na mojem seznamu želja.