Barbara Čeferin je fotografinja in lastnica Galerije Fotografija

Piše: Kaja Komar . Foto: Luka Mjeda

Barbara Čeferin je ena tistih oseb, ki jih težko opišemo z eno samo besedo. Fotografinja, fotoreporterka, galeristka in ustanoviteljica prve zasebne galerije za fotografsko umetnost pri nas, ki gradi most med umetniki in občinstvom. Uspešna poslovna ženska, ki je že leta vpeta v pomembna mednarodna sodelovanja, je širši javnosti znana kot žena Aleksandra Čeferina, predsednika nogometnega združenja UEFA. Še danes se ji, ko govori o umetniški fotografiji, zasvetijo oči. Leta 2003 je brez izkušenj, a z veliko strastjo in jasnim ciljem odprla Galerijo Fotografijo. Čeprav priznava, da je šla na začetku pogosto »z glavo skozi zid«, je še danes tista gonilna sila, ki si še najbolj prizadeva za uveljavitev slovenske fotografije v mednarodnem okolju, za razvoj trga in izobraževanje javnosti o tej umetniški zvrsti. Orala je ledino s svojim galerijskim delom in k nam pripeljala velika fotografska imena, kot so Marc Riboud, Helmut Newton, Roger Ballen, Nino Migliori in letos tudi Nicka Brandta.

Kdo vas je navdušil za fotografijo?

Pravzaprav je bil to moj brat, ki si je v naši kopalnici na Povšetovi uredil temnico. To je bil tisti »triger«, vzvod. Fotografija me je povsem prevzela in od takrat je nepogrešljiv del mojega življenja.

Se vam je že takrat zdela najbolj primeren medij za pripovedovanje zgodb?

Vedno so me zanimale zgodbe ljudi in fotoreporterstvo mi je zelo blizu. Med študijem španščine in etnologije sem kot fotografinja delala za različne časopise, največ za Mladino, pozneje sem postala urednica fotografije na reviji Jana. Če bi bilo stanje v medijih drugačno, bi verjetno še ostala, ker mi je bilo delo zelo všeč, a naveličala sem se bojev z mlini na veter in dala odpoved.

In tako ste leta 2003 odprli Galerijo Fotografijo, prvo zasebno galerijo pri nas, specializirano za umetniško fotografijo. Ste takrat že imeli izkušnje z galerijskim delom?
Nikakršnih, samo močno željo in jasen cilj, kaj želim pokazati – da je fotografija tudi umetnost. Na začetku sem šla z glavo skozi zid, ni bilo preprosto voditi galerijo. Če ne bi bilo moje družine in njene podpore, Slovenija te galerije in specializirane knjigarne ne bi nikoli imela. Nad našo ponudbo so tujci navdušeni, tudi če pridejo iz večjih svetovnih prestolnic, kjer težko najdejo takšno knjigarno in je pri nas res ne pričakujejo. Takšni odzivi nam vedno polepšajo dan in dajo zagon za naprej. Seveda pa je naša baza predvsem domače občinstvo, ki se je z našo selitvijo v Center Rog še povečalo.

Vaša galerija ni le razstavni prostor, je tudi knjigarna in založba, prostor za pogovor in izobraževanje.

Že od začetka smo izobraževali, imeli delavnice in predavanja, recimo delavnico cianotipije leta 2004/05, ko je še nihče ni organiziral. Takšno delo zahteva celega človeka in popolno predanost.

Na vašo pobudo je nastala marsikatera fotoknjiga in tudi projekt Fotocona v okviru Slovenskega knjižnega sejma. Pred leti se je v tujini govorilo o fenomenu fotoknjig, ki ob gledanju fotografij ponujajo posebno haptično izkušnjo. Zakaj Fotocona?
Knjige mi veliko pomenijo, zato imamo specializirano knjigarno in zdelo se mi je, da bi bilo dobro, da nas pozna širši krog ljubiteljev knjig, da bi na sejmu imeli poseben kotiček, kot so ga že imeli denimo ilustratorji, otroške knjige … Zato smo leta 2018 začeli projekt Fotocona na Slovenskem knjižnem sejmu, ki je velik finančni zalogaj in nam vzame veliko časa za priprave, ampak ljudje so nas zelo dobro sprejeli in morda bi nas pogrešali, če nas ne bi bilo.

Še fotografirate in razstavljate?

Še vedno rada fotografiram in zelo uživam, ko fotografiram za gledališče Anton Podbevšek Teater v Novem Mestu. Na začetku nisem hotela razstavljati svojih fotografij, saj to ni bil namen galerije. Danes nimam več zadržkov, da ne bi tudi moje fotografije vključila v razstavo. Do zdaj sem v svoji galeriji razstavljala le dvakrat, na otvoritveni razstavi in kot del razstave Mladininih fotografov ob 30. obletnici prihoda bošnjaških beguncev v Slovenijo (2022).

Ali Slovenci dovolj cenimo našo fotografijo?
Slovenci bi lahko bili bolj ponosni na to, da imamo Janeza Puharja, izumitelja ene od metod fotografije na steklo. Izum iz leta 1842 so potrdile vse akademije v tistem času, tako v Parizu kot na Dunaju, a ker ni imel denarja za patent, se je nanj pozabilo. Slovenci se tega ne zavedamo, sama pa se rada pohvalim s tem, še posebej kakšnemu Francozu. Večina Slovencev tudi ne ve, da je fotograf Avgust Berthold kar nekaj časa pred sliko Ivana Groharja posnel fotografijo sejalca. Lahko bi rekli, da je bil fotograf začetnik slovenskega impresionizma. Kot da je fotografija nekakšen deseti brat naše umetnosti. Nekateri vizualni umetniki fotografijo še vedno razumejo kot orodje, ne pa kot izrazno sredstvo ali samostojno umetniško področje.

Ste se morda zato, za boljši status umetniške fotografije, pridružili Hani Čeferin, nečakinji vašega moža, in drugim pri ustanovitvi ETC, reviji za sodobno umetnost od Baltika do Balkana?
To ni le revija, je platforma za sodobno umetnost, ki enakovredno obravnava vse zvrsti, tudi fotografijo. Pripravljamo že peto številko ETC, kar potrjuje, da Slovenija potrebuje prostor za kritično misel in razpravo o umetnosti, kamor sodi tudi fotografija.

Lahko pri nas govorimo o trgu z umetniško fotografijo?

Seveda obstaja. Drugače nas, galerij, ne bi bilo. Morali pa bi se osrediniti na to, kakšen trg je in kako bi moral delovati, da bi bil še močnejši in bi umetniki lahko živeli od prodaje svojih del. To je bila tudi osnovna ideja Galerije Fotografije.

Imate kakšen nasvet?
Prvi korak k izboljšavi bi bila vnovična uvedba davčne olajšave pri nakupu umetniških del.

Kako pa ocenjujete mlajše generacije fotografov? Razumejo fotografijo kot umetnost? Lahko od nje živijo?
Mlajše generacije, ki že imajo možnost študija pri nas, imajo podporo svojih vrstnikov, ki niso fotografi in na fotografijo gledajo širše. Marsikoga smo tudi že mednarodno predstavili in mu odprli pot do novih krogov razstavljavcev in zbirateljev. To se mi zdi ena od največjih vrednosti naše galerije. Govorim seveda o profesionalni fotografiji. Danes vsi fotografirajo na vsakem koraku, a to še ne pomeni, da smo vsi fotografi. Profesionalni fotograf ve, kaj bo ustvaril in kako bo to dosegel. Naključnemu fotografu se lahko posreči dobra fotografija, a ne ve, kako mu je to uspelo in tega ne bi znal ponoviti.

Tudi v fotografijo in fotografske procese vedno bolj vstopa umetna inteligenca. Jo dojemate kot pomoč, orodje ali kot grožnjo?
Vsaka stvar ima dve plati. Umetna inteligenca je tu in treba jo bo znati uporabljati, žal pa jo marsikdo želi uporabiti kot bližnjico brez premisleka. A verjamem, da bo vedno obstajala potreba po avtentičnem, analognem pristopu. Tudi photoshop je v resnici le suha temnica, orodje, ki ga je treba znati uporabljati.

Kako izbirate fotografe in fotografije, ki jih boste razstavljali?
Če vprašate galerista ali zbiratelja, ki ne kupuje fotografij kot naložbo, vam bo odgovoril, da vedno sledi svojemu občutku. Ko te nekaj povsem prevzame in zato tudi v to verjameš.

Se je to zgodilo tudi za veliko fotografsko razstavo enega največjih okoljevarstvenih fotografov današnjega časa, Nicka Brandta, ki je od marca do začetka septembra gostovala v Ljubljani?
V njegove fotografije sem se zaljubila že pred več kot dvajsetimi leti, ga pred nekaj leti tudi spoznala in povabila v Ljubljano. Dogovorila sva se, da bi predstavili njegovo serijo fotografij Napočil bo dan. Naša galerija se mi je zdela premajhen prostor, zato sem se povezala s Cankarjevim domom in tako smo imeli Slovenci priložnost videti vsa štiri poglavja hkrati, kar je redkost tudi za Evropo.

Ste bili zadovoljni z obiskom?

Bil je dober, a ne tak, kot ga je Brandt vajen drugod. Slovenci se premalokrat zavedamo priložnosti, ki jih imamo. Ampak z leti sem se naučila, da se raje osredotočam na pozitivno.