Živimo v izoliranih kulturnih svetovih

Intervju s Petrom Stankovićem, kulturologom, o stanju družbe in kulture v njej

Piše: Kaja Komar . Foto: osebni arhiv

Pogovor s kulturologi, ki imajo sposobnost inovativnega in prodornega vpogleda v vsakdanje življenje in kulturo, je vedno slikovit, iskriv, kontemplativen, konstruktiven, tudi kritičen in polemizirajoč, pogosto tudi ne prav kratek. Še toliko bolj, če je sogovornik prof. dr. Peter Stanković s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki je eden najbolj izurjenih opazovalcev družbenokulturnih trendov in spreminjajočih se življenjskih slogov pri nas.

Raziskovalno se udejstvuje na področjih filma, popularne glasbe, identitet, kulturološke teorije, mode in stripov, sodeluje pri znanstvenoraziskovalnih projektih, svoja opažanja pa zapisuje v strokovnih člankih in knjigah iz kulture. Njegova knjiga Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe je sprožila pravi vihar, medtem ko je bila monografija Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma 2: Preporod slovenskega filma (1988-2004) uvrščena v izbor dosežkov »odlični v znanosti«. Tudi njegov kabinet na fakulteti je potovanje v različne svetove, kulture in umetnosti. Med številnimi strokovnimi knjigami na policah ven pokukajo cd-ji in dvd-ji popularnih imen in naslovov, pa tudi spominkov njegovih potovanj iz različnih delov sveta.

Kot kulturologa vas moram vprašati, kakšna je vloga popularne kulture danes.
V 20. stoletju smo imeli dominantno množično kulturo, torej mainstream, in na drugi strani še njeno alternativo, danes pa so stvari bolj kompleksne, saj se je koherentna množična kultura razdrobila v t. i. množično vzporedno kulturo, ki v praksi pomeni soobstoj množice sociokulturnih formacij in skupin okusov. Vsak bolj ali manj gleda svoje nadaljevanke in filme, posluša svojo glasbo, sledi svojim instagram profilom, tako da vsi vedno bolj živimo v izoliranih kulturnih svetovih.

Torej smo vsi »kavč netflixovci« in poslušamo svojo »youtube listo«?
Ni se spremenila zgolj platforma, predvsem se je spremenila uporaba teh platform. Vzporedno je na voljo zelo veliko različne glasbe, filmov, serij … Včasih smo se v družbi pogovarjali o določenem aktualnem filmu, zdaj, če izvzamemo lanski Barbenheimer, se že dolgo nismo pogovarjali o določenem filmu ali seriji. Ni več skupnih vsebin oziroma jih je veliko manj. Popularna kultura se je razdrobila in tudi njeni potrošniki smo se razdrobili.

Kakšno vlogo imajo tu vplivneži?

Družbena omrežja so med drugim izvrgla fenomen vplivneža. Zame je vplivnež nekdo, ki ima veliko sledilcev in s svojimi objavami bodisi oblikuje okus bodisi izpostavlja vsebine, načine razmišljanja, ki na dolgi rok prav tako vplivajo na to, kako razmišljamo o svetu. Vplivneži so lahko ljudje s povsem komercialnimi vzgibi, lahko pa tudi posamezniki, ki družbena omrežja uporabljajo kot neke vrste novo javno sfero: prostor svobodne debate.

Revija Forbes je za peto najvplivnejšo žensko in najvplivnejšo glasbenico na svetu razglasila Taylor Swift, ki se je v času predvolilne kampanje v ZDA tudi politično izpostavila in podprla Kamalo Harris. A zdi se, da to ni imelo vpliva, kakršnega si je želela oziroma so si nekateri želeli.
V časih bolj ali manj koherentne popularne kulture so imela dejanja zvezdnikov velik vpliv. Na primer, ko so The Beatles nekaj izjavili ali naredili, je o tem govoril ves svet. Danes, v času fragmentirane popularne kulture, stvari niso več tako preproste, ker so tudi občinstva fragmentirana: občinstvo Taylor Swift na primer sestavljajo zlasti belopolta, politično progresivna dekleta srednjega razreda, ki že tako pretežno volijo demokrate. Tako Swiftova s podporo Harrisovi v resnici ni tvegala veliko in zdi se, da je zgolj izrazila mnenje svojega sociokulturnega kroga. Ne da bi bilo karkoli narobe z njeno opredelitvijo, hočem reči, da so te danes v kulturnih mehurčkih, v katerih živimo, veliko manj provokativne.

Je imel Elon Musk večji vpliv, ko je podprl Donalda Trumpa? Je Musk vplivnež?

Musk zame ni pomemben toliko kot vplivnež, bolj kot eden najbogatejših zemljanov. Bojim se, da na svet veliko bolj kot s svojimi objavami vpliva z denarjem in lastništvom enega od najpomembnejših družbenih omrežij. V zadnjih 20 letih so lastniki spletnih platform spremenili sodobno medijsko pokrajino, z Muskom pa so tudi neposredno vstopili v politiko, in njihova izjemna ekonomska moč se je začela zelo neposredno prevajati tudi v politično moč. To se mi zdi skrb vzbujajoče.

Ali ima (popularna) kultura še moč nad posameznikovim življenjem?
Vsekakor, še vedno je to nekaj, kar konzumiramo. Ko razmišljamo o družbi, se pogosto osredotočamo na proizvodnjo, plače, službe, mene pa bolj zanima, kaj počnemo v prostem času. Velik del populacije ga še vedno preživi pred televizorjem, računalniki in telefoni, sprejema popularnokulturne vsebine, ki so danes sicer bolj razdrobljene, še vedno pa pomembno strukturirajo načine našega mišljenja.

Včasih smo na ulicah videvali pankerje, metalce, rejverje, hipije, rokerje, danes kot da ni prepoznavne subkulture, ki bi se oblikovala okoli določene glasbene zvrsti.

Klasičnih subkultur ni več veliko, a to ne pomeni, da ni več mladinske drugačnosti. Včasih so se različne skupine artikulirale okoli nasprotovanja mainstream kulturi, s postmodernim rušenjem kulturnih hierarhij pa je vse postalo dovoljeno in legitimno. Tako da imamo vzporednost kulturnih registrov, pri čemer pa vedno večja odsotnost enega samega kulturnega središča pomeni, da nimamo niti roba. Skratka, če ni vrha, tudi dna ni. Danes je drugačnost celo postala zapoved – mainstream. Ko so v 90. letih oblikovalci visoke mode začeli citirati ulične stile, se je tudi na ravni oblačenja vse obrnilo. Edina klasična subkultura, ki je do neke mere preživela, so metalci. Ohranili so vizualno podobo, tudi zvok še gradijo na distorziranih kitarah, a vsebinsko se je subkultura temeljito spremenila. Ni več groba delavska subkultura belopoltih moških iz 70. let, ampak izrazito srednjerazredna z meščanskimi vrednotami, kot so samoomejevanje, spoštovanje različnosti, politična angažiranost.

Danes so tudi alternative razdrobljene, celo individualizirane. Za bolj progresivno mladino je ideal, da si oblečen čim bolj po svoje. Nemara najbolj pomembna oblika mladinske drugačnosti je sicer t. i. woke kultura, ki je prav tako “konfrontirajoča”, kot so bile naše identitete, vendar pa se ne izraža nujno z vizualno podobo ali življenjskim slogom, temveč bolj z vrednotami in delovanjem. Včasih je štelo, kako si oblečen in kakšno glasbo poslušaš, danes pa je bolj pomembno, kaj počneš na socialnih omrežjih, komu slediš in kakšne družbeno angažirane vsebine deliš. Dvajseto stoletje je bila doba modernosti in na prelomu 21. stoletja postmoderna, danes pa je obdobje metamodernosti, ki je kombinacija enega in drugega, mešanje raznolikih slogov s političnim namenom. Slogi današnje mladine so morda eklektičen mišmaš, a današnja mladina je izrazito politizirana.

Torej mlajše generacije niso apolitične?

Konvencionalni, ne preveč razmišljajoči mladi so apolitični kot še ni nikoli. Ampak poleg njih imamo tudi množico drugačnih, razmišljajočih mladih in ti so izredno politični. Moja generacija je bila v mladosti naveličana politike, iskali smo nekaj povsem drugega, danes pa se vrača politika identitet. V ZDA so se pojavile t. i. kulturne vojne, ki se zdaj širijo po svetu. Tu gre zlasti za vprašanje pravic manjšin, migrantov, žensk, homoseksualcev, transspolnih oseb. Ampak dilema je, ali ni boj za pravice manjšin udoben boj belega srednjega razreda. To je morda eden od razlogov, zakaj je Trump zmagal – ker se delavski razred v teh bojih ne prepozna. Eden od najpomembnejših političnih premikov v 21. stoletju je prav gotovo odmik delavskega razreda od politične levice, ki se bori zanj. Pa ni nujno, da gledamo stranke v ZDA, tudi v Sloveniji je podobno.

Če se od politike preusmeriva k filmu, kaj kot poznavalec slovenskega filma menite o njegovi trenutni kondiciji? Vsako leto je bera domačih filmov na naših festivalih izjemna, filmi so dobri, a kultnih, kakršni so bili v 90. Babica gre na jug, Outsider ali Ekspres, Ekspres, ni več.

Zadnjih 25 let je slovenski film v dobri kondiciji, spremenil pa se je kontekst. Še zadnji žebelj v krsto kulture obiskovanja kinematografov je bila epidemija covida, ko je gledanje teh vsebin postalo še bolj vezano na domači kavč. Slovenski film bi se moral temu prilagoditi, a ne da se ne bi več snemali filmi, temveč bi se morali še bolj aktivno preusmeriti v nov žanr televizijskih nadaljevank in bi se snemale tudi vsebine, primerne za platforme, kakršna je Netflix. Tu spet capljamo v ozadju. Tudi prvi slovenski celovečerec V kraljestvu zlatoroga se je pojavil z zamudo, šele leta 1931, kar je bilo precej pozneje kot drugod v regiji, tudi na Hrvaškem. Medij se je spremenil, imamo veliko kreativnega kadra in treba bi bilo skočiti v ta bazen čim prej, da ne bomo spet 20 let prepozni.

V času covida smo lahko s kavča »odšli« v gledališče, galerije …
S covidom se je konzumiranje kulturnih vsebin z domačega kavča še stopnjevalo. Tu je še delo od doma, ki ne pomeni le, da smo več časa doma in da je vse povezano s tem, med drugim se spreminja tudi konfiguracija mest. Ustvarjalni srednji razred, ki dela doma in mu ni več treba hoditi v službo v mesto, se seli v idilična primestja, v hiše z vrtom in psom, tako da tudi po tej plati niso več motivirani, da bi šli v kino v mesto, saj lahko isti film gledajo v udobju svojega kavča. Ne spreminja se samo konzumiranje, ampak tudi način, kako bivamo, kako delamo, kako se družimo. Suburbanizacija mest je prišla tudi do nas, tako da središča mest vedno bolj postajajo le še turistična kulisa. Pri nas je to povezano tudi s kulturo, saj so bila zgodovinsko gledano slovenska mesta v veliki meri tuja, Slovenci pa so bili kmetje, ki so po vojni prišli v izpraznjena mesta in s seboj prinesli tudi veliko stopnjo nezaupanja v »beton«. To vidimo še danes, saj so Ljubljančani z izrazito urbanim življenjskim slogom v resnici redkost.

Zakaj menite tako?

Miselnost Ljubljančana je, da je mesto nujno zlo, tako da že ob prvi priložnosti najraje pobegne v hribe ali na morje. Ni profila urbanega Ljubljančana, manjkajo nam urbana kultura in urbani življenjski slogi. Tudi največje slovensko mesto, Ljubljana, ima vsaj nekoliko »rurban« značaj, napol mestni in napol podeželski. K degradaciji urbane teksture so prispevala tudi nakupovalna središča, ki so središčem odvzela funkcijo prostorov, kjer nakupujemo. To ni nujno dobro, saj je ekonomija 21. stoletja v veliki meri ekonomija znakov, pomenov, ki so vezani na ustvarjalne urbane življenjske sloge. Tako da mera urbanizacije ne bi škodila, pri čemer pa moramo razumeti, da to pomeni tudi večjo urbano gostoto, ki Slovencem vsaj načelno ni blizu. Posebno poglavje je turistična bastardizacija centra Ljubljane, ki ob poletnih večerih z lokali, njihovo glasbo, cenenim dekorjem bolj spominja na kakšno dalmatinsko turistično destinacijo kot na Ljubljano. Slovenska prestolnica ima svoj kulturni profil, ki ni nujno enoznačno romantičen. To je navsezadnje mesto, ki je do pred kratkim živelo na robu močvirja, bilo ujeto v dolga obdobja megle in podobno, ampak to je naša zgodovina, naša posebnost, nemara tudi romantika. Ne vem, kaj pridobivamo s tem, ko ta zgodovinski okvir zamenjujemo za generičen turistični šik, ki je povsod isti.