Piše: Jan Pinterič . Foto: Jan Pinterič (naslovna fotografija: Menton)
Ko vlak obstane v Mentonu, se zazdi, kot da si nehote prestopil v Italijo. Mehkejše barve, ožji hodniki, pročelja v pastelnih tonih, ki so že videla boljše čase – a to je njihov čar. V zraku limonina esenca in morska sol. Dobrodošli na najtišjem delu Azurne obale, kjer nihče ne igra vloge.
Menton ni Cannes. Menton ne potrebuje rdeče preproge. Tu se začne moj skok čez štiri obraze Azurne obale – brez urnikov, brez filtrov, s skicirko in črno kavo.
Citrusna nostalgija Mentona
Začnite z zajtrkom v Au Baiser du Mitron – to ni le pekarna, je lokalna institucija. Limonina pita je tam skoraj religiozna praksa. Potem pa samo sesti ob obalo in gledati, kako domačini nosijo bagete v šumečih papirnatih vrečkah.
Vzpon po ozkih ulicah do bazilike Saint-Michel odpira razglede, ki nagradijo vsak korak. In če imate čas – obiščite Citrusni vrt Serre de la Madone, kjer rastejo eksotične vrste limon, pomaranč in grenivk z vsega sveta. Pozimi tu diši po marmeladi, poleti po soncu.
Blišč in tišina Monaka
Le 15 minut vožnje in že ste v povsem drugem svetu. Monako je kot parfumski tester na kristalni polički – ekskluziven, ne vsakdanji.
Najprej hiter sprehod mimo kazinoja, čisto za občutek, potem pa vzpon na Le Rocher, stari del mesta. Sprehodite se do oceanografskega muzeja, ki ga je nekoč vodil Jacques Cousteau, nato pa v katedralo, kjer počivajo Grimaldiji. Kosilo? La Montgolfière – toplo, domače, nepretenciozno. Idealno za tiste, ki imajo na ramenih še popotniški nahrbtnik.
Skok v mesto z razgledom
Nica ima tempo, ki ga lahko znižate po svoji meri. Jutro na Promenade des Anglais – z jogijem, ki diha proti soncu, in starejšim parom, ki se drži za roke.
Za brunch: La Popote d’Ondine – organsko, estetsko, brez nepotrebnih dodatkov. Skleda z jajci, avokado, dobra kava. Potem pa obvezen vzpon na Colline du Château, kjer Nica razprostre vse svoje barve.
Sprehodite se skozi tržnico Cours Saleya, kjer diši po sivki, olivah in sušenih paradižnikih. In če vas zanima prihodnost: mesto načrtuje arhitekturno renesanso – z vabili mednarodnim birojem, da ustvarijo novo identiteto obalnega mesta.
Zvečer? Hotel Amour s koktajlom na strehi. Nobenega pretvarjanja, zgolj glasba, svetloba in pogled na Sredozemlje.
V Antibesu obstane čas
Ko Nica postane preglasna, je čas za Antibes. Tukaj so vonji bolj zemeljski: sol, rožmarin, stare ribiške mreže. Ulice so tišje, turisti bolj redki, pogledi bolj pristni.
Sprehodite se ob obzidju do Picassovega muzeja, ki gleda na morje. Posedite v Place Nationale, kjer stari igralci pétanquea poznajo vsak kamen. In če vas zagrabi noč – Absinthe Bar pod mestom. Jazz, senčne luči in zeleni napoj, ki odpira vrata podzavesti.
In potem?
Pot domov. Z nekaj več soli v laseh, z enim zvezkom opomb več, in z odločitvijo, da si prihodnjič vzamete dan več. Ali pa teden. Predlog? Vrnite se v Menton, ko cvetijo limonovci.